Avril Lavigne

Kanadskega vreščečega dekletca se spomnimo še iz časov, ko je bila prvakinja šolskih kravat in "all stark", in čeprav njene skladbe nikoli niso imele pretirano trdega zvoka, se je o njej govorilo kot o najstniški rockerici ali še huje, punkerici. Medtem ko je včasih najraje prepevala o tem, kako je, bo ali bi svoji znanki ukradla fanta, je na njenem zadnjem albumu Goodbye Lullaby vidno manj tovrstnih zabavnih poskočnic in precej več preigravanja preverjenih receptov.

Že dejstvo, da prvo skladbo z albuma Black Star prepoznamo iz oglasa za njen parfum, pove marsikaj. Goodbye Lullaby je spoliran album, kjer Avril Lavigne ne odstopa od svojega tipičnega zvoka. Niti z besedili, kjer je njen repertoar srednješolskih kletvic še vedno nedotaknjen, niti z izčiščenim pop-rockom, ki ga tako vestno prakticira že deset let. Še v spotu za edino zabavno poskočnico What the Hell se brezsramno škropi s svojim produktom in paradira v spodnjem perilu, kot da ne bi nekoč stavila na ravno obratne atribute.

Za Avril Lavigne se tako zdi, kot da ima resno krizo identitete. Pri 27 prepevati, da se je mečkala s fantovim prijateljem, je res malce hecno, ko se loteva resnejših tem, kar bi od pravkar ločene mladenke pričakovali, pa dobimo občutek, da njena refleksija ne seže ravno globoko. Na Goodbye Lullaby je kar nekaj otožnih klavirskih skladb, kjer Avril sicer preizkuša meje svojega vokala, a ne pride daleč. Glasbeno se ni premaknila, čeprav jo včasih spremljajo bolj "urbani" bobni. Njene ubrane melodije se še vedno zdijo več kot primerne za kakšno najstniško žajfnico, škoda le, da ne snemajo več Simpatij.

Na sicer dokaj monotonem albumu je še najbolj prepričljiva v skladbi Alice iz filma Alica v Čudežni deželi ter v Push, medtem ko se preostali deli albuma zlijejo v generično pop rock popevanje. Stati deset let na istem mestu žal ne vodi v presežke.