Jure Godler, predrzen in brez dlake na jeziku? Pozabite, umirjen in preudaren.

Jure Godler, trenutno eden najbolj predrznih TV-voditeljev, je v živo pravo nasprotje. Prijeten in umirjen sogovornik, ki previdno izbira besede, predvsem pa ve povedati veliko zanimivega. Ko pozneje razloži, da v zasebnem življenju najraje počne stvari, ki so čisto nasprotje od tega, kar počne poslovno, je jasno, zakaj takšna razlika med "TV-Juretom" in "Juretom ob čaju".

Nima političnih prepričanj in vse, kar pove v oddaji Ta teden z Juretom Godlerjem, zgolj prebere, kar predhodno spiše pet ljudi, vključno z njim. Lahko bi rekli, da je stara duša, saj obožuje zgodovinske serije, kriminalke Agathe Christie, tudi novejše filme si redko ogleda. Je veliki poznavalec Mozarta, oboževalec francoske in angleške komedije, do ameriške pa čuti odpor. Spontan, morda malce zadržan, a še vedno zabaven.

Foto: Ana Kovač

Kaj trenutno počnete, še vedno snemate oddaje Ta teden z Juretom Godlerjem?
Ja, saj je metoda snemanja naše oddaje live-to-tape, kar pomeni, da snemamo v živo z nekajurnim zamikom. Snemamo pred občinstvom, oddaja pa se predvaja pozneje v dnevu. Ob našem terminu je težko dobiti ljudi, saj smo zadnjih nekaj oddaj predvajali opolnoči.

Takšno snemanje "v živo" najverjetneje pride prav tudi zaradi aktualnih tem?
Ja, razen če se kaj zgodi po 16. uri, ko že posnamemo. Potem smo ga pa naje*ali ...(smeh).

Vključite to temo potem v naslednjo oddajo?
Ja, čeprav se do zdaj še ni zgodilo.

Občutek snemanja v živo torej ostaja ...
Absolutno. To smo hoteli predvsem zaradi občinstva. Človek, ki nas pride gledat, je na nek način naklonjen naši oddaji in s takšnim človekom ne moreš ravnati tako, kot smo včasih. Na nacionalki so jim rekli, naj počakajo, da posnamemo špico in aplavz, nato pa se je šlo na kavo, občinstvo pa je zgubljeno tavalo naokoli. Tako se ne dela. Mi delamo po ameriško - da ima gledalec šov, ko pride, do takrat, ko gre. Animacija, snemanje, reklam ne vidi. Vsi gredo lahko čez pol ure domov.

Oddajo zdaj snemate dobro leto. So odzivi dobri, boste nadaljevali?
Za zdaj so odzivi zelo dobri - govorim o gledalcih in ne o tistih, ki se jih lotimo v oddaji (smeh).

Jure o ustvarjanju oddaje Ta teden z Juretom Godlerjem:

Scenarij oblikuje pet ljudi, kako je videti vaša priprava na oddajo?
Ob ponedeljkih pogledamo teme, ki bi bile potencialno uporabne. Ko zberemo približno od 15 do 20 tem, pogledamo, kje se da potegniti nek smisel ali pa predstaviti na način, ki ga drugi mediji še niso. Najboljši primer tega je bila afera s flis jopicami poslanke SD Bojane Muršič. Noben informativni program tega ni predstavil tako, kot je bilo. Noben je ni za vrat prijel, da na računu piše "svinčniki", kataloška številka pa nakazuje na rdeče flise. Mi smo bili edini, ki smo to naredili, in smo jo nato pozvali k odstopu.

Imate kakšne omejitve glede vsebine s strani televizije? Kakšne tabu teme ali ljudi?
Ne. To pa je zelo zanimivo. Nimamo. Enkrat se je sicer zgodilo, da smo resno povprašali, če lahko nekaj umestimo v oddajo ali ne - šlo je za turškega predsednika Erdogana. Potem smo prišli do sklepa, da bi bilo pametno v luči tistega, kar se je zgodilo v Nemčiji, ko mu je nemški komik Böhmermann namenil nizkotno pesmico, raje umaknili iz scenarija. To smo hoteli nadgraditi, a smo si rekli, da je bolje, če vse skupaj pustimo.

