Športne sanje so se ji razblinile prav pred domačim olimpijskim vrhuncem #intervju #video

Foto: osebni arhiv/Lana Kokl Metka Jerman je večji del življenja posvetila športu. Kot majhna deklica z igrivimi pšeničnimi lasmi je trenirala vse mogoče – od ritmične gimnastike, gimnastike, baleta, kotalkanja in drsanja na eni strani do alpskega smučanja na drugi. Od gracioznosti do robustnosti.

Od smučanja se je poslovila že pri 20 letih, le nekaj mesecev pred olimpijskimi igrami v Sarajevu, ki bi morale biti njen športni vrhunec.

A zgolj od tekmovalnega. Še vedno namreč smuča. Dolga leta je bila članica slovenske demonstratorske vrste, pridobila je tudi naziv učiteljice smučanja 3. stopnje in občasno znanje še vedno predaja mlajšim rodovom.

Na Filozofski fakulteti že 20 let predava predmet Šport in humanistika, doma pa je predvsem mama. Sinu in hčerki, ki pogumno in radovedno stopata po sledeh staršev. Hči po športnih, sin po arhitekturnih. Tudi Metkin mož Tomaž Šenica je namreč arhitekt.

S 56-letno Jermanovo, olimpijko iz Lake Placida, ki je med drugim skupaj z Anjo Zavadlav in Bojano Dornig Kavčič dobitnica prvih točk v svetovnem pokalu za Jugoslavijo (Zlata lisica, 1979), na SP v Schladmingu leta 1982 pa je osvojila 8. mesto v slalomu, smo za potrebe rubrike Druga kariera teden dni pred začetkom svetovnega pokala v Soeldnu vijugali med njenimi življenjskimi zavoji. 

Spominov ji namreč ne manjka. Doma še vedno hrani kopico oblačil iz tekmovalnega obdobja. Obdobja, ki so ga zaznamovali presežki Marca Girardellija, Ingemarja Stenmarka, Erike Hess, Annemarie Moser-Pröll in drugih …

Kako ste?

Dobro, čeprav sem že leto dni na bolniškem dopustu. Na sprehodu s psom sem namreč nerodno padla - ko je zagledal mačko, je tako močno potegnil vrv, da sem padla in si zlomila ključnico, in to dva dneva preden bi morala na potovanje k hčeri v Peru.

Zdravniki so naprej ocenili, da gre za zlom ključnice, a ko tudi po več mesecih zdravljenja ni bilo sprememb in napredka, sem šla na ultrazvok rame, kjer se je izkazalo, da gre za precej hujšo poškodbo, kot smo sprva domnevali. Pravzaprav imam raztrgano rotatorno mišico in biceps. Konec junija so me operirali, za mano je vrsta fizioterapij, zdravljenje v zdravilišču …

Še vedno rada in pogosto smuča, a je zaradi poškodbe rame njena lanska zima minila brez ene same smuke in brez seminarjev. Foto: osebni arhiv/Lana Kokl

Najtežje je to, da ne morem v službo. Na Filozofski fakulteti poučujem predmet Šport in humanistika, kjer je sestavni del tudi športna praksa. No, tega zdaj seveda ne morem opravljati.

Tudi avta ne morem voziti, tako da sem večino časa doma oziroma blizu doma. Na dan s psom naredim približno 20 tisoč korakov, pa tudi časopis preberem od prve do zadnje strani, za kar prej niti pod razno ni bilo časa. In mnogo knjig.

Aja, pogrešam tudi smučanje. Lanska zima je minila brez ene same smuke in brez seminarjev in to mi manjka.

Kako ocenjuje svojo prvo in kako drugo kariero?

Srečali sva se na sončen jesenski dan. Posedanje ob kavi v tem letnem času je bilo verjetno v času vaše športne kariere velika redkost in posebnost?

Res je! To so bili povsem drugi časi. Ravno pred dnevi mi je soseda, ki se je pred leti prav tako intenzivno ukvarjala s športom, dejala, da pubertete sploh ni imela. No, tudi jaz je nisem imela, pa kaj! Ni mi žal niti za eno stvar!

Nikoli nisem pogrešala zabav, v šoli sem bila samo po mesec dni na leto, ves preostali čas smo preživeli na pripravah in tekmovanjih.

