Koliko seksa je potrebnega za srečo

Spolno življenje parov ima v večini primerov precej predvidljivo in homogeno življenjsko krivuljo. Najprej je seks tako pogost kot novice na CNN, nato zdrsne na pogostost plače, na koncu pa se zgodi le še ob luninem mrku. Tudi za naskok potrebni pogoji z dolžino odnosa postajajo kompleksnejši – na začetku je dovolj mejno čisto in ne povsem zasedeno javno stranišče, medtem ko so ob luninem mrku nujne še depilacija, odsotnost otroka, soseda in menstruacije. A ker vaja dela mojstra, le če mojster dela vajo, frekvenca ni nepomembna.

Stereotip veleva, da so moški seksualni manijaki, ki so v neprestanem položaju vrhunskega smukača in vseskozi prežijo na trenutek ženine neprevidnosti. Analogno so po istem stereotipu ženske vedno žrtve, za srečo v zakonu (ali zakonsko drugače zavedenem odnosu) vedno pripravljene potrpeti tistih nekaj sekund medlega sopihanja. A bolj kot preverjam ta stereotip, težje je najti junaka, ki mu partnerica še ni očitala, da se je loti z žarečo in predvidljivo frekvenco olimpijskih iger. Očitki so pogosto prav paradoksalni – iste dame, ki pozabijo registrirati avto, denarnico pustijo v lokalu in knjižnico obiščejo šele, ko ta prijavi krajo, v trenutku navedejo dan, uro in vremenske pogoje ob zadnjem mesenem užitku.

Doslednost teh očitkov je neverjetna celo do te mere, da so dame – kolikor slišim – pogosto pripravljene definirati neko minimalno seksualno kvoto, ki naj bi preprečila zakonolom. Ta se giblje med dvakrat in trikrat na teden, kot obisk pilatesa ali joge. A medtem ko dokazi za koristnost zadnjih obstajajo, omenjena frekvenca v znanosti nima korenin. Pravzaprav je obratno – vse raziskave sreče v zakonu so namreč pokazale, da pari, ki se imajo za srečne, seksajo v povprečju dvakrat ali trikrat tedensko. A za plemenito prakso serviranja očitkov vzročno-posledična logika ni nujna sestavina.

Dejstvo je, da smo ljudje različni in da seksualna motivacija variira. Tudi pomen spolnosti je za ljudi zelo raznolik – za nekatere je to del higienskega minimuma, za druge protistresni ventil, za tretje nadomestek športa, za nekatere celo karierna izbira (čeprav ne nujno v obliki plačane funkcije). Vesna V. Godina je nekoč polni predavalnici študentk (na FDV moških ni veliko) dejala, da dame potrebujejo predvsem potrjevanje statusa, spolnost pa je ena od manifestacij tega.

Izhajajoč iz predhodnega odstavka univerzalno prave frekvence ni. Nekateri potrebujejo dnevno dozo, spet drugi so se danes pripravljeni zaviti v oranžno haljo (in s tem naznaniti celibat). Newsweek je pred časom poročal da med 15 in 20 odstotkov parov ne seksa. Nikoli. Tudi ob luninem mrku ne. To sicer pojasni popularnost 50 odtenkov sive, marsikakšno vprašanje pa pušča odprto. Spolnost poleg doslednosti zahteva tudi nekaj truda – ni dovolj padec na hrbet in čakanje na dnevnik. A preden se prizadeti z neusklajeno frekvenco spustijo na naslednji pritoževalno-očitajoči pohod … Ključen je kompromis. Ta pa po besedah komika Larryja Davida nastopi "takrat, ko sta obe strani nezadovoljni" (a ne nujno nezadovoljeni). Pa srečno.