Ko ti pri 140 kilometrih na uro glavo "zabije" v led

Tilen Sirše je tik pred zdajci izvedel, da je med potniki na olimpijske igre v Južno Korejo. Pred štirimi leti se mu je olimpijska vozovnica za Soči izmuznila, zaradi česar je bil precej razočaran. Razmišljal je celo, da bi sanke postavil v kot in končal svojo športno kariero. Njegova zasavska trma se mu je na koncu le izplačala. Pred njim je na olimpijskih igrah dvakrat nastopil Domen Pociecha, ki je v Torinu zasedel 26. mesto.

Tilnu so se uresničile dolgoletne želje. Foto: Facebook Delati je moral prek študentskega servisa

"Prvi občutki so zelo pozitivni in vesel sem, da nam je uspelo. To je namreč zelo pomembno za razvoj našega športa v Sloveniji, zato sem zares vesel. Pravzaprav je to največ, kar lahko sankač doseže pri nas. Zdaj sem to dosegel," nam je zaupal Tilen, ki je imel vse prej kot lahko pot do olimpijskih iger.

Naš sogovornik je namreč uspešen tudi na študijskem področju. Lani septembra je magistriral iz geografije, s tem pa bi se rad ukvarjal tudi v prihodnje. "Vseskozi sem moral usklajevati tri stvari. To so delo, študij in treningi. Do zdaj sem vedno delal prek študentskega servisa, kar zdaj ni več mogoče. Že s tega vidika je bilo zelo naporno. Prav tako je bilo težko, ko se nisem uvrstil na olimpijske igre v Sočiju … A vseeno mislim, da je bilo vredno vztrajati."

V Slovenji Tilen nima nobene možnosti za trening. Foto: Sportida

Pet mesecev ga ni doma

Pogojev za treninge pri nas praktično ni, kar pomeni, da 27-letni športnik večino treninga opravi v tujini, doma pa skrbi predvsem za fizično pripravo. "V Kisovcu imamo štartno rampo, kjer lahko treniramo samo štart. To je tudi edina sankaška infrastruktura, ki jo imamo v Sloveniji. Vse drugo je v tujini, kar je povezano z visokimi stroški in z odsotnostjo od doma. To pomeni, da smo od konca septembra do konca februarja zdoma."

Obremenitve za telo so izjemno visoke "To je šport, ki vključuje veliko adrenalina in visoke hitrosti, te se povzpnejo tudi do 130 ali 140 kilometrov na uro." Foto: Sportida

Tilen se je s sankanjem začel ukvarjati pred 13 leti, ko je začel tekmovati kot mladinec, leta 2010 pa je prvič nastopil v članski konkurenci. Tudi pri tem športu so prisotne poškodbe, Tilen jih je imel v svoji karieri že nekaj. "To je šport, ki vključuje veliko adrenalina in visoke hitrosti, te se povzpnejo tudi do 130 ali 140 kilometrov na uro. Zelo velik je pritisk na telo. V kakšnih zavojih so sile tako velike, da nam glavo 'zabije' v led in je sploh ne moremo dvigniti. Obremenitve za telo so zelo velike, zato je potrebnega veliko treninga in treba je biti dobro pripravljen."

Zakaj ni šel po stopinjah Petra Kauzerja?

Iz Zasavja prihaja tudi Peter Kauzer, srebrni kajakaš iz Ria de Janeira. Kako to, da se naš sogovornik ni odločil za kakšen vodni šport? Pred tem je treniral tudi košarko, a se je pozneje raje posvetil sankanju, nad čimer ga je navdušil sošolec. "Že od otroštva sem bil bolj zimski človek. Tudi smučati sem začel zelo hitro. Prijatelj v osnovi šoli je to treniral in me je povabil na trening. Poskusil sem in takoj mi je postalo všeč, tako da sem se kmalu odločil, da bom vztrajal v tem športu."

Leta 2010 se je na olimpijskih igrah v Vancouvru smrtno ponesrečil Nodar Kumaritašvili. Foto: Guliverimage/Getty Images Spoštuje vsako progo

Čeprav je Sirše že dolgo zapisan temu športu, priznava, da je na štartu še vedno prisotnega nekaj strahu. Olimpijski zanesenjaki se bodo zagotovo spomnili dogodka z olimpijskih iger v Vancouvru, ko se je smrtno ponesrečil Gruzijec Nodar Kumaritašvili. Pravi, da nekaj zdravega strahu oziroma spoštovanja proge mora biti. "Starejši ko si in več ko imaš izkušenj, višje so tudi hitrosti. Je pa res, da z izkušnjami ta strah tudi izgubljaš," je za konec povedal slovenski sankač, ki si želi na olimpijskih igrah narediti predvsem štiri čiste vožnje.