Podpisi kolegov iz smučarskih dni, s katerimi so leta 1978 skupaj trenirali na Elanovem taboru. Foto: Ana Kovač

Je pa žalostno, da nas je od devetih sošolcev, s katerimi smo gulili klopi v športnem razredu Gimnazije Škofja Loka, živih samo še sedem. Ruth Podgornik Reš žal ni več med nami, poslovila se je tudi Dragica Korošec, zato se zdaj s tistimi, ki smo še živi, večkrat srečamo, da ne bomo prepozni. Tudi s kolegicami moje generacije smučanja, Natašo Blažič, Matejo Ravnikar, Bojano Dornig, Anjo Zavadlav …, ostajamo v stiku.

Nas je pa vedno manj. Pred kratkim je umrl še naš klubski trener, moj najljubši trener Vojko Gašperšič.

Zakaj je bil ravno on vaš najljubši?

Zato, ker je prav on mojemu očetu svetoval, naj se posvetim samo smučanju.

V otroštvu je veliko časa preživela na kotalkah in drsalkah. Drsalni korak ji je pomagal tudi pri smučanju. Foto: osebni arhiv/Lana Kokl Na začetku smučarske kariere sem namreč vzporedno trenirala tudi drsanje in kotalkanje, pa ritmično gimnastiko. Drsanje in kotalkanje predvsem zato, ker sem skoraj morala. Oče je bil namreč predsednik Drsalno kotalkarskega kluba Stanko Bloudek, tudi sestra je drsala, brat pa je igral hokej. Stanovali smo nasproti Tivolija, tako da si lahko predstavljate …

Eno leto sem trenirala oboje, takrat sem bila tudi že članica smučarske reprezentance v kategoriji pionirjev. Na pokalu Topolino (največje mednarodno otroško tekmovanje v alpskem smučanju, op. a.) sem bila prva Jugoslovanka s kolajno (2. mesto).

Dogajalo se je, da sem bila v soboto na državnem prvenstvu v drsanju, v nedeljo pa na državnem prvenstvu v smučanju. Nazadnje so mi rekli, da se moram odločiti samo za en šport, saj sem postajala vse bolj "krampasta", kar pa za drsanje, kjer moraš biti nadvse graciozen, z vitkimi nogami, ni ravno najbolje.

No, nazadnje je prav Vojko mojega očeta pregovoril, da imam več perspektive v smučanju in naj kotalkanje in drsanje opustim. Še dobro, tako ali tako mi ni bilo nikoli zelo všeč.

Mi je pa drsanje vseeno pomagalo pri smučanju. V mojih začetnih smučarskih časih smo se s štarta odgnali z drsalnim korakom in z drsalnim korakom pripeljali tudi v cilj.

Pravite, da imate radi sonce in toploto. Zaradi mraza, ki ste se ga nasitili v smučarskih letih?

Mogoče. Danes smučam samo ob lepem vremenu in v temperaturah nad minus 15 stopinj Celzija (smeh, op. a.).

V času smučarske kariere smo namreč smučali v vsakem vremenu, in to v precej tankih kombinezonih, v katerih smo zmrzovali na takrat precej počasnih žičnicah. Vse sem si prehladila, še išias sem pridelala.

Foto: Ana Kovač Spomnim se, da smo na treningu neprestano smučali samo po eni progi in da danes sploh ne vem, kakšna in kako obsežna so vsa ta smučišča, na katerih vse sem smučala, saj ni bilo časa, da bi si kdaj pogledali sosednje proge.

Šele pozneje, po koncu kariere sem ugotovila, kakšno prostranost ponujajo smučišča in kako razkošno se lahko smuča, če nimaš zakoličene proge (smeh, op. a.).

No, sem si pa prosto smučanje privoščila tik pred koncem kariere. Kar v kavbojkah sem šla smučat v celec, česar sicer nismo smeli početi, saj bi si lahko uničili smučarsko tehniko … Malo sem bila uporniška.

Je trener kdaj izvedel za ta "incident"?

Ne, so me pa pogrešali v hotelski sobi. Po treningu smo večinoma počivale v sobah in pletle, brale in se učile.

Pletle?

Res. V času, ko bi morali počivati, je to pomenilo branje, spanje ali učenje, me pa smo pletle.

Kaj pa na primer?

Vse mogoče, od rokavic, nogavic, kap ... Iz uradnih kap smo nato odstranile našitek z uradnim logotipom in ga prišile na naše pletene kape, ker so bila pač taka pravila.

Nosile smo lahko samo uradna reprezentančna oblačila. Morda zato še danes ne maram uniform. Še ko sem bila članica demonstratorske vrste, sem nerada nosila uradna oblačila. Takoj ko mi ni bilo več treba, sem raje oblekla svojo bundo.

