Najožja večstanovanjska hiša v Ljubljani, "parazitska" stavba v središču mesta

To so bili drugi časi, lepo obdobje, predvsem kar zadeva odnose, se spominjata arhitekt Janez Vrhunc in grafični oblikovalec Bronislav Fajon, ko se dobimo na pogovoru o nastajanju stavbe na Slomškovi 13a. To so bila 60. leta prejšnjega stoletja, povojno obdobje in popolnoma drug družbeni kontekst, kot ga živimo danes, se strinjata. To, kar jim je takrat uspelo s štiristanovanjsko hišo sredi Ljubljane, v tem času ne bi bilo mogoče, poudari Janez Vrhunc. "Gradnja je bila mogoča samo zato, ker lastništvo še ni bilo varovano tako, kot je zdaj," je prepričan.

V hiši so štiri stanovanja, bivanje v njih pa je zaradi zasteklitve tako na južni kot severni strani kljub majhnim dimenzijam 33 kvadratnih metrov kakovostno. Notranjost je zračna in svetla. Foto: Bojan Puhek

Neizkoriščena urbana špranja

Vse se je začelo s prihodom takrat še študenta arhitekture Janeza Vrhunca v Ljubljano. "Prva težava, s katero sem se spoprijel, je bilo vprašanje bivanja." V tistem času se je veliko selil, nekaj časa je živel v še nedokončani hiši stavbe Žita v Ljubljani, nato je dobil sobo v študentskem domu, ki jo je moral prepustiti drugim, ko je odšel na izmenjavo v tujino. Ob vrnitvi se je spet znašel pred enakim vprašanjem. Izkušnja gradnje in bivanja v najožji stanovanjski hiši v Ljubljani ima tudi družbene dimenzije. Ob njenem nastajanju se je namreč oblikovala povezana stanovanjska skupnost, prav to, kar hiša s svojim majhnim številom stanovanj omogoča tudi danes. Foto: Bojan Puhek

"Neprestano me je preganjalo, kako priti do tega, da bi lahko stanoval na svojem," se spominja arhitekt. Prodorni pogled v prostor, ki je spodbudil zamisel, je oblikoval rešitev. Več je stvari v mestu, ki lahko poženejo domišljijo, pri Vrhuncu je bila to urbana špranja, ki so jo nekdaj uporabljali kot prehod na notranje dvorišče. Tam so stali smetnjaki, ljudje pa so prostor uporabljali tudi kot dostop do drvarnic, takratni položaj opisuje Bronislav Fajon.

V obdobju racionalnega opredeljevanja do prostora in arhitekture, ki je visoko cenila strogo funkcionalnost na majhnem merilu, je prav v tej špranji med dvema stanovanjskima hišama Vrhunc videl neizkoriščeno priložnost za gradnjo. "Takšnega nezazidanega prostora je bilo škoda," pripoveduje. Ukrepal je in tako je nastal projekt za večstanovanjsko hišo, umeščeno v prostor, širok 3,45 metra in dolg 12 metrov.

Janez Vrhunc poudarja, da je bilo urbano vrzel z novo hišo nekoč mogoče zapolniti zaradi drugačnega odnosa do lastništva, kot smo mu priča danes. Na tak način je bila mogoča uresničitev do takrat še neizkoriščenega prostorskega potenciala v mestu. Foto: Bojan Puhek

Stanovanjska hiša kot plomba

Janez Vrhunc je izdelal načrt za novo mestno večstanovanjsko hišo, z idejo pa se obrnil na občino, s čimer se je začelo pridobivanje vseh potrebnih dovoljenj za gradnjo. A to še ni bilo vse, študent arhitekture je moral najti še druge zainteresirane, saj je imel sam dovolj denarja le za eno etažo. K projektu je tako povabil kolege, arhitektko Majdo Verčnik in Edija Smeha, ki se ga še danes oba sogovornika spominjata po njegovem veselju do življenja in humorju. V Ljubljani je podobnih še nezazidanih in tako neizkoriščenih prostorskih vrzeli med stavbnimi otoki več kot 60. Foto: Bojan Puhek

