Sobota,
17. 3. 2012,
9.54

Osveženo pred

8 let, 7 mesecev

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 4

Natisni članek

Natisni članek

reportaža

Sobota, 17. 3. 2012, 9.54

8 let, 7 mesecev

God Is An Astronaut: Magija brez besed

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 4
Vse popularnejši irski instrumentalni rockerji so še drugič v manj kot letu dni navdušili in "pustili" ljubljansko občinstvo "nekaj metrov nad zemljo"

God Is An Astronaut so v slabem desetletju postali sinonim kakovostne novodobne instrumentalne glasbe. Bend je na zelo zanimiv način združil zadetost psihedelične glasbe, progressive drznost in space rock zamaknjenost s precej predvidljivimi in dokaj preprostimi, a zato nič manj učinkovitimi modernimi post rock formami. Za razliko od klasičnih instrumentalnih rockerjev vseh vrst v glasbi God Is An Astronaut ni kilometrskih solističnih izletov in improvizacij. Bend bolj stavi na izdelano formo, neskončna ponavljanja, postopno ustvarjanje vzdušja in predvsem na gradnjo čudovitih zvočnih kulis, ki burijo domišljijo poslušalca. S tem je skupina na svojo stran pridobila tako oboževalce Coldplay in U2 kot tudi privržence Pink Floyd ali Ozric Tentacles. V nekaterih skladbah God Is An Astronaut pa je tudi nekaj trših, skoraj metalskih zaključkov in zato njihovo zvesto občinstvo sestavljajo tudi metalci malce bolj oprtih glav.

Podobno barvito in raznoliko je bilo tudi občinstvo, ki je včeraj za silo napolnilo dvorano Kina Šiška. Vsem pa je bilo skupna vznesenost, nad dejstvom, da se je njihov bend vrnil že po dobrih enajstim mesecih, kot tudi nekakšna radost in ponos, da so odkrili, in to pravočasno, še vedno dobro skriti biser, ki se imenuje God Is An Astronaut. Skupina pa se jim je "oddolžila" na najlepši možni način – s čudovitim koncertom.

Šišenski koncert je bil zadnji v sklopu posebne turneje, za katero je bend pripravil nekoliko obogaten in v primerjavi s prejšnjim nastopom dopolnjen program. Remaining Light, uvodno skladbo prejšnjega nastopa je skupina tokrat izpustila in jo nadomestila z bolj dramatično in pričakovanj polno When Everything Dies. Druga skladba je bila tudi tokrat Fragile, nato pa je sledila izjemna From Dust To The Beyond, ki jo je bend v Šiški izvedel prvič. Nato pa je bil izbor skladb vse do dodatka povsem enak tistemu izpred enajstih mesecev. Zanimivo je, da je bilo tudi zaporedje skladb je bilo povsem identično kot na prejšnjem nastopu. Astronavti so nato odigrali naslednje skladbe: Age Of The Fifth Sun, Echoes, Remembrance Day, Shadows, Worlds In Collision, Zodiac, Snowfall, Suicide By Star, Forever Lost in Route 666. Dodatek so začeli s skladbo All Is Violent, All Is Bright, njihovo sicer daleč najpopularnejšo skladbo, ki je na prejšnjem ljubljanskem koncertu začuda niso igrali. Svoj nastop pa so tako kot na predhodnem koncertu končali z magično Fire Flies And Empty Skies.

Vsi ti podatki, namenjeni tistim bolj analitičnim in faktografskim fanom, pa ne povedo kaj dosti o lepoti njihovega včerajšnjega nastopa. God Is An Astronaut so zveneli fantastično, precej trše in bistveno bolj dinamično in konkretno kot na studijskih posnetkih. Zvok, sicer strogo računalniško voden, je bil izjemen, predvsem pa čist in jasen. Izvedba benda, v katerem je bil tokrat poleg kitarista Torstena Kinselle, basista Nielsa Kinselle in klaviaturista Jamieja Deana še izvrstni bobnar Stephen Whelan, je bila preprosto rečeno popolna.

Zanimivo je, kako močne in globoke občutke sproža glasba God Is An Astronaut, čeprav v čisto vsaki skladbi točno veš, kaj sledi. Kar nekaj skladb je namreč takšnih, ki vsebujejo posneti material, predvsem eksotične zvoke in elektronske ritme, za nameček pa mora bend slediti še video animacijam, ki, po pravici povedano, samo motijo zvočni užitek in včasih tudi preveč sugerirajo, kaj si morajo oboževalci predstavljati ob določeni skladbi. Kljub tej, za psihedelično usmerjen bend, zelo hudi disciplini God Is An Astronaut zvenijo pristno, spontano in toplo, kot se počutiš po popitem litru dobrega irskega piva.

Takšna je bila tudi reakcija obiskovalcev, ki so burno reagirali ob koncu vsake skladbe. Vedno pa se je videlo, da se je občinstvo dobesedno vrnilo iz nekega drugega sveta oziroma nekega drugega stanja. V drugem delu je bilo nekaj spontanega ploskanja, večinoma pa se je občinstvo raje poglobilo v astronavtsko zvočno magijo in preprosto uživalo.

Vsekakor so God Is An Astronaut znova pokazali, da spadajo v samo špico novodobnih instrumentalnih lovcev na eksotično in kozmično atmosfero. Če jih še v drugo niste odkrili, ste zamudili nenavadno in zelo lepo zvočno izkušnjo.