Četrtek, 16. 1. 2020, 4.00
4 leta, 10 mesecev
Deskanje prostega sloga
Urška Pribošič: vrhunska športnica, ki vam je morda postregla v koči pod Triglavom #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
2,02
29-letna Urška Pribošič je ena najbolj izkušenih tekmovalk v reprezentanci deskarjev prostega sloga. Po izobrazbi je diplomantka multimedije, po prehranjevalnih navadah veganka, po srcu športnica in ljubiteljica gora. Leta 2017 je s prijateljicami prevzela vodenje planinskega doma Valentina Staniča v Triglavskem pogorju.
Deskarka Urška Pribošič, sicer diplomantka multimedije, je najbolj izkušena tekmovalka slovenske reprezentance v deskanju prostega sloga. Pred začetkom sezone v snežnem parku smo se pogovarjali o vzponih in padcih na njeni športni poti ter o spoprijemanju s strahovi, dotaknili pa smo se tudi veganstva in njene oskrbniške epizode. S prijateljicami so namreč leta 2017 prevzele vajeti planinskega doma Valentina Staniča v Triglavskem pogorju in tam poskrbele za pravo revolucijo.
Z Urško Pribošič, 29-letno deskarko prostega sloga z Bleda, veganko, v preteklosti tudi oskrbnico planinskega doma, smo se pogovarjali tik pred odhodom na uvodno tekmo sezone v disciplini slopstyle (snežni park) v švicarski Laax, ki slovi po odlično pripravljenih objektih in progah, za deskarje pa ima menda takšno težo, kot jo ima Planica za skakalce in Kitzbühel za alpske smučarje.
Specialistka za disciplino big air (akrobatski skoki) je najbolj ponosna na skupno 6. mesto v tej disciplini, odlična pa je tudi v slopestylu. Leta 2010 je v obeh disciplinah osvojila naslov svetovne mladinske podprvakinje in postala prva slovenska dobitnica kolajne v nealpski disciplini deskarskega programa.
Trenira pod okriljem nekdanjega deskarja Matevža Pristavca, ki je tudi glavni trener slovenske reprezentance v deskanju prostega sloga.
V Laaxu v Švici, kjer se je v torek začela sezona deskanja v snežnem parku (slopstyle), je v kvalifikacijah dosegla peti rezultat in se zlahka uvrstila v polfinale najboljših 12. Tam ji je skok dvakrat spodletel, kar jo je prizemljilo na 12. mestu. V velikem finalu bo nastopilo samo šest najboljših.
Glede na to, da je deskanje prostega sloga zaradi vratolomnih skokov na prvi pogled dokaj tvegan šport, v katerem so padci neizbežen spremljevalec, predvidevam, da doma niso bili preveč navdušeni nad vašo izbiro športne panoge.
Res je. Saj so me razumeli, še posebej na začetku, ko so bili skoki manjši in manj zahtevni, pozneje, ko se je vse skupaj dvignilo na višjo raven, pa jih je preveč skrbelo in niso bili ravno navdušeni nad tem, da bi se priključila reprezentanci, kjer bi bilo treningov, tekem in z njimi skokov še več.
Takrat so me pri mojih prizadevanjih in željah podprli predvsem sponzorji, ki so mi omogočili, da sem trenirala v tujini in da sem se lahko udeleževala različnih tekmovanj. Deskanje je takrat spadalo pod okrilje organizacije TTR, šele pozneje smo začeli tekmovati pod okriljem Mednarodne smučarske zveze (FIS). V svetovnem pokalu sicer tekmujem od leta 2008.
Eden od filmov, ki so ga posnele deskarke prostega sloga, združene pod okriljem Lipstick Productions:
SOMETHING. the teaser from Lipstick Productions on Vimeo.
Pred leti smo s sotekmovalkami iz vse Evrope ustanovile svojo produkcijo z imenom Lipstick Productions in na različnih prizoriščih snemale atraktivne videe, ob koncu sezone pa smo izdale kratek film, ki smo ga predstavljale vso jesen. Sponzorji so nam pomagali pri financiranju potovanj, snemalcev in fotografov, v zameno za to pa smo predstavljale njihove znamke.
