"Belgija ima tudi zaradi umetnosti svoj ugled v tujini"

Klaus Ludwig, rojen v Nemčiji, kjer je odraščal in se šolal. Svojo naklonjenost plesu, potem ko je dodobra spoznal davčno in ekonomsko področje, je izpopolnjeval in raziskoval na znameniti belgijski plesni šoli P. A. R. T. S. V Nemčijo se ni vrnil, ostal je v Belgiji, ni pa ostal aktiven kot plesalec, a kljub temu profesionalno vpleten v plesno sceno. Delal je kot računovodja pri Art Consult, zatem za Arab festival Points 5 in organiziral Tanznacht' 08 v Berlinu. Leta 2008 je še s tremi sodelavci ustanovil Caravan Production, agencijo za umetnike s področja uprizoritvenih umetnosti, ki ponuja fleksibilne storitve: od produkcije, postprodukcije, administracije, finančnega svetovanja in promocije. Vse po meri posameznega umetnika.

Pri nas smo ga pred kratkim lahko spoznali v vlogi selektorja festivala sodobnega plesa Gibanica. Izbor je opravil skupaj z Matejo Bučar in Pio Brezavšček. V okviru Gibanice je vodil tudi delavnico, ki jo je organizirala Mreža sodobnega plesa in na kateri je delil izkušnje iz Caravan Productiona. Podporne platforme umetnikom, ki je svoje uspešno delovanje zgradila na fleksibilnosti, odprtem dialogu, deljeni odgovornosti, menjavanju vlog in poznavanju potreb posameznega umetnika, kolektiva, organizacije … Klaus Ludwig, ki je v začetku leta postal finančni direktor STUK Art Centra v belgijskem Leuvenu, je v pogovoru razgrnil številne pozitivne učinke umetnosti oziroma kulture. Opozoril je na nujnost eksperimentalnega in heterogenega na področju umetnosti, spregovoril o svojih mejah in trenutku, ko z naježeno kožo sedi v dvorani po premieri.

Kaj ste na podlagi izkušenj s Caravan Production opazili, da je pomembno pri produkciji sodobnega plesa?

Na področju kulture je mogoče opaziti izrazito pomanjkanje profesionalno izvedene administracije in vsega, kar k temu spada. Zaradi tega se je flamska vlada pred leti odločila, da bo finančno podprla organizacije, ki bodo skrbele prav za to. Tako se je pokazala možnost po vzpostavitvi profesionalne podporne platforme za umetnike, ki so se tako lahko končno posvetili samo ustvarjanju. Ne pa, čemur smo danes velikokrat priča, da mora umetnik za vse poskrbeti sam in se zato pojavljati v številnih različnih vlogah. Z namenom, da umetnike tega razbremenimo, smo leta 2008 ustanovili organizacijo Caravan Production. Konec istega leta smo tesno sodelovali že s 16 umetniki.

Caravan Production se je z leti še povečal?

Zdaj je to sicer že velik mehanizem, pri čemer pa cilj o fleksibilnem delovanju ostaja. Nikoli nismo želeli, da bi Caravan Production postal institucija, temveč da ohrani svojo dinamičnost in da podpre vse to, kar lahko vidimo na odru v najboljšem možnem smislu.

Pa vendar, kako lahko velika organizacija, ki zaradi preglednosti zahteva specializacijo, hkrati ohranja dinamično in fleksibilno strukturo?

Posamezni umetnik, ki sodeluje s Caravanom, ima stike le z enim sodelavcem agencije. Umetnik komunicira vedno z isto osebo, ki je njegov administrator, producent, oseba za stike z javnostmi in vse drugo, kar ustvarjalec še potrebuje. Delo je nato v pisarni glede na znanja zaposlenih razdeljeno. Na ta način je delo specializirano, a hkrati tudi fleksibilno, saj je od primera do primera odvisno, kako je vse organizirano. Hkrati ima vsak izmed sodelujočih umetnikov tudi svojo dokumentacijo, ki je individualizirana in sistematizirana glede na njegove potrebe.

Torej potrebe umetnika vzpostavljajo sistematizacijo njegove obravnave?