Vedno pretehtamo, kaj dobrega ali slabega lahko pride iz naših šal. Včasih kaj naredimo mimogrede in ima neverjeten odziv. En takšnih primerov je posnetek za IS, ko smo ga naredili čisto mimogrede. Včasih pa ves teden pripravljamo nekaj posebnega, pričakujemo, da bo viralno, a nikoli ne doseže takega odziva.

Kdaj je vodstvo televizije Planet TV resno povprašal za mnenje o temi oddaje:

Vas ljudje zaradi oddaje prepoznavajo na ulici in vam kdaj povejo, kaj si mislijo o vaših komentarjih?
Jaz se sicer zelo malo zadržujem zunaj. Zoprno je v trgovini, ko kupujem salamo, prodajalka pa me čudno gleda in se mi nasmiha, ko reže tisto salamo. Do mene pa velikokrat pristopijo in mi povedo svoje mnenje. Ljudje mislijo, da me politika res zanima. Nekdo mi je nekoč rekel: "Pišuka, to se pa ti dobro spomniš, ti dobro teče jezik, dobro ti delajo možgani." Pa sem mu rekel, da samo berem. Ljudje mislijo, da je to vse direktno iz glave, da je vse improvizacija.

Kaj pa tisti, ki jih omenjate v oddaji?
Ne, to pa ne. Politiki modro molčijo.

Se pri ustvarjanju zgledujete po kakšnem tujem voditelju?
V življenju sem zelo malo gledal podobne šove, nikoli nisem bil oboževalec tega. V Ameriki je to bolj barvito, imaš več možnosti za šale. Občasno sem gledal The Daily Show in pa Last Week Tonight, obe sta se mi zdeli krasni oddaji, ni mi pa noben od teh voditeljev za vzor, razen Davida Lettermana in Stephena Colberta, ki je podedoval njegovo oddajo The Late Show. A oba sta mi všeč kot voditelja, ne njune politične teme. Jaz zunaj naše oddaje nimam nobenega političnega interesa. Sem človek, ki nima političnega pogleda. Ne morem reči, da sem lev, niti desen, ker mi je eno in drugo isti debilizem. Vse mi je enako. Človek, ki se poklicno ukvarja s politiko, dela to primarno zaradi denarja in zaradi egotripa v zvezi z oblastjo. V tem primeru je politična usmerjenost popolnoma brezpredmetna.

O najbolj gledanem videu, ki so ga naredili:

Kaj pa oddaji, ki ju imata Jimmy Kimmel in Jimmy Fallon?
Ja, to mi je bolj blizu. Če bi v prostem času kaj gledal, bi gledal to. Ne politično-satirične oddaje.

So bolj sproščene, a vmesne šale na temo politike lahko vseeno padejo ...
Ja, to je veliko bolje. Ta format mi je bolj blizu, a v ustvarjanju politično-satirične oddaje vseeno uživam.

Kaj pa si mislite o preostali ponudbi naše televizije?
Treba je upoštevati, da smo zelo majhen trg. Z malo vsebine se da zadovoljiti kar veliko ljudi. Ne potrebujemo 15 oddaj, ki jih ljudje radi gledajo, dovolj je ena.

Zdaj recimo gledamo samo telenovele in resničnostne šove ...
To je očitno neka profitabilna niša, ki stalno prinaša denar. Tukaj bi veljal rek, da ne smeš ugrizniti roke, ki te hrani.

Kaj pa vi radi gledate na naših televizijah?
Naše programe gledam zelo malo. Če pa že, gledam BBC 2, ki predvaja eksperimentalno komedijo, kot je serija Pisarna, angleška verzija. To mi je najbolj smešna stvar vseh časov. Predvajali so tudi Monty Python. BBC 2 je prostor za malce naprednejšo komedijo. Do ameriških izdelkov v komediji pa imam hud odpor. Rad imam določene serije, denimo novo serijo Vinyl, zadnja ameriška komedija, ki mi je še bila všeč, je Austin Powers, ker je res pretirana parodija. Ameriških romantičnih komedij pa ne morem, ne morem.

Foto: Ana Kovač

Imate še kakšno priljubljeno serijo?
Rad imam tudi umirjene, kot so Downton Abbey, Oglaševalci, trenutno omenjeno serijo Vinyl ... Rad imam zgodovinske drame. Ker je umirjeno, ker je oddaljeno od prostora, v katerem trenutno živimo.

