Branka Grbin

Nedelja,
22. 1. 2017,
4.01

Osveženo pred

5 let, 9 mesecev

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 3,45

5

Natisni članek

Natisni članek

nedeljski intervju Jernej Kuntner sinhronizacija animirani filmi stand up

Nedelja, 22. 1. 2017, 4.01

5 let, 9 mesecev

Jernej Kuntner: Ljudje že prepoznajo, katerih risank nisem režiral jaz #intervju

Branka Grbin

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 3,45

5

Jernej Kuntner | Foto Matej Leskovšek

Foto: Matej Leskovšek

Igralec in režiser Jernej Kuntner je že nekaj let znan kot eden najboljših pri sinhronizaciji animiranih filmov v slovenščino. Kako vemo, ali je risanko sinhroniziral on? Tako, da se tudi odrasli ob gledanju pošteno nasmejijo.

Sprva je bil Jernej Kuntner najbolj znan po likih Mercatorija (serija TV Dober dan) in Pšemka (humoristična nanizanka Pravi biznis), potem pa ga je potegnilo v sinhronizacijo, s čimer se redno in profesionalno ukvarja od leta 2004.

Na začetku je (le) posojal glasove, nato pa so mu zaupali režijski stolček, na katerem je dokazal, da sinhronizacijo obvlada. Risanke, ki so jih sinhronizirali pod njegovim okriljem, so tako zabavno prevedene v slovenščino, da si nekateri upajo trditi, da so celo boljše od originala. A do tega statusa ni bilo lahko priti. "Saj veste, v Sloveniji je tako težko pohvaliti," pravi. No, danes njegovo delo govori samo zase, saj ljudje že takoj prepoznajo, katere animirane filme je režiral on in katerih ni.

Z Jernejem smo se pogovarjali v studiu, med glasovnimi testi za sinhronizacijo filma Jaz, baraba 3. Za sinhronizacijo ene risanke potrebujejo približno tri tedne, ko v ameriškem studiu potrdijo vse slovenske igralce.

Dolgo se je boril za uporabo slenga in narečij, zaradi katerih so slovenske sinhronizacije lahko še bolj zabavne. | Foto: Matej Leskovšek Dolgo se je boril za uporabo slenga in narečij, zaradi katerih so slovenske sinhronizacije lahko še bolj zabavne. Foto: Matej Leskovšek

Kako poteka proces sinhronizacije?

Od Američanov prejmemo demo posnetke, ki so popisani z našim imenom, da se ve, od kod je prišlo, če se morda znajde na internetu. So povsem zavarovani, da jih ne bi mogli ukrasti. Istočasno jih prejme tudi prevajalka, ki besedilo prevede v slovenščino, primerno temu, kako liki premikajo usta. Slika je zelo slaba, šele v kinu vidimo čisto pravo, končno različico. Včasih se je zgodilo, da nam je studio že prej pokazal končno različico, a zadnja leta ne.

Prevajalka ima veliko dela, saj so pri studiu zelo zahtevni, mi pa moramo vse šale lokalizirati. To je precejšen izziv, saj mora kakšno ameriško šalo spremeniti v slovensko, to pa potem prevesti Američanom, da vedo, kaj smo naredili. Če mi, recimo, rečemo "jebela cesta", je treba to razložiti. Jaz kot režiser in ona lahko torej pogledava ves film, nihče drug, niti igralci, ga ne sme videti v celoti.

Kako se lotite izbire igralcev?

Za to imamo "voice teste" (glasovne teste, op. p.). Ravno zdaj jih imamo za film Jaz, baraba 3, ki bo predvidoma izšel aprila. Oni nam pošljejo klip za določen lik, posnamemo tri igralce, ki bi ga lahko "odigrali", nato pa oni izberejo, kateri je najprimernejši. Če ni primeren noben od naših treh izborov (zavzdihne, op. p.) ... To se nam je enkrat že zgodilo.

V filmu je bilo 25 likov in za vsakega smo morali posneti tri igralce, kar pomeni 75 igralcev! V Sloveniji je mogoče 50 igralcev aktivnih, dobrih in profesionalnih sinhronizatorjev. Zavrnili pa so nam jih vseh 75! Moral sem jim razložiti, da imamo pri nas skupaj komaj 300 dobrih igralcev, od akademije do pokoja. No, morda 350.

Med sinhronizacijo zadnjega filma Jaz, baraba 3. | Foto: Matej Leskovšek Med sinhronizacijo zadnjega filma Jaz, baraba 3. Foto: Matej Leskovšek
Kako lahko oni presodijo, ali je neki naš igralec dobro sinhroniziral lik? Imajo kakšnega Slovenca, ki jim pri tem pomaga?