S kolegicami iz reprezentance so pogosto pletle. Tudi rokavice in kape. Foto: Ana Kovač

Kariero ste zaradi poškodbe kolena končali leta 1983 pri precej rosnih 20 letih. Glede na to, da so bile leto pozneje na sporedu olimpijske igre v Sarajevu, za katere je takrat živela vsa Jugoslavija, predvidevam, da je šlo za bolečo odločitev.

Najhuje je bilo to, da so me pripravljali prav za Sarajevo. To bi moral biti moj vrhunec. Moj cilj je bila olimpijska medalja. Tudi zato so me leta 1980 pri 17 letih poslali na olimpijske igre v Lake Placid, da si naberem izkušenj.

Olimpijskih iger v Lake Placidu leta 1980 se je udeležila s 17 leti. V veleslalomu je osvojila 20. mesto. Foto: Ana Kovač

A se s Sarajevom žal ni izšlo. Oktobra leta 1983 sem si poškodovala koleno - raztrgano prijemališče pogačice se mi je narobe zaraslo - in bi potrebovala operacijo.

Ker mi zdravniki niso mogli zagotoviti, da bom leta 1984 lahko nastopila na olimpijskih igrah, se za operacijo nisem odločila. Pa ne samo zato. Zdravnik je takrat napovedal, da sta možna dva scenarija, ali bom še lahko smučala, a ne na olimpijskih igrah leta 1984, ali pa bom imela trdo koleno. Glede na to, da sem študirala na Fakulteti za šport, si seveda trdega kolena nisem smela privoščiti. Kaj bi sicer sploh lahko počela?

Nekaj spominov na tekmovalna leta ... Foto: Ana Kovač

Tako pa sem trenirala naprej, brez operacije, a je bil vsak trening tako boleč, da ga enostavno nisem zmogla. Pri vsakem doskoku mi je klecnilo (levo) koleno. Ker sem razbremenjevala levega, sem začela bolj obremenjevati desnega in zadnjih 15 let mi prav to povzroča težave (dve operaciji).

Ker sem se zavedala, da do prihodnjih olimpijskih iger ne bom vztrajala, enostavno mi je zmanjkalo motivacije, sem kariero raje kar zaključila.

Kako se spomnite življenja v času kariere?

Zavito v vato. Predvsem v reprezentančnih časih. Živeli in delali smo tako, kot so nam rekli drugi. Povedali so nam, kam in kdaj gremo, kako moramo biti oblečeni, kje in kaj bomo jedli, kdaj spali, zato se nekateri po koncu kariere kar niso znašli.

Priznam, da si po koncu kariere nisem znala kupiti letalske vozovnice, niti nisem imela predstave, kakšne so cene po trgovinah, kako se skuha kosilo, plača položnice, opere perilo. Ravno zato sem pred leti z veseljem sodelovala pri projektu rehabilitacije upokojenih športnikov pri Olimpijskem komiteju Slovenije.

Nekateri športniki se res izgubijo v realnem življenju.

Hrani tudi nekaj oblačil iz tekmovalnega obdobja. Foto: Ana Kovač

Se strinjate, da so bolj izgubljeni športniki iz višje rangiranih športov? Tisti iz manj priljubljenih in slabše plačanih namreč že v času kariere živijo bistveno drugače.

Seveda, ker vsi skrbijo zanje, ekipe brez sponzorjev pa se že takrat naučijo krutosti življenja.

Kako dolgo ste živeli v mehurčku?

Od 15. do 22. leta. Spomnim se, da so doma vse naredili zame in namesto mene. Ko nisem imela treninga, sem res samo počivala. In se učila.

S prijateljem, zdaj že pokojnim Rokom Petrovićem, ki je s svojimi naprednimi metodami dela in rezultatskimi dosežki močno zaznamoval jugoslovansko smučanje. Foto: osebni arhiv/Lana Kokl Kako hud je bil udarec ob prehodu v drugo kariero?

Niti ne tako hud, prehod je bil dokaj postopen.

So poškodbe kolen, ki ste jih omenili, davek smučarske kariere?

Ne nujno, tudi pozneje sem bila zelo športno aktivna. Spomnim se, da sem na dan vodila po tri skupine vadbe aerobike. Še pred dvema letoma. Moj urnik je bil kar precej natrpan. Zjutraj sem včasih smučala na Krvavcu, doma družini skuhala kosilo, potem je sledilo poučevanje na fakulteti, kar je pomenilo učenje drsanja in vodenje aerobike.

