Zaradi motorja pogledoval proti drugi ljubezni, nato se je vrnil k prvotni

Kako čas hitro beži, lahko vidimo na življenjski poti nekdanjega skakalca Nejca Dežmana. Pred dvema letoma se je pri vsega 26 letih skakalno upokojil, zdaj pa skoraj že dve leti opravlja funkcijo trenerja mladih skakalcev pri SK Triglav Kranj. Predsednik kluba Sašo Komovec mu je takrat ponudil priložnost, nemudoma jo je zagrabil z obema rokama. V obdobju kariere si je nabral ogromno izkušenj, kar mu je bilo v veliko pomoč pri preskoku v nov svet. Nekdanji mladinski svetovni prvak, ki bo v prihodnjih dneh postal očka, se je tako znašel v delovnem okolju, v katerem se dobro počuti. Tako dobro, da bi rad v bodoče rad vstopil tudi v svetovni pokal. Vendar se zaveda, da ga do morebitnega prihoda na veliki oder čaka še veliko učenja. 

V karieri je med drugim postal mladinski svetovni prvak. Foto: Matic Ritonja/Sportida Dve leti je, odkar ste končali profesionalno pot skakalca. Ko gledate nazaj, ste se pravilno odločili? 

Ničesar ne obžalujem. Mislim, da sem se pravilno odločil. Ko sem se po poškodbi hrbta vračal, sem videl, kako težko je bilo. Tri dni sem treniral na polno, nato sem moral četrti dan počivati, ker me je hrbet spomnil, da je še vedno del mojega telesa. Vse več nihanj na tekmah je bilo. Na eni od njih sem bil deseti, na naslednji sem se komaj prebil skozi kvalifikacije. Ni imelo več smisla, da se bom tresel v kvalifikacijah, ali se bom sploh uvrstil na tekmo ali ne. 

Ali je bila odločitev za konec kariere težka? 

Najtežje je bilo, ker ne veš, kaj boš nato počel. Prvih štirinajst dni sem bil povsem izgubljen. Nisem vedel, kateri dan je. Prej sem za vsak dan natančno vedel, kaj me čaka. Ko sem odnehal, je bilo vse novo. Nisem vedel, kaj bi sam s sabo, kaj naj počnem, kam naj grem. Počasi začneš dojemati, da je še kaj drugega, in se navadiš. 

Sportalova rubrika Druga kariera: tu so zbrani vsi predhodni sogovorniki

Verjetno vam je tudi kolo, s katerim se veliko ukvarjate, pomagalo v tistem času? 

Kolo sem imel že prej, ker sta oba dedija kolesarila. Eden je celo dirkal, tudi stric. Ko je Roglič (Primož Roglič, op. a.) v tistem obdobju dosegal odlične predstave na kolesu, sploh ni bilo vprašanje, kateri šport bom izbral. Sicer sem že kot otrok veliko kolesaril z dedijem in sem bil navajen. Ko sem odnehal, sem si kupil kolo, ki ga imam še zdaj. Na kolesu si očistim glavo. Rad tudi dirkam. Na dirkah grem prek sebe. Nimam velikih tekmovalnih ambicij. Na maratonu Alpe sem se na primer zelo dobro peljal, bil sem 60., na Maratonu Franja je bilo obupno. Noč pred dirko kar nisem mogel spati. V postelji sem se znojil. Nato sem si rekel, kaj je s tabo. Saj si že tekmoval, pojdi in uživaj. 

Nejc Dežman predaja znanje in izkušnje na mlajše skakalce. Foto: Nejc Dežman/osebni arhiv Zakaj mislite, da skakalci dobro tudi kolesarite? 

Ne vem. Če gledamo Rogliča, so mu govorili, naj se odloči za kombinacijo, ker je imel odlično vzdržljivost. Mislim, da smo vzdržljivi, ker veliko tečemo. Delamo v coni dve vzdržljivosti, kar tu potrebuješ. Povrhu vsega imamo močne noge in lažji smo. 

Sportal Skočili iz rdečih številk

Kakšne so bile sploh vaše prve trenerske zadolžitve? 

Začel sem pri 12, 13 let starih fantih. Sprva sem pomagal, nato sem za eno sezono prevzel vodenje te ekipe. Že v naslednji so mi dali mladinsko vrsto, torej od 14. leta naprej, z njimi zdaj delam drugo sezono. 

Ali ste morali opraviti kakšne izpite, da se lahko ukvarjate s trenerskim poslom? 

Naredil sem drugo licenco, spomladi bi moral še A pro, vendar nam je pandemija koronavirusa prekrižala načrte. Upam, da bo jeseni mogoče opraviti to licenco. Z drugo stopnjo naj bi lahko vodil tudi člansko reprezentanco. Obstaja sicer še nadgradnja, kar bi pomenilo, da bi moral na fakulteto za šport. Alternativa je višja šola v Mariboru, s katero se spogledujem. Študiral sem tudi strojništvo, naredil prvi letnik, a nisem nadaljeval. Težava je bila, da je bila na letni ravni obvezna praksa v obsegu 400 ur, kar je dodatna služba in težko izvedljivo, če si zaposlen. 

