"Uspešno vožnjo z novim zahtevnim trikom bi sodniki lahko nagradili"

Mladi slovenski deskar prostega sloga Tim-Kevin Ravnjak je odlične rezultate, ki jih je dosegal v mladinskih kategorijah – v vitrini ima tri medalje s svetovnih prvenstev in srebro z olimpijskih iger za mlade –, kronal z odličnim nastopom na olimpijskih igrah v Sočiju, kjer se je v snežnem kanalu prebil v veliki finale in končal na osmem mestu. In to pri vsega 17 letih. A še zdaleč ni rekel zadnje besede. Prav danes začenja nastope na svetovnem članskem prvenstvu, kjer bo nastopil v treh disciplinah. V pogovoru nam je zaupal marsikaj zanimivega.

Kdaj ste se navdušili za deskanje na snegu in kdo je imel prste vmes? Pozimi, ko sem bil star šest let, sem si odvil podvozje z rolke in se začel spuščati po manjši klančini. Oči mi je še isto leto za zimske počitnice kupil snežno desko. Že po prvi vožnji po smučišču sem bil navdušen, saj mi hitrost in zavoji niso delali nobenih težav. Zdelo se je, kot da mi je bilo deskanje na snegu položeno v zibelko. Še posebej veliko željo po napredku so mi vzbujali preostali deskarji, ki sem jih z zanimanjem opazoval.

Zelo hitro sem se v tem športu popolnoma našel, saj mi omogoča veliko kreativnosti in daje občutek svobode.

Ste se kdaj resneje preizkusili še v katerem drugem športu? Kot otrok sem poskušal in se preizkušal v različnih športih, vendar tako resno kot v deskanju v nobenem.

Se spominjate svojega prvega tekmovalnega dosežka? Prvo mednarodno tekmovanje v prostem slogu v takratni evropski seriji tekmovanj, imenovanih Burton Amtour, je bilo v Schleppe Almu v Avstriji. Star sem bil osem let, bil sem najmlajši tekmovalec in novinec na tej sceni.

Spomnim se, kako so razglašali prvih deset v obratnem vrstnem redu, in ker dolgo nisem slišal svojega imena, sem bil že žalosten. A ko sem na koncu zaslišal svoje ime kot zmagovalca, je bilo veselje nepopisno. Na podelitvi sem stal na najvišji, zmagovalni stopnički, a sem bil kljub temu za glavo in pol manjši od tekmovalca, ki je bil tretji. Deskanje prostega sloga pozna več disciplin. V kateri najraje tekmujete? Pri osmih letih sem se prvič srečal s snežnim kanalom (angl. halfpipe) in ni mi bil pretirano všeč. Šele šest let pozneje sem ugotovil, da mi najbolj ustreza. Gre za tehnično zelo zahtevno disciplino, kjer ni bližnjic. Zdaj je to moja primarna disciplina, saj se tu počutim najbolj domače. Nisem pa se popolnoma specializiral le za snežni kanal, saj uživam tudi v snežnem parku (angl. slopestyle). Res pa je, da gre naš šport v skrajnosti, tako da je težko biti uspešen v več disciplinah.

V mladinski kategoriji ste dosegli številne uspehe, katerega se najraje spominjate? Na mladinskih svetovnih prvenstvih sem štirikrat zapored stal na zmagovalnih stopničkah, od tega dvakrat na drugem mestu in dvakrat na najvišji, zmagovalni. Letos sem kot mladinec tekmoval zadnjič, zato je bila ta zmaga nekako tudi pričakovana, vendar nič manj sladka kot pred dvema letoma.

Zagotovo je bilo nekaj izjemnega kot zmagovalec stati na najvišji stopnički in slišati slovensko himno. Počutil sem se srečnega in ponosnega. Svet je bil za tisti trenutek moj. Veliko mi pomenijo tudi vse stopničke z mladinskih tekmovanj, ki sem jih dosegal tri leta zapored na prestižnih tekmovanjih Burton European Open, ki že nekaj let zapored poteka v Laaxu v Švici.

V večini športov je prehod iz mladinske v člansko kategorijo precej težak. Se v deskanju ta prehod sploh čuti, glede na to, da so najboljši deskarji na svetu vsi precej mladi? Ta prehod se seveda čuti. Razlika je tekmovati med svojimi vrstniki ali pa med starejšimi, sploh ker so ti že fizično in psihično precej bolj razviti in imajo več izkušenj s tekmovanj. Zanimivo je obdobje, ko lahko tekmuješ v obeh kategorijah, saj pri mladincih nabiraš motivacijo in samozavest, še posebej če so rezultati za stopničke, v članski ekipi pa nabiraš izkušnje in poskušaš odpeljati najboljše, kar se da.