Tako je. Nek umetnik je na primer odličen pri promociji svojega dela in zato te storitve od nas ne potrebuje, potrebuje pa našo podporo pri urejanju dokumentacije in nasprotno. Naša naloga je, da polnimo manko posameznega umetnika pri organizaciji in dokumentaciji. Prepričan sem, da je cilj do uspeha poznavanje lastnih meja. Vsak mora vedeti, kje je dober in kje so njegove šibke točke, te prepustiš drugim, tistim, ki so v tem dobri. Ravno to je tudi izhodišče pri delitvi dela. Le tako lahko nastane dober delovni kolektiv. Globoko verjamem v skupinsko delo, pri čemer je izrednega pomena motivacija vseh vpletenih. Ni vse v dobrem plačilu, temveč tudi v vzdušju. Ena izmed najpomembnejših stvari je, da ljudje prihajajo na delo z veseljem in če pri vsakomur odkriješ še njegove talente in te spodbujaš, bo vsak izmed členov v verigi močen.

Kje so vaše meje?

Nisem več ravno najmlajši, zavedam pa se, da danes mladi veliko informacij o dogodkih pridobivajo prek družabnih omrežij, kot sta na primer Facebook in Twitter. Ti dve spletni platformi sta zato danes izjemno pomembni in ker nimam niti približno ideje, kako ju uporabljati, je to moja omejitev. Pri Caravan Productionu smo delo na družabnih omrežjih prepustili mladim, tistim, ki vedo, kako prek njih komunicirati.

Da dodobra spoznate tudi prednosti in pomanjkljivosti posameznega umetnika, je najbrž potrebno dolgoročno sodelovanje?

To je ena najbolj zapletenih ravni našega dela. Za dolgoročno sodelovanje se odločimo takrat, ko pri umetniku čutiš, da ima potencial. Krajše oblike sodelovanja potekajo z umetniki, kjer agencija odgovori le na posamezne potrebe avtorja v okviru določene produkcije. Po premieri se naše sodelovanje v teh primerih konča.

Glede na to, da izbirate, s katerimi umetniki in pri katerih projektih boste sodelovali, kam jih umeščali, in tako s selekcijo soustvarjate sodobno plesno sceno, zavzemate kuratorski položaj?

O tem, ali prevzemamo vlogo kuratorjev ali ne, smo pri Caravan Productionu veliko govorili, a sam pravim, da smo filter. Spremljamo, kdo so na sceni umetniki, ki jih je vredno podpreti, in kdo so tisti, ki potrebujejo različne vrste spodbude. Bolj kot kuratorji smo podporniki.

Kako pa umetniki vidijo vaše delo?

Upam, da pozitivno (smeh). Prednost Caravan Productiona je, da je na enem mestu združeno vse, kar potrebuješ za izvedbo projekta in njegovo nadaljnjo uprizarjanje. S tovrstno strokovno podporo veliko projektov živi dlje, kot bi sicer. Poleg tega skrbimo tudi za to, da imajo umetniki urejene vse papirje, od socialnega zavarovanja do zaposlitve na projektu. Še posebej dobrodošlo in pomembno je socialno varstvo pri tujih umetnikih v Belgiji. To je to, zaradi česar so umetniki za obstoj Caravan Productiona še posebej hvaležni in cenijo delo organizacije.

Živite v okolju, kjer se tudi država, če govoriva skozi kapitalistično paradigmo, zaveda, da umetnost ni strošek.

Belgijska vlada je dokazala, da ima državna podpora umetnosti, izjemno pozitiven vpliv kot tudi ekonomske učinke. Pred tremi leti je nastala raziskava, ki je pokazala, da če država v vsakega umetnika vloži en evro, se ji to povrne v višini 1,25 evra. To govori v nasprotju s prepričanjem, da je kultura strošek in da financiranje umetniških projektov predstavlja nepovratna sredstva. Državna podpora kulturne produkcije ne le da zmanjšuje socialno negotovost med umetniki, temveč ima tudi širše učinke. Obisk kulturnih prireditev v mesta vnaša življenje, občinstvo, ki pride na dogodke, tudi troši. Kultura tako ne le prinaša simbolne učinke, temveč tudi ekonomske, dobiček.

Zanimivo, medtem ko so v večini evropskih državah v zadnjem času sredstva za kulturo zmanjšali, je belgijska vlada znesek v tem času povečala. 89 milijonov evrov državnih sredstev, namenjenih kulturi, so v Belgiji letos zvišali na 97 milijonov. Ta odločitev že ima svoje pozitivne učinke. Belgijska praksa dokazuje, da je ideja o tem, da država podpira bazo, ki se nato samostojno razvija in nadgrajuje, uspešna. Belgija ima tudi zaradi umetnosti svoj ugled v tujini.