Običajno so nam snemalci tudi zmontirali filme, nekaj pa sem prispevala tudi sama. Sem namreč diplomantka multimedije na IAM, v prostem času pa se ukvarjam tudi s fotografijo, videom in grafičnim oblikovanjem.
Kako se je začela vaša športna pot? Alpskega deskanja smo sicer vajeni deskanja prostega sloga, ki ga zaznamuje številni skoki, obrati, pa ravno ne.
Z deskanjem prostega sloga sem se začela ukvarjati iz nekoliko drugačnih vzgibov kot današnja generacija. Bolj kot rezultati so me gnali užitki v deskanju in v tem športu bom vztrajala, dokler bom v njem uživala.
Kaj pa vem, morda smo starejši freestyle bordarji nekoliko drugačni kot mlajši, ki so bili že od začetka bolj usmerjeni v tekmovalnost.
Letos se je v disciplini big air dvakrat uvrstila na 9. mesto. Tudi v Atlanti (na fotografiji).
Na začetku sem deskala v okolici, največ na Voglu, pozneje tudi drugje. S tekmovanji sem postala zanimiva tudi za sponzorje – deskarska industrija je bila pred leti precej močnejša, kot je danes.
Deskanje prostega sloga v poplavi številnih športov, kjer Slovenci krojijo sam vrh, v Sloveniji skorajda ni deležno medijske pozornosti. Predstavljam si, da je včasih težko vztrajati. Ste kdaj imeli vsega dovolj?
Da, že večkrat (smeh, op. p.). Najhuje je bilo leta 2013, ko so me obkrožali ljudje, ki niso bili več motivirani, in to je vplivalo tudi name.
Poleg tega me je bilo v nekem trenutku, ko so tekme postajale vse zahtevnejše in sem imela občutek, da je raven previsoka zame, tako strah izvajanja skokov, da me je to močno oviralo pri sami izvedbi.
Takrat sem poiskala pomoč športne psihologinje Tanje Kajtna, ki mi je veliko pomagala pri pripravi na tekmo in soočanju s strahom. Danes sem precej bolj sproščena in si precej bolj zaupam kot pred leti.
"Danes, namesto da bi razmišljala, na kakšne načine vse lahko padem, kot sem to počela včasih, razmišljam o tem, katere trike lahko izpeljem."
Si pomagate z vizualizacijo?
Tudi, ter tehnikami sproščanja, s katerimi preusmerim svojo pozornost na dihanje in se ne obremenjujem s črnimi scenariji, ampak se osredotočam zgolj na trenutno stanje.
Danes, namesto da bi razmišljala, na kakšne načine vse lahko padem, kot sem to počela včasih, razmišljam o tem, katere trike lahko izpeljem.
Stari ste 29 let, vaše tekmice so precej mlajše. Najmlajša, ki tekmuje v svetovnem pokalu, ima samo 16 let. V čem je njihova prednost? V tem, da ne čutijo strahu?
Da, to je en razlog, drugi pa je ta, da so se trikov, ki so konkurenčni danes, učile že od začetka. Starejši kot si, težje napreduješ. Predvsem zato, ker je težko spremeniti nekaj, kar že znaš.
Poleg tega z leti bolj razmišljaš o morebitnih črnih scenarijih?
Da, zagotovo. Starejši kot si, več imaš slabih izkušenj in to prav gotovo vpliva na končno sliko.
Želi si uvrstitve na zimske olimpijske igre v Pelkingu leta 2022, a se trenutno bolj osredotoča na kratkoročne cilje. "Želim si izboljšati svoje skoke, da bom konkurenčna," pravi.
Kakšen davek je deskanje pustilo na vašem telesu?
Sama sem kar precej previdna in težjih poškodb še nisem imela. Pred leti sem si sicer zlomila zapestje in imela tri lažje pretrese možganov, zlomila sem si tudi nos. A to je še najmanjša poškodba, saj ne ovira pri izvedbi skokov (smeh, op. a.).
Na novinarski konferenci ste omenili, da je eden od vaših ciljev nastop na zimskih olimpijskih igrah v Pekingu leta 2022. Do takrat je še kar nekaj časa, torej to pomeni, da imate še kar nekaj kratkoročnih vmesnih ciljev?