Skupini študentov se je pridružil tudi Bronislav Fajon z ženo Mojco. Fajon pravi, da so se od vsega začetka zavedali, da je hiša nekaj posebnega. "Da sem dobil denar za gradnjo, sem moral prodati tudi avto. To sem naredil s težkim srcem, a z jasnim zavedanjem, da vlagam v nekaj še lepšega." Na Slomškovi je družina Fajon - tu se je namreč zakoncema rodila tudi hčerka - preživela precej časa. Ko so se odselili v večje stanovanje, si je tu grafični oblikovalec uredil svoj atelje, zdaj pa v njem bivata študenta arhitekture. Še pred tem je nekaj časa tam živel profesor arhitekture na ljubljanski fakulteti Tadej Glažar.

Hiša na Slomškovi bi morala biti kulturno zaščitena

Sam za to minimalno večstanovanjsko stavbo pravi, da predstavlja začetek razmišljanj o možnostih zgoščevanja mesta s polnjenem vrzeli v stavbnih otokih. Ti imajo, kot poudari, velik potencial, v Ljubljani pa je še neizkoriščenih več kot 60 takih stavbnih otokov.

Na ljubljanski šoli za arhitekturo se v sodelovanju s študenti s tem vprašanjem že 20 let ukvarja profesor Janez Koželj, ki kaže, kako je te mogoče zapolniti. A kot dodaja Glažar, se pri tovrstnih posegih kot problem pojavljajo lastniška razmerja. Arhitekt, ki je tudi sam živel na Slomškovi 13a, tudi meni, da bi bilo treba to hišo zaščititi kot kulturno dediščino.

Stavba na Slomškovi 13a bi morala biti kulturno zaščitena, poudarja Tadej Glažer, profesor z ljubljanske fakultete za arhitekturo, ki je v njej nekaj časa tudi živel. Foto: Bojan Puhek

Zanimiva za študente arhitekture

Kot poudarita Janez Vrhunc in Bronislav Fajon, ko govorimo o času pred slabimi 60 leti, so vsi sodelavci pri projektu delali z velikim zanimanje, saj so vedeli, da se s tem projektom dogaja nekaj novega. Šlo je za zanimivost. Na novo nastajajoča stavba je bil že od začetka atrakcija, kasneje pa postala še bolj opažena, se spominja Vrhunc. "Ne vem, kdaj se je to začelo, a v nekem trenutku je ta plomba (v špranjo vrinjena hiša, op. a.) postala res zanimiva. Študenti arhitekture so jo hodili gledat, kasneje pa so v njej arhitekti tudi stanovali." Prav tako je bila stavba kasneje večkrat predstavljena v strokovnem tisku, v svoji knjigi Usode ljubljanskih stavb in ljudi navaja avtor Bogo Zupančič.

Zidovi sosednjih stavb za ohišje

"Hiša je parazitska, naredili smo stavbo brez zidov, obesili smo jo na sosednje," še pripoveduje arhitekt, idejni vodja projekta. V stavbo so skupaj vlagali do tretje gradbene faze, stanovanje pa si je nato vsak uredil po svoje, skladno s svojimi bivanjskimi željami in predstavami.

V četrtem nadstropju si je stanovanje izbral Janez Vrhunc, ki pa v njem ni nikoli živel, saj je spoznal bodočo ženo in se preselil drugam. Stanovanje je prepustil sestri. V tretjem nadstropju je živel Edi Smeh, v drugem Majda Verčnik, v pritličju, kot že omenjeno, pa družina Fajon.