Nejc Dežman in dirkanje z motorjem

Kako, da ste sploh izbrali strojništvo? 

Pravzaprav zaradi ljubezni do motorja. Mislil sem, da bom šel bolj v tisto smer, vendar se mi je v Kranju ponudila trenerska funkcija in sem ostal pri prvotni ljubezni. Vendarle sem v skokih že vse življenje in to najbolj obvladam. 

Ste pa ostali zvesti motorju. Sodeč po objavah na družbenih omrežjih vam gre vožnja z dirkalnim motorjem zelo dobro. 

Državno prvenstvo vozim drugo sezono. Lani sem bil v skupnem seštevku na drugem mestu, letos sem po dveh dirkah na tretjem mestu.

Sportal Spremembe v olimpijski zimi

Njegova ljubezen je tudi dirkanje z motorjem, sicer pa v zadnjem obdobju prav tako veliko kolesari. Foto: Nejc Dežman/osebni arhiv Kaj to pomeni? 

Nič … Morda bi lahko bila odskočna deska, da bi prišel v tekmovanje Alpe-Adria, vendar je treba imeti potem primeren proračun. Že zdaj me ena dirka stane okoli tisoč evrov. Bolj za hobi dirkam, da se grem zdivjat.  

Kako lahko sploh trenirate, saj po navadnih cestah tega ne morete početi? 

Le na uradnih treningih. Po cestah se ne vozim, le na dirkališču, ker se mi zdi, da so ljudje v avtih zelo nezbrani. Z očetom imava v garaži še en motor, na katerega se usedem, če me res prime za kakšno vožnjo. Z dirkalnim pa le na dirkališču.  

Koliko ste najhitreje vozili na dirkališču?

Števec kaže do 299 km/h, ampak gre še malenkostno več.

Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida

Vrnimo se k skokom. Ali je trenerstvo tisto, kar bi radi počeli? 

Da, to je tisto, kar me veseli. Ko sem poskusil, me je nemudoma pritegnilo. Težko sem se sicer navadil, da sem zdaj jaz odgovoren za večje število ljudi. Ko sem bil skakalec, so namreč vse znanje drugi dajali meni. Vse je treba nadzorovati.  

V karieri ste si nabrali veliko izkušenj, ki vam pridejo prav ob delu. Česa mladi po vašem mnenju ne bi smeli narediti na svoji poti in ste sami morda izkusili? 

Bolj jim dajem napotke, kaj je treba narediti, na pa česa ne smejo. Tisto, česar ne smejo, je mladim vedno bolj mamljivo. Pomembno je, da so z glavo pri stvari. Na koncu to največ pomeni. Če imaš zraven še sto drugih stvari, si težko dober pri eni. Pri tej starosti jih prav tako še zamaje puberteta, a jih je mogoče nadzirati. Včasih je treba glas povzdigniti in gre. Ampak le takrat, ko mi dalj časa pijejo kri. Nato se z vsakim posebej pogovorim, povem, kaj me je zmotilo, da sem se tako odzval, in gremo naprej. 

Sportal Nova zmaga Bogatajeve, Takanašijeva po grdem padcu v bolnišnico

V prvi karieri je bil smučarski skakalec in skakal v svetovnem pokalu, v drugi pa bi rad vodil skakalce kot trener v svetovnem pokalu. Foto: Vid Ponikvar Ali sami pripravljate programe za skakalce? 

Malce iz izkušenj, ki sem jih imel. Pri vsakem posamezniku vidiš, kaj mu manjka. Nerazviti so še in imajo največji primanjkljaj pri telesni pripravljenosti. Zato se uvodna faza aprila, maja nekoliko podaljša. Takrat se nabira kondicijo. Nato veliko skačejo, saj so ob tem najbolj veseli. Ko je sezona, skrbim, da skačemo vsaj trikrat na teden. 

Glede na to, da ste v tem poslu novinec, verjetno povprašate kakšnega strokovnjaka na tem področju za nasvet. 

Pravzaprav smo veliko skupaj s trenerji, ki so v Državnem panožnem nordijskem centru v Kranju, in si na trenerskem stolpu pomagamo. Tam je Gorazd Bertoncelj, Sten Baloh in Jurij Tepeš trenirata dekleta, tam so tudi Jože Berčič in še oba Triplata. Konec koncev vsi za isti namen dela. Dobro, so provokacije, a je to zdrava konkurenca (smeh, op. a.). 

Kakšen cilj pa sploh imate v trenerskem svetu? 

Če bo možnost, bi rad prišel v svetovni pokal. 

Sportal Nekdanji vaterpolist, ki se je znašel v gostinskih vodah

Sportal Poljsko zmagoslavje v Wisli, dve slovenski diskvalifikaciji, Lanišek najboljši Slovenec