Vaš najljubši kraj oziroma smučišče za deskanje? Laax, Švica – tja hodim trenirat, kolikor pogosto se da. Menim, da so tam najboljše razmere v Evropi za treniranje vseh treh disciplin prostega sloga. Proge so vedno urejene in pripravljene, tako da je tudi prosto deskanje na tem smučišču pravi užitek.

Radi potujete po svetu ali bi si želeli, da bi bil kakšen soliden park tudi v Sloveniji? Rad potujem in nadvse rad se vračam domov. Seveda si želim, da bi imeli tudi v Sloveniji soliden park z malce zahtevnejšimi objekti, skakalnicami, snežnim kanalom … Tudi zaradi samega razvoja in napredka slovenske deskarske scene. Sploh zdaj, po olimpijskih igrah, se mi zdi, da se je prepoznavnost tega športa v Sloveniji povečala in nekako se počutim dolžnega oziroma si želim širiti to prepoznavnost še naprej, med mlade po letih in po srcu.

Omenili ste olimpijske igre, kjer ste osvojili odlično osmo mesto. Precej zanimiva in tudi stresna izkušnja za 17-letnika? Na olimpijske igre v Sočiju sem šel brez posebnih pričakovanj. Želel sem narediti dober vtis na družino in ljudi, ki me podpirajo. Nisem čutil pritiska in najbrž prav zato pokazal največ, kar sem bil v tistem trenutku sposoben. Na prihodnjih olimpijskih igrah bom star 21 let in verjamem, da bom takrat v najboljši formi. Želim doseči res super rezultat, a bo treba veliko trenirati, saj se je raven deskanja precej dvignila.

Vaše discipline so zelo atraktivne. Letite po zraku, hkrati pa izvajate še številne obrate in rotacije. Nepoznavalci težko ločijo dobre od najboljših. Kaj šteje na tekmovanju, na kaj so pozorni sodniki? Na tekmi v snežnem kanalu je zahtevanih od štiri do šest povezanih trikov. Dejavniki, ki vplivajo na skupno sodniško oceno, so amplituda skoka, težavnost trika, tehnična izvedba trika, stil, kombinacije trikov – kreativnost, izvirnost, tveganost, celoten vtis … Najvišja ocena znaša sto točk. Zelo podobno velja za slopestyle, le da je to proga z objekti in skakalnicami, včasih pa še četrt kanala (angl. quarter pipe).

Vaš najzahtevnejši uspešno izveden trik do zdaj? Frontside 1080 double cork indy. Najbližji slovenski prevod bi bil obrat za 1.080 stopinj v prsno smer, med katerim greš dvakrat okoli glave in zagrabiš desko s tako imenovanim "indy grabom" – prijem sredine deske med nogami spredaj.

Trik, ki si ga najbolj želite nekoč izvesti? Trenutno vadim cab 1080 double corku – podoben trik kot prej omenjeni, le da ga izvajaš vzvratno.

Ste adrenalinski odvisnik? Kaj najraje počnete, ko niste na deski? Pred kratkim sem dobil cross motor in mislim, da je to nova nora stvar, ki jo bom počel v prihodnosti. Zagotovo pa si želim v deskanju izpeljati še veliko adrenalinskih projektov.

Pred vami je svetovno prvenstvo, kjer bosta nastopili v kar treh disciplinah (snežni kanal, snežni park in Big Air). Kakšni so vaši cilji v vsaki od njih? Cilji so še posebej visoki v snežnem kanalu. Resnično bi rad, da mi uspe vožnja, ki sem si jo zamislil in v katero sem vključil nov zahtevnejši trik, ki sem ga zadnje čase veliko vadil. Če mi to uspe in če bodo sodniki zadovoljni in me nagradili z dobro oceno, bo temu primeren tudi rezultat.

Podobno si želim pri preostalih dveh disciplinah, ki pa nista moji primarni.

Uspešni deskarji čez lužo so zvezdniki. Mislite, da v Sloveniji kot deskar lahko postaneš zvezdnik? Zanimanje in posluh za ta šport v tujini sta čisto nekaj drugega kot v Sloveniji. Tudi promocija deskarjev poteka v večjem obsegu. Mnogi do lanskih zimskih olimpijskih iger snežnega kanala in deskanja prostega sloga na splošno v Sloveniji sploh niso poznali. Mislim, da bi kot deskar iz Slovenije prej postal zvezdnik v tujini kot pri nas.

Kje se vidite čez pet, morda deset let? Vidim se v smeri projektnega ekstremista v deskanju in inovatorja v deskarski industriji.