Da, bolj se osredotočam na kratkoročne cilje. Želim si izboljšati svoje skoke, da bom konkurenčna. Trenutni trik backside 720° (hrbtni obrat za 720 stopinj) letos ni več zadostoval za preboj v finale. Lani je, letos ne več (Pribošičeva se je v disciplini big air letos dvakrat uvrstila na 9. mesto, op. p.).
Kako se sploh lotite vadbe novega trika?
Zelo postopoma. Najprej z manjšim skokom in manjšim obratom, recimo za 360 stopinj, potem pa stopnjujem zahtevnost.
Pri treningu nismo pripeti, vadimo na posebni zračni blazini. Najbližja nam je v Avstriji, v bližini Innsbrucka, kjer so treningi možni tudi poleti. A ta možnost obstaja šele nekaj let, prej smo morali za treninge na blazini potovati na Japonsko.
Glavni trener slovenske reprezentance deskarjev prostega sloga Matevž Pristavec je na novinarski konferenci omenil, da bi tudi v Sloveniji nujno potrebovali tako blazino, da bi ohranili stik s konkurenco. Verjamete, da se kaj takega lahko uresniči?
Mislim, da ja, ne gre za tako enormen strošek. Če bi dobili sponzorje, bi to bilo izvedljivo. To bi nam precej pomagalo – manj bi si lomili kosti.
Meni je bilo zaradi blazine prihranjenih kar nekaj padcev, poleg tega bi v naš šport lahko pritegnili mlajšo generacijo. Če bi blazino imeli nekje v okolici Ljubljane, bi več otrok lahko po šoli poskusilo, kaj počnemo, in bi dobili v naše vrste več podmladka. Snežni parki so preveč oddaljeni.
Spremljate še kak drug šport?
Ne, raje se ukvarjam z njim. Zadnje čase se lotevam tudi različnih kolesarskih podvigov – lansko poletje smo s še dvema prijateljicama, ena je Alenka Klinar, s katero sva bili del oskrbniške ekipe na Staničevem domu pod Triglavom, s kolesi potovale od Kopra do Podgorice.
Kolesarile smo teden dni, po 100 kilometrov na dan. Najboljša izkušnja! Spale smo na prostem, odlično …
Leta 2017 je s kolegicami prevzela oskrbniško vlogo v Domu Valentina Staniča v Triglavskem pogorju.
V času dela na Staniču so posnele serijo hudomušnih fotografij, ki so jih delile na družbenih omrežjih. S tem so dekleta povzročila pravo revolucijo glede obiska, nam je povedal kuhar Brane Kuzjan.
Omenili ste oskrbniško zgodbo. Kako se je sploh začela pisati? Z dekleti ste bile precejšen hit. Dom Valentina Staniča v Triglavskem pogorju ste spravile na družbena omrežja, oblikovale ste svojo ponudbo, tudi vegansko …
Da, z Majo Lendero in sestrama Alenko in Petro Klinar, s katerimi smo že dolgo prijateljice, smo že dlje časa razmišljale o tem, da bi se lotile česa takega. Preostala dekleta so imela že nekaj tovrstnih izkušenj, jaz še ne, a sem se hitro naučila.
Na Staničev dom smo prišle leta 2017. Pri delu nam je bil v veliko pomoč kuhar Brane, saj same verjetno ne bi zmogle.
Kuhar Brane - nepogrešljiv člen Staničevega doma.
Zgodbo o Staničevem domu si lahko preberete na spodnji povezavi:
Spomnim se, da sem vmes morala še na zagovor diplome in na priprave na Novo Zelandijo (smeh, op. p.). Ker so se dekleta potem zaposlila, se je naša oskrbniška zgodba iztekla.
Glede na to, da smo se odlično razumele, je bila izkušnja res posebna. Ne bi se je branila ponoviti, le ekipa bi morala biti prava.
Dekleta so na jedilnik Doma Valentina Staniča uvrstila tudi vegansko ponudbo. Urška je veganka zadnjih pet let. Kot pravi, jo je h koreniti spremembni prehranjevalnih navad napeljal odnos človeka do narave. "Mislim, da ni "fer", da izkoriščamo živali za naš užitek. Mislim, da to ni potrebno," je prepričana.