Ne, oni samo poslušajo. Primerjajo slovenski lik z originalnim, to, kako se glasovno ujameta. Dolga leta smo se morali boriti, da tako pač ne gre. Prvič zato, ker nimamo toliko igralcev, in drugič zato, ker se slovenščina ne more tako popolno ujemati z angleščino. Oni so delali glasovno primerjavo! Potem so nam poslali za primer glas nekega črnca. Moral sem jim dopovedati, da pri nas sploh nimamo takšnih glasov - tako globokih, črnskih. Imamo globoke, to že, ampak slovanske, evropski duh!

Se tako očitno sliši, da je črnski glas, da ne bi ustrezal slovenski različici filma?

Seveda, to je zelo globok glas. Izrazito.

Očitno se vsa ta zavzemanja za boljšo sinhronizacijo res obrestujejo, saj se v praksi izkaže za dobro, če v njej uživajo tudi odrasli ...

Res je in zdaj to uspeva tudi Tanji Ribič. Zdaj sva oba režiserja. A del risank še vedno delajo drugi studii, kjer se še vedno čuti, da nekaj ni v redu. Jaz osebno jih ne morem gledati oziroma poslušati.

Jernej je režiral sinhronizacijo za že več kot 50 animiranih filmov. | Foto: Matej Leskovšek Jernej je režiral sinhronizacijo za že več kot 50 animiranih filmov. Foto: Matej Leskovšek

Ali takoj, ko vidite lik, veste, kateremu slovenskemu igralcu bi ga dodelili?

Velikokrat je treba teste narediti že prej in Američani že potrdijo igralce, še preden si dobro ogledam lik. Se pa zgodi, da ko slišim vse, vem, da bi to lahko bil neki drug igralec, ki ga sploh nismo poslali na test. Dajo nam namreč tako malo materiala, da lahko samo predvidevaš, kdo bi lahko bil najboljši. Ko slišiš cel lik, je lahko čisto drugače.

Je res, da v tujini animirane filme sinhronizirajo tako, da najprej posnamejo glasove igralcev in šele na podlagi tega dokončno oblikujejo lik?

Res je. Vključijo tudi karakteristike igralcev, kar se je dobro videlo pri morskem psu v Kraljestvu morskega psa, ki ga je odigral Robert De Niro. Ni pa nujno, da je lik povsem tak kot igralec.

Kako pa je s pesmimi, ki se jih zdaj vključuje v sinhronizacijo?

Tudi za to poskrbita prevajalka in Vojko Sfiligoj. On je pri nas alfa in omega za glasbo, za to ne skrbim jaz.

Ali igralec, ki posodi glas liku, tudi poje?

Lahko poje tudi kdo drug. Ravno pri Ledenem kraljestvu, kjer sem sam posodil glas snežaku Olafu, je namesto mene pel Gašper Jarni. Imava pa zelo podoben glas, zato razlike skorajda ni opaziti.

Trenutno lahko v kinematografih gledate zadnjo v vrsti Jernejevih sinhronizacij, film Zapoj:

Po kakšnem ključu pridejo risanke do vas oz. ravno vas izberejo za režiserja?

To je v domeni studia Ritem. Oni so me povabili k sodelovanju po Robotih (2005), v katerih sem posodil glas Blatniku, liku Robina Williamsa. Videli so, da sem že tam obračal besede, da sem besedilo spremenil v bolj duhovito, da je bil ta lik veliko bolj živahen. Lastnika studia Helena in Borut Berden sta mi ponudila režijo in tako smo začeli. Oni mi potem dajejo delo.

A na začetku je bilo grozno. Govorili so, da je to "Kuntnerjeva mafija", da naj bi začeli tudi filme sinhronizirati v slovenščino. Rekel sem, da bi bila to sicer res voda na moj mlin, a sem prvi, ki je proti temu. Slovenci smo ravno zaradi tega dobri, saj poznamo jezike, znamo jih slišati, ločimo med švedščino, finščino, madžarščino, arabščino ... Tako je zato, ker gledamo filme, jih poslušamo in še beremo. Izuriš se v večopravilnosti.

Novinarji so me velikokrat na vzvišen način spraševali, zakaj spet jaz sinhroniziram neko risanko. Utišal sem jih samo, če sem odgovoril, da zato, ker sem najboljši. Nisem sicer tip človeka, ki bi se hvalil, vendar sem jim tako zaprl usta. Določeno obdobje je bilo res grdo, potem pa so preskočili. V kinematografe je prišla Ledena doba 2 in takrat se je pljuvanje končno končalo. Tako mene osebno kot mojega dela. Neki novinar je celo napisal, da si sinhronizacija absolutno zasluži pohvale in da se to stopnjuje že nekaj let. To je bil dokončen preboj. Med letoma 2004 in 2006 sem celo bral neke forume in priznam, da me je prizadelo, kar so ljudje pisali. Ves čas neko žaljenje in kritiziranje. Me je tako bolelo, da sem potem nehal. Od takrat ne berem več nobenih forumov.