Kaj pa počnete, ko ne gledate teh serij?
Veliko berem. Rad imam kriminalke Agathe Christie, Jamesa Bonda, tudi druge romane Iana Fleminga ... Berem vse, kar me na podoben način kot serije odmakne od tega sveta. Veliko tudi prevajam iz angleščine v slovenščino. Vedno sem bil tak, da sem v zasebnem življenju počel čisto nasprotno od tistega, kar počnem poslovno. Rad grem tudi v naravo, kolesarim ali pa se kam odpeljem z avtom.

Vas vožnja sprošča?
Zelo, zelo. Najbolj uživam v tem, ko se odpeljem kam daleč, v kakšne hribe.

V kakšni hrani in pijači pa najbolj uživate?
Suši. Od pijače pa imam najraje čaj, earl grey. Ne vem, kaj se zadnje čase dogaja, ampak v Sloveniji ga ni za dobiti.

Ste malo Angleža po duši? Všeč vam je earl grey, Downton Abbey …
Ja, všeč mi je, ker ni tako elaboratno in ritualistično kot Japonska, kjer imajo glede čaja posebne rituale. Pol ure traja, da čaj sploh pripravijo in nato še tri ure, da ga spijejo. Tudi med pisanjem oddaje spijemo veliko earl greya.

Vam je tudi Anglija kot dežela blizu?
Zelo. Predvsem zaradi klime, ne maram vročine. Tam je pa ves čas prijetno sveže. Sam sem zelo ognjevit človek in mi ustreza, da me okolica hladi.

Kdaj mu medijska prepoznavnost ne godi:

Ste vegan/vegetarijanec/mesojedec?
Nekaj časa sem bil vegetarijanec, ko sem bil tudi v eni taki posebni fazi življenja, veliko sem bral, malo delal in se držal bolj zase. Takrat nisem jedel mesa in mi ni dobro delo, saj sem imel težave s prebavo, zato sem spet začel jesti meso.

Uživate v prehrani ali vam je bolj nuja?
To pa ja. Na prehrani se ne sme "šparati", ker vlagaš vase. Kar poglejte britansko kraljevo družino! Doživijo 100 let in čez. Mama od kraljice je presegla stotico in kot kaže, jo bo Elizabeta II. tudi. Zakaj? Ja, res je, da imajo nestresno življenje, a tudi zato, ker mislim, da nihče na svetu ne jé bolj kakovostno.

Kakšno glasbo najraje poslušate?
Vse v mojem življenju me je pripeljalo do Mozarta, a tega ne štejem zraven, saj mi je tako samoumevno in obsesivno. Redko se zgodi, da ga poslušam iz užitka, temveč ga poslušam iz istega vzgiba kot gledamo neko sliko, ki nam je všeč. Joj, sem zdaj zabluzil (smeh). Hotel sem povedati, da mi je Mozart v življenju dal največ. Sicer pa se sproščam ob radiu BBC Radio 3. Rad imam džez, klasično glasbo in skupine, ki se mi zdijo na isti ravni kot Mozart, teh je zelo malo v zgodovini. Beatli, recimo.

Kaj pa filmi, kakšne najraje gledate?
Starejše, novih ne. Dobro, razen novega Jamesa Bonda ali pa nekaj, kar je narejeno starokopitno. Filmov s super junaki ne gledam, znanstvene fantastike tudi ne, razen Zvezdne steze.

Pa Vojna zvezd?
Ne, nikoli nisem bil oboževalec. Niti Gospodarja prstanov. Vse življenje sem gledal Zvezdne steze in z Anžetom Tomićem na to temo snemava tudi podcaste. Obseden sem s to serijo, to je cel univerzum enih likov, enih ras ... Preprosto nimam dodatne energije, da bi se poglobil v še eno takšno panogo, kot je denimo Gospodar prstanov, kjer je prav tako ogromno likov in stvaritev.

Foto: Ana Kovač

Kaj bi bil vaš sanjski poklic? Ali pa ga morda že imate?
Mislim, da ga že opravljam. Ne vem, če je kaj drugega, kar bi bil raje.

Ste imeli kot otrok kakšne posebne želje glede poklica?
Ne. Vem samo, da sem v tistem, kar sem počel v tistem trenutku, hotel biti najboljši. Vedno sem imel tak cilj.

