"Veliki kristalni globus? Odločil sem se, da bom misel na to raje ignoriral."

Koširjeva zmaga na Rogli je tudi prva slovenska na tem prizorišču. Foto: Sloski Snowboard Je zmaga na tekmi svetovnega pokala na Rogli najpomembnejša zmaga v vaši karieri?

Prej bi rekel, da je bila najdlje pričakovana. Najpomembnejša? Ne.

Kot najpomembnejšo bi prej izbral svojo prvo zmago v svetovnem pokalu (paralelni slalom, Bad Gastein, 2013, op. a.), ker mi je takrat največ pomenila in ker je nikoli ne bom pozabil.

Je pa zmaga na Rogli pomembna zato, ker tam še nikoli nisem zmagal, niti v svojih najboljših letih. V zadnjih letih se mi na tem prizorišču ni uspelo uvrstiti niti v finale.

Je bila pa to ena najbolj nepričakovanih zmag?

Da, bila je povsem nepričakovana, čeprav sem ves čas trdo delal za to, da bi se to zgodilo.

Žal sem se takrat, ko je bila želja po zmagi največja, s tem mislim na svetovno prvenstvo, odrezal najslabše. Očitno sem si preveč želel.

Vas je motilo, da na podelitvi niso zavrteli Zdravljice?

Seveda! In če se navežem na prvo vprašanje, nisem dobil tistega, kar sem pričakoval od te zmage. Nisem slišal himne, zato nisem imel občutka, da sem zmagal v Sloveniji.

Tudi če se ne strinjamo s politiko, sistemom in našo zvezo, smo na koncu še vedno Slovenci in ob himni to občutim še posebej močno.

Velikokrat se mi je že zgodilo, da sem stal na zmagovalnem odru in poslušal himno drugih držav. Pravzaprav se sploh ne spomnim, ali so mi kdaj predvajali slovensko himno. Mogoče ob prvi zmagi v Bad Gasteinu.

36-letni deskar iz Pristave si želi, da bi priložnost za organizacijo dobilo tudi kakšno drugo slovensko prizorišče, na primer Krvavec ali Kranjska Gora. Foto: Miha Matavž/FIS

Na splošno moram seveda pohvaliti organizatorje in vse, ki so stopili skupaj, da so tekmovanje na Rogli izpeljali, si pa želim, da bi priložnost za organizacijo tekmovanja dobilo še kakšno drugo slovensko prizorišče.

Na primer Krvavec ali Kranjska Gora. Če bi tam lahko slišal Zdravljico, bi bil to res poseben trenutek.

Dobra stvar pa je, da če zmagate na olimpijskih igrah, tam prav gotovo ne boste ostali brez Zdravljice.

Res je. Poleg tega sem zadnjič slišal, da si, če si svetovni prvak, to samo dve leti, če si olimpijski prvak, pa si to za vedno.

Moja želja po olimpijski medalji je jasna. Zaradi motivacije jo z veseljem omenjam, bom pa ta pričakovanja, ko bodo olimpijske igre vse bližje, moral v ključnih trenutkih potisniti na stran in se jih naučiti umiriti. Mislim, da bom to na Kitajskem storil lažje kot doma.

Košir že ima tri olimpijske medalje, dve bronastega in eno srebrnega leska, prihodnje leto si želi v Pekingu dopolniti zbirko. Foto: Žiga Zupan/Sportida

Z zmago na Rogli ste se močno približali velikemu kristalnemu globusu. Za vodilnim Aaronom Marchom zaostajate zgolj 13 točk, do konca sezone pa je le še tekma v paralelnem slalomu v Berchtesgadnu v Nemčiji. Ste to že vzeli v svojo računico?

Sploh nisem vedel, da še imam možnosti, in zdaj raje sploh ne bi govoril o tem. Že petič sem namreč v igri za globus, za veliki ali mali, in prvič in drugič mi je spodletelo, zato o tem raje sploh ne bom razmišljal. Oziroma čim manj.

Odločil sem se, da bom misel na to raje ignoriral. Je pa zanimivo, da sem prav na tem prizorišču nastopil na svoji prvi FIS-tekmi (decembra 1999, op. a.). 

V sezoni 2014/2015 je pobral vse tri globuse v paralelnih disciplinah. Foto: Sportida

Pred tednom dni ste bili na svetovnem prvenstvu precej skromni (19. mesto v paralelnem slalomu in 21. mesto v paralelnem veleslalomu), v soboto pa ste na istem prizorišču zmagali. Ali obstaja kakšen otipljiv razlog za tako različne predstave?

Največja razlika je bila v podlagi proge in izbiri deske. Menim tudi, da sem bil, čeprav progo na Rogli poznam, na svetovnem prvenstvu premalo napadalen, poleg tega sem bil zaradi številnih treningov na meji fizične zmogljivosti.

Kar zadeva podlago, sem pred svetovnim prvenstvom ves čas treniral na precej načeti progi, potem pa nas je na tekmi pričakala povsem drugačna podlaga. Bilo je tako, kot bi ves čas avto testiral na makadamu, tekmoval pa na asfaltu. Tudi v soboto nas je pričakal asfalt, a sem se temu primerno pripravil.

Foto: Grega Valančič/Sportida

Pa še nekaj, ne vem, po kakšnem ključu, ampak tokrat sem dan pred tekmo izjemoma pogledal obvestilo o tem, kakšni bosta podlaga in postavitev proge, čemur se običajno izogibam, saj potem pol noči razmišljam, kako bo na progi. No, tokrat sem naredil izjemo in si pogledal, kaj me čaka.