Poleg tega, da režira, še vedno rad posoja svoj kameleonski glas. | Foto: Matej Leskovšek Poleg tega, da režira, še vedno rad posoja svoj kameleonski glas. Foto: Matej Leskovšek Zdaj pa končno veljate za človeka, ki obvlada sinhronizacijo v slovenščino.

No, hvala bogu. Sam se nikoli ne hvalim, pustim, da moje delo govori samo zase. Vesel sem, da ljudje opazijo, kako se trudimo, in da to vidijo. Tudi sami že prepoznajo, katerih filmov nisem režiral jaz. Na primer tako, da se ne smejijo kaj dosti. Jaz res poskrbim, da otroci gledajo en sloj risanke, odrasli pa se smejijo drugemu sloju. Tako vsi uživajo. Končno. Saj veste, v Sloveniji je tako težko pohvaliti.

Za to morate imeti neko žilico ...

Da, nekaj imam, saj takoj točno vem, kje in kaj je treba narediti ... in že je lik kot Slovenec (smeh, op. p.). Možgani mi tako delajo, da to takoj opazim. Ko nam uspe, rečemo: "A, glej ga, Slovenca (smeh, op. p.)."

Zdaj sta bolj sprejemljiva tudi sleng in narečje, kajne?

Za to sem se boril ves čas in tudi zaradi tega so ves čas pljuvali po meni. Nihče od teh, ki so mi to očitali, očitno nima posluha za jezike. Imajo morda ameriški filmi zborni jezik? Kje pa! Tisti iz Kalifornije govori kalifornijsko, Newyorčan seveda newyorško, Teksašan ima teksaški naglas ... To sem jim hotel dopovedati. Zakaj ne bi torej jaz iz enega lika naredil Štajerca, iz drugega Korošca in iz tretjega Gorenjca? Dialekt film obogati in ga naredi bolj komičnega. Zdi se mi pomembno, da izkoristimo to, da imamo 50 narečij, ki jih nima nobena država, noben jezik!

Je pa res, da se nisem nikoli odločil za narečje samo zato, da bi malo obarval risanko. Vedno vem, zakaj ga uporabim in kako ga umestim. Meni se ne dogaja - kot pri neki risanki, ki je nisem režiral jaz -, da ima glavni lik ljubljanski naglas, oče je pa čisti Štajerec (smeh, op. p.). Da, načeloma bi šlo, a moraš to informacijo nato vplesti v zgodbo. A to je neumno, če moraš razlagati.

Jernej velja za začetnika stand up komedije v Sloveniji. | Foto: Matej Leskovšek Jernej velja za začetnika stand up komedije v Sloveniji. Foto: Matej Leskovšek

Malokdo danes ve, da ste tudi eden od tistih, ki so se v Sloveniji prvi začeli ukvarjati s stand upom …

Da, leta 2000 sem imel Mansion pub stand up comedy club, a leta 2003 sem ga že razpustil, ker nisem imel časa. Imel sem preveč dela. Ob praznovanju desete obletnice tega modernega stand upa so me kot začetnika stand upa povabili za govornika. To mi veliko pomeni, saj je lepo, da se to prizna. Tako je pač bilo, jaz sem začel in potem je šlo dalje. Pozneje sem klub razpustil, ker mi ni bilo všeč, da je bilo vse sestavljeno samo iz šal. Šala na šalo, ni šlo več za pripovedovanje zgodb. To pa ni bilo več to. Jaz sem se tega lotil kot profesionalni igralec in vedel, da je to najtežja zvrst. Vabil sem še druge profesionalne igralce, a so se tega bali. Vedeli so, da je to zelo težko.

Kako se je bilo takrat ukvarjati s stand upom?

Bilo je čisto drugače, saj ni bilo interneta, a vseeno so nekateri igralci gledali tuje komike in se zgledovali po njih. V Jugoslaviji smo sicer naleteli na kakšen Saturday Night Live, ampak nismo imeli časa naštudirati tega. To sem gledal, ko sem bil mlajši, kot igralec pa sem kmalu ugotovil, da sta moja najbolj znana lika Mercatori in Pšemek, kadar sem nastopal v njuni preobleki, pravzaprav stand up. Tako se je razvil Mansion pub.