Pomembna za kakovost bivanja v tej minimalni stanovanjski hiši je zasteklitev, ki poteka od vrha do tal. Foto: Bojan Puhek

Majhno, a prostorno in svetlo stanovanje

Stanovanja proti jugu ponujajo lep pogled na ulico, iz zgornje etaže se vidi celo na Ljubljanski grad, pripoveduje Bronislav Fajon. "Tam so se vsi dobro počutili, vsi smo bili zadovoljni z bivanjem na Slomškovi." Vrhunec poudari, da so iz tlorisa potegnili izjemno veliko, z njim pa se strinja tudi Fajon. Na jug so domovanja močno zasteklili, na sever nekoliko manj. "Občutek, ki si ga imel v prostoru, odprtem na obe strani, sta stanovanju, velikem okoli 33 kvadratnih metrov, dali zračnost in svetlost."

Na tako minimalnem prostoru so servisni prostori v vseh stanovanjih na enakem mestu. Ta postavitev je tako konstanta, medtem ko so možnosti za individualne rešitve spredaj in zadaj.

Sosedi kot družina

Izkušnja skupnega projekta je bila za vse vpletene nekaj dragocenega, pripovedujeta sogovornika. Gradnja stavba se je nadaljevala z bivanjem v njej. "Bili smo kot družina, hodili smo drug k drugemu. Ne vem, kaj je takrat zmanjkalo Magdi, ko je prišla k nam speč omleto in jo ob tem naredila še za naju z ženo," se spominja Bronislav Fajon. Pravi celo, da je bilo obdobje na Slomškovi zanj najlepše. "Bili smo kot družina, hodili smo drug k drugemu. Ne vem, kaj je takrat zmanjkalo Magdi, ko je prišla k nam speč omleto in jo ob tem naredila še za naju z ženo," se spominja bivanja na Slomškovi grafični oblikovalec Bronislav Fajon, ki je tudi eden od graditeljev hiše. Foto: Bojan Puhek

Ugodje bivanja v minimalnem merilu

Kakovost zasnove potrjuje tudi Tadej Glažar. "V stanovanjih, ki so po dimenziji minimalna, je občutek bivanja luksuzen." Tako je zaradi zasteklitve, ki poteka vzdolž celote in povezuje notranji prostor z zunanjim. Prostori so na tak način zračni, prednost pa je tudi njihovo prečno prezračevanje, zagotovljeno z orientacijo sever-jug.

Kot še poudarja profesor arhitekture, majhno število stanovanj omogoča tudi oblikovanje skupnosti, s čemer je anonimnost presežena.

Atraktiven in živahen del Ljubljane

Ob tem je mogoče pogledati še na današnji širši prostorski kontekst te minimalne stanovanjske hiše. Če sta bila Slomškova ulica in njen okoliš še pred desetimi leti bolj ali manj pozabljen del Ljubljane, je ta danes vse bolj atraktiven. Med akterji dogodkov, ki programsko polnijo tamkajšnje urbano okolje, Glažar omeni kulturno društvo Prostorož in zavod Bunker. Kot pravi, gre za izjemno živahen del mesta.

Slomškova je tudi ena od ulic v mestu z največ grafiti, še pravi profesor arhitekture. Med temi so nekateri tudi dobri. Ena od uličnih poslikav v velikem merilu na zapuščenih garažnih vratih nasproti okna njegovega nekdanjega domovanja je tako prek pogleda postala del njegovega interjerja.

Hiša je nastala v vrzeli, široki 3,45 metra in dolgi 12 metrov. Foto: Bojan Puhek

Korito z rožami je ostalo na papirju

Vrhuncu je v zvezi z najožjo stanovanjsko hišo žal le, da niso dokončali vsega, kar je predvidel v projektu. "Vhodna partija je od linije ulice umaknjena nekoliko navznoter, tam spredaj sem načrtoval veliko korito za rože, kar bi obogatilo vso ulico." Ker tega niso naredili ob gradnji, se to kasneje ni več zgodilo. "Če nečesa takoj ne narediš do konca, se na nedokončano navadiš," arhitekt opozori na nekaj, kar iz lastnih izkušenj verjetno pozna marsikdo.

Je pa zato pred vhodnimi vrati naredil predel, tja pa umestil hišno številko, nabiralnike in prostor za mleko, saj so ga v tistem času v steklenicah nosili na dom, razložita Vrhunc in Fajon.