Ko sem videl, da progo postavlja švicarski trener, sem takoj poklical serviserja in ga prosil, naj mi pripravi drugo desko, prototip šest, s katero sem pred tem odpeljal samo dve vožnji. Očitno je bila odločitev prava. Vedel sem, da tvegam, a se je obrestovalo.

V predtekmovanju sem bil še nekoliko zadržan, v finalnih vožnjah pa sem šel na vse ali nič. Velikokrat sem se že znašel v praktično izgubljenem položaju, a se mi je uspelo rešiti.

Oprema je zelo dobro delovala, poleg tega sem se voženj lotil na enak način kot pred leti, ko sem zmagoval. Zelo direktno in agresivno.

Moj cilj je, da nove deske, ki jih imam, izdatno preizkusim, tako da bom prihodnjo sezono imel čim boljšo opremo. Če najdeš pravo desko in pravo nastavitev, je to lahko precej velik plus. Seveda za to potrebuješ nekaj časa, to, kar sem storil pred sobotno tekmo, pa je bila stvar sreče. Foto: Miha Matavž/FIS

Nekaj motivacije za sobotno tekmo sem črpal tudi iz analize tekem na svetovnem prvenstvu. Prvo kvalifikacijsko vožnjo sem na primer odpeljal z Rusom Dmitrijem Loginovom, ki je na koncu zmagal in ki sem mu bil povsem konkurenčen. Vedel sem, da je, če lahko vozim ob boku s svetovnim prvakom, to dokaz, da še vedno zmorem.

Da moram samo odpraviti drobne napake in spočiti utrujene noge. Nikakor si ne smem misliti, da sem slab. V svojih očeh moram biti veliko boljši od preostalih, da si rečem, da sem dober. Tudi na treningih želim imeti boljši čas kot drugi, tak sem.

Skratka, zmage res nisem pričakoval. Nisem imel dovolj samozavesti, da bi verjel, da mi bo uspelo.

Je res, da pred sobotno tekmo sploh niste trenirali?

Res je. Niti enega treninga nisem opravil. Nisem imel časa in bil sem utrujen od svetovnega prvenstva. V načrtu sem sicer imel en trening, a smo potem snemali oglas in se mi preprosto ni izšlo.

Foto: Grega Valančič/Sportida

Pred velikim finalom ste bili na štartu nenavadno mirni. Se je tudi vam zdelo, da traja neskončno dolgo do štarta?

Da, tudi meni se je zdelo. Spomnim se Makijeve napovedi (Bojan Makovec, napovedovalec, ki je v letošnji zimi komentiral že štiri svetovna prvenstva, op. a.) in zvoka sirene navijačev v cilju, kar me je pomirilo.  

V času, ko sva s Soboljevom čakala na štart, sem se nehote spomnil trenutka na svetovnem prvenstvu v Lachtalu leta 2015, ko sem v veleslalomu suvereno napredoval do velikega finala.

Tudi tam sva vozila s Soboljevom in tudi tam je trajalo neskončno dolgo, da sva štartala. Takrat sem v Avstriji vodil, nato pa naredil napako in zlato je splavalo po vodi. No, tokrat sem se povsem osredotočil na dihanje in zvok sirene ter bil res precej miren. K sreči se je finale razpletel meni v prid.

Sportal Fenomen: Slovenec, ki je v tej zimi sodeloval na kar štirih različnih svetovnih prvenstvih

Rekli ste, da ste neuspeh na svetovnem prvenstvu hitro pozabili. Kaj ni običajno ravno obratno? Da kritike in neuspehe pomnimo dlje kot uspehe in pohvale?

To je res, ampak po svetovnem prvenstvu mi ni preostalo drugega, kot da to pozabim. Pravzaprav sem z lahkoto pozabil. Imel sem cel kup obveznosti. Sin je praznoval rojstni dan, imel sem servis avtomobila, neke notarske obveznosti, k sreči imam ogromno stvari poleg deskanja, ki mi pomagajo pozabiti na neuspeh.

Foto: Ana Kovač

Kako je z vašo staro poškodbo hrbta? Omenili ste, da svojemu telesu še ne zaupate povsem. Ali to pomeni, da se bojite, da bi se težave vrnile, ali gre za kaj drugega?

Trenutno me to ne skrbi, je pa težava v tem, da imam velike težave s treningi v pripravljalnem obdobju, saj ne morem več trenirati pod tako obremenitvijo in eksplozivnostjo kot nekoč. 

Vse je bolj izolirano, bolj sem pazljiv. V prvem delu sezone me je na tekmah spremljal kineziolog Miha Povhe, ki je skrbel za moje telo, vendar sem po okužbi z novim koronavirusom imel nekaj izpada financ, saj imam v pogodbi člen, da se, če zaradi bolezni covid-19 ne nastopam, to pozna tudi pri finančnem delu. Tako ga nisem več mogel plačevati.

Foto: Miha Matavž/FIS

Poleg tega je pred vsako tekmo potrebno testiranje, ne glede na to, da smo v reprezentanci covid-19 že preboleli. Vse to stane, še posebej če moraš plačevati še za druge.

Že tako je moj proračun, če ga primerjam s sezono 2015, precej nižji in zdaj mi je zmanjkalo sredstev, da bi vse te ljudi, ki bi jih potreboval ob zaključku sezone, lahko plačal. Tako zdaj lokalno najemam maserja, na primer v Rusiji in zdaj v Zrečah.

Sem pa zelo zadovoljen, ker sem z uspehi letos kar nekaj zaslužil. Več bom lahko vložil v prihodnjo sezono, poleg tega bom zaradi ugodnega položaja na FIS-ovi lestvici prihodnje leto imel boljšo štartno številko. Z zmago sem tako poskrbel za več stvari hkrati.