Kako je z občinstvom, kako ga privabiti, kako zadržati, kako navdušiti …?

Kulturna politika pri nas temelji na načelu, da je pomembno ohranjati in ustvarjati heterogenost. Tako je vsaka izmed ravni in področij v umetnosti deležna skoraj enakovredne podpore, pa naj gre za mainstreamovsko ali eksperimentalno umetnost. Za vsakega se nekaj najde in zato je mogoče zadovoljiti še tako različno občinstvo. Osrednjega pomena sta širina in heterogenost kulturne ponudbe, kar je verjetno tudi eden od razlogov, zakaj je v Belgiji umetnost tako dobro sprejeta in prisotna ter ima močen ugled.

Je odgovornost umetnikov, da razmišljajo tudi o tem, kako privabiti občinstvo, se mu približati?

Mislim, da to v prvi vrsti ni odgovornost umetnikov, temveč institucij in kulturne politike. Potrebno je ustvariti okvir, v katerega umetnik lahko umešča svoje delo.

Kako je z mladim občinstvom?

To vedno predstavlja izziv in ravno s tem vprašanjem se intenzivno ukvarjam v novi službi. Zdaj sem zaposlen v velikem kulturnem centru v mestu Leuven s 37 tisoč študenti. Zato imamo veliko odgovornost, da s svojim programom nagovorimo tudi mlado občinstvo. Preizkušamo različne prijeme. Ob programu, ki ga izvajamo, prirejamo posamezne dogodke, ki so jim namenjeni, ali je to javno vodstvo, če imamo razstavo, javni pogovor na izbrane teme ali pa organiziramo koncert, na katerem jih seznanimo z našimi predstavami. Osredotočamo se na to, kaj si želijo mladi, in jim na to skušamo odgovoriti, pa čeprav gre najprej za zabavo. Trudimo se, da bi se k nam vračali.

Pri tem se velikokrat spomnim sebe iz mladostniških let. Prve stike z umetnostjo sem pridobil prek šole. Učiteljica nemščine nas je enkrat na mesec peljala v gledališče. Na začetku je bilo težko, nerazumljivo in nisem imel interesa, sčasoma pa sem se teh obiskov začel veseliti. In če pogledamo, kam me je to pripeljalo danes? Do tega, da delam v kulturi. Prepričan sem, da za to, da začneš uživati v umetnosti, potrebuješ izkušnjo. Tako kot v kulturo moraš investirati tudi v občinstvo. Zato je pomembno sodelovanje s šolami in univerzami. Kar okušaš v mladostni dobi, si boš želel tudi pozneje. Res je, da je danes še težje privabljati ljudi v gledališča kot nekoč.

Kdaj je predstava za vas uspešna?

Takrat, ko vemo, da smo naredili vse, kar smo lahko v danih možnostih. Kar pa ni nujno, da bo takšen tudi odziv občinstva. Ko gre za eksperimentalno umetniško delo, je veliko možnosti, da to v širšem kontekstu ne bo dobro sprejeto, a obstoj takšne prakse je pomemben. V umetnosti je pomembno nenehno gibanje in soočanje z njenimi lastnimi mejami. Zato je eksperiment eden od njenih osrednjih gibal.

Zame je najlepše, ko med aplavzom po premieri sedim med občinstvom. Čeprav te nihče ne pozna in čeprav delaš vse to, kar se na odru ne vidi in je navdušenje publike namenjeno v prvi vrsti ustvarjalcem, čutim mrzlico po vsem telesu. Aplavz v dvorani je namenjen tudi tebi. Če je zemlja dobro pripravljena, potem iz nje lahko zraste močna in zdrava roža.

Bili ste selektor letošnje Gibanice, kaj lahko rečete o slovenski sodobnoplesni produkciji?

Bil sem prijetno presenečen, slovenska sodobna plesna scena je namreč mlada in pred leti je bila še v povojih. Ko sem pregledal videe predstav, sem videl raziskovalni pristop, iskanje čistega giba in vzpostavljanje pozicije sodobnega plesa, ki želi oblikovati nove smeri. To smo želeli z izbranimi predstavami tudi poudariti.

Kaj bi svetovali umetnikom, ki ustvarjajo pri nas?

Pomembno je biti odprt in spremljati stvari. Na te pa odgovoriti s svojo prakso. V umetnosti je potrebno razmišljati zazrto v prihodnost in na dolgi rok. Ustvarjalce je potrebno podpreti in zato zasnovati potrebne platforme.