Prijatelji so mi začeli nositi DVD-je Pabla Francisca, pa sem jim rekel, naj mi tega ne nosijo. Ker ko sem začel enkrat gledat, sem si rekel: "Pa kaj jaz sploh še delam?" In nisem gledal. Samo do tiste šale, ko "teče" v počasnem posnetku in se spotika. Po tem sem nehal, nisem ga pogledal do konca.

Dober stand up komik mora opazovati svet in pripovedovati zgodbe, ne šal, pravi Jernej. | Foto: Matej Leskovšek Dober stand up komik mora opazovati svet in pripovedovati zgodbe, ne šal, pravi Jernej. Foto: Matej Leskovšek

Veste, da danes marsikateri stand up komik iz mlajše generacije priznava, da se je zgledoval po vas?

Res? Lepo, je pa res, da so bili takrat še premladi, da bi prišli zraven. Mulčki so bili takrat stari 12, 13 ali 15 let. Tudi če bi prišli, bi jim rekel, naj še malo pišejo. Ne bi jih odslovil, dal bi jim kakšen nasvet. Vsak dober stand up komik mora po svetu hoditi z listkom papirja in svinčnikom. Zapisati si mora vse, kar opazi. Vsako jutro mora v roke vzeti časopis in pogledati, kako lahko dogodke po svetu vplete v svojo zgodbo.

Največji in najboljši komiki imajo za to celo ekipo ljudi, kajne?

Tudi to je razlog, da se nekateri naši mladi komiki malce izgubljajo. Vsi mislijo, da morajo biti genialni kot Pablo Francisco ali Jerry Seinfeld. Jerryju šale piše 30 ljudi! Tega nihče ne ve. Sicer so začeli kot neki zabavljači in se prebijali navzgor, zdaj pa je to videti nekako takole ... To mi je povedal Jure Košir, potem ko je bil v New Yorku. Z ženo sta šla na Jerryja Seinfelda. Najprej sta se prebijala skozi neke hodnike, kjer so stali mladi stand up komiki in ogrevali občinstvo. Za zadnje pol ure je prišel Jerry in očaral občinstvo. Ljudje so že povsem ogreti in samo še čakajo piko na i. Potem pa sem izvedel še, da ima pod sabo 30 piscev. Vsi pisci so seveda zelo dobri in preizkušeni. 

O serijah, ki jih obožuje:

"Kadar imam čas, predvsem v zadnjih treh letih, si pogledam Hišo iz kart. Navdušen sem nad igro Kevina Spaceyja. Lahko bi rekel, da je bil celo moj vzornik pri oblikovanju Petriča iz Usodnega vina, saj je to po mojem mnenju višja raven igranja. Tudi serija Domovina se mi zdi odlična z ženskega stališča, Kriva pota so mi vrhunska, pogledal sem tudi obe sezoni Better Call Saul. Pa Imperij pregrehe - to je odlična serija. Veliko sem jih pogledal v zadnjih dveh, treh oz. zadnjih petih letih, saj mi Usodno vino ne dopušča, da bi jih v zadnjem času veliko gledal. Trenutno gledam še Black Sails in Marco Polo. No, očitno pa le imam nekaj časa (smeh, op. p.). Otroka sta že velika, žena pa tudi uživa v prostem času."

Trenutno vam sinhronizacija vzame največ časa. Kako vam uspe igrati še v Usodnem vinu?

Pravzaprav imam zadnji dve leti kar tri službe. V lutkovnem gledališču delam dramski program za mlade. Nisem lutkar, a skrbim za dramski program, kjer so tudi Nina Ivanič, Alenka Tetičkovič, Jan Bučar, Rok Kunaver ... Tudi njih prepoznavajo zaradi Usodnega vina in otroci nas gledajo z odprtimi usti. Včasih so tako gledali samo mene in Alenko, mene zaradi serije TV Dober dan, Alenko pa zaradi Naše male klinike. Zdaj debelo gledajo kar vse (smeh, op. p.). Zdi se mi, da je to super poživitev dramskega odra.

Moram  reči, da sem zaradi treh služb že kar malo utrujen. Sem le že v letih. Pred desetimi leti sem vse bistveno lažje izpeljal, zdaj pa bi se moral že malo ustaviti.

Se vam zdi, da slovenski gledalci dobivamo boljše slovenske izdelke? Telenovele so v razcvetu, filmi so bolj kakovostni in še sinhronizacija ... Menite, da se bo ta trend nadaljeval?

Upam. Upam, da to ne bo pripeljalo do kakšnih slabih in poceni projektov. Tega se moramo bati, a trend je dober in upam, da bo šlo tako naprej.

Save

Save

Save

Save

Save