Kdaj ste začutili, da bi bili komik?
Tako je naneslo. Bil sem na glasbeni šoli, študiral sem Mozarta, in s kolegom Tilnom Artačem, s katerim še zdaj kdaj skupaj nastopava, sva bila sošolca. Tilen je rad oponašal učiteljico, jaz pa tudi. Tako sva se ujela in oponašala like iz Radio Ga Ga, zato so nama rekli, da morava iti na TLP. Ta oddaja je bila takrat zelo priljubljena, imela je rubriko 5 minut slave. Sva šla in sta nama Sašo Hribar in Bojan Kranjc rekla, da potrebujeta takšne in sva kar ostala tam. Je pa res, da me je televizija vedno zanimala, tudi film. Bil sem oboževalec Gospoda Beana in francoskega komika Louisa de Funèsa in na splošno francoske komedije iz 60. in 70. let. Zanimala me je takšna komedija. Nema predvsem.  

V času študija glasbe pa ste hoteli postati ...
Nič nisem imel začrtanega, hotel sem samo priti do dna Mozartu. Ko mene nekaj začne zanimati, moram vedeti vse. Zdi se mi grozno, če nekdo reče, da je oboževalec nekoga, a hkrati nečesa o njem ne ve ... "Pa kako ne veš? Kako tega ne poznaš?" Mozart je edini, za katerega mi je to uspelo, da sem ga naštudiral do potankosti. Nimam več kaj, o njem vem vse.

Potem pa nam povejte nekaj o Mozartu, kar nam ni znano.
Težko je reči kaj šokantnega. Bil je prostozidar, zanimal ga je okultizem, kar se velikokrat izraža v njegovih delih. Da je napisal eno skladbo, ki zveni, kot da bi bila napisana v 20. stoletju. Zveni kot Schoenberg, Mozart pa jo je napisal leta 1784. Bil je veliko pred svojim časom.

Občudujete tudi kakšnega Slovenca?
Jonas Žnidaršič, Sašo Hribar, Boris Cavazza, Jernej Šugman ... to so te legende. Žal nimamo svojega BBC 2, da bi oni še vedno aktivno delali v svojih nadrealizmih.

O svoji politični (ne)usmerjenosti:

Kakšen je vaš najljubši dopust? Ki ste ga že doživeli ali pa ga še boste?
Kalifornija, Pacifik. Med 2007 in 2010 sem nastopal v Los Angelesu v comedy clubih. Bilo je lepo, a ne toliko, da bi si rekel, da se mi splača ostati in vztrajati. Mislim, da je bila večina meni podobnih v fazi, ko smo si rekli: "Ok, zdaj sem na televiziji, kaj pa lahko v Sloveniji še dosežem?" Potem si človek reče, da bi poskusil še v Hollywoodu. Tako sem šel in videl, kako je tam. Delati moraš vsak večer, od osmih do polnoči, vedno. S tem, da finančno ne bi dosegel tega, kar imam tukaj. Zdaj ni več tako, da te v teh klubih opazijo skavti in te povabijo v kakšno znano oddajo, zdaj gre vse prek vez in poznanstev. A z veseljem grem še tja, neposlovno, dopustniško.

Kakšno je bilo občinstvo, kako so vas sprejeli?
Tam so vsega vajeni. Postalo je multikulturno mesto, sprejmejo kogarkoli, ljudje bi se radi samo smejali. Če si smešen, se ti smejijo, če pa nisi, je pa hitro vsega konec.

Foto: Ana Kovač

Kakšni dopusti so vam sicer všeč, avanturistični ali bolj uživaško leni?
Kaj preveč lenih ne maram, saj se vsak dan do neke mere sprostim, zato ne potrebujem kaj dodatnega. Imam neko bolezen ali motnjo: če se načrtuje nek dopust, da grem nekam za en teden, se nimam dobro, nekaj me žre. Sem bolj spontan. Če mi zdaj recimo pade na pamet, da bi šel v Benetke, bom šel in bom od tega enega dneva imel več kot od 14 dni Egipta. Ne vem, zakaj je tako. Nisem pristaš načrtovanja.

Uživate tudi na naši obali?
Tudi. Je super za kratkotrajne izlete.

Kaj boste počeli to poletje?
Popolnoma nič nimam v načrtu. Verjetno bom bral, prevajal in se kam odpeljal.