Kako vestni ste bili pri študiju?

Zelo. Doma so me vzgajali, da moram vsako stvar zaključiti. In to uspešno. Še posebej pridna sem bila v času kariere, ko sem morala na ustne izpite k profesorjem. Takrat si seveda na izpitu nisem mogla privoščiti neznanja. Fakulteto sem končala v petih letih.

Vmes sem za kratek čas delala kot tajnica, a sem kmalu ugotovila, da to delo ni zame. S šefi namreč nisem preveč kompatibilna (smeh, op. a.).

Kmalu po koncu kariere sem zašla tudi v smučarsko demonstratorsko vrsto, kjer sem vztrajala šest ali sedem let. Vsi demonstratorji smo bili učitelji smučanja 3. stopnje z izpitom za demonstratorja, kar je pomenilo, da smo poučevali novosti v smučanju in nastopali na dogodkih Interski. Tudi pokojna Nuša Tome se nam je pridružila, pozneje pa tudi Mateja Svet.

Jermanova je bila prva Jugoslovanka na zmagovalnem odru pokala Topolino. Foto: osebni arhiv/Lana Kokl Je šlo za dobro plačano delo?

Ne, smo pa dobili smučarsko opremo.

Pa v času kariere? Nagradni skladi v smučanju so danes kar spodbudni.

Takrat niso bili, daleč od tega. Za uvrstitev med prvih 15 na tekmah svetovnega pokala so tisti, ki so na smučkah imeli nameščene blockerje oz. varovala Parablack, ki so preprečevala, da bi prekrižal smuči, dobili nekaj denarja, po sezoni pa smo nekaj zaslužili s prodajo svoje opreme. Čeprav je bila rabljena, je bila še vedno precej vredna.

Za čas bivanja v tujini smo dobivali t. i. hranarino, dodatek za hrano, imeli smo plačana vsa potovanja in bivanje v tujini, posebnih plačil pa nismo dobivali. Pa saj jih niti nismo potrebovali.

Finančno mi je takrat veliko pomagal oče. Sicer pa smo v naših časih smučali s srcem, nikoli za denar. To dvoje ne gre skupaj.

Kako hitro ste si našli službo?

Zanimiva zgodba. V času kariere so me vsi trepljali po ramenih in mi po končanem študiju obljubljali službo na Olimpijskem komiteju Slovenije, na zvezi ali pri sponzorjih, a iz tega potem ni bilo nič. Mi je pa sosed iz hiše uredil nadomeščanje na Vzgojiteljski šoli, kjer sem zelo uživala in se veliko naučila.

Kako sicer zdaj z zamikom gledate na svojo kariero. Ste izživeli svoje sanje, uresničili načrte?

Boli me predvsem Sarajevo.

Z Juretom Frankom, junakom olimpijskih iger v Sarajevu (2. mesto v veleslalomu) ob obletnici iger, ki bi morale biti eden od tekmovalnih vrhuncev Jermanove, a je zaradi poškodbe kariero tik pred njimi zaključila. Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida

Ste vseeno spremljali olimpijsko dogajanje?

Spremljala sem samo moški veleslalom, kjer je Jure Franko osvojil srebrno kolajno, drugega pa raje ne. Že pri ogledu odprtja iger sem jokala. Bilo mi je hudo.

Predvidevam, da ste bili smučarji v takratni Jugoslaviji zelo čislani?

Mislim, da res. Spomnim se, ko sem na svetovnem prvenstvu v Schladmingu osvojila 8. mesto – to je bil, poleg 20. mesta na olimpijskih igrah 1980 v Lake Placidu, največji uspeh v moji karieri – in takoj po vrnitvi domov morala naravnost iz kombija v TV-studio.

Še danes se spomnim, da se je precej mudilo in da me niso imeli časa niti napudrati. Čisto pikasta sem bila na zaslonu (smeh, op. a.).

Spomnim se tudi Belih koncertov, ki so bili v Hali Tivoli kot spremljevalni dogodek akciji Podarim-dobim za podporo slovenskemu smučanju, in so jih ljudje množično obiskovali.

S Tino Maze na prireditvi Športnik leta. Foto: Vid Ponikvar

Kako pozorno danes spremljate tekmovalno smučanje?

Spremljam, tudi v živo si pogledam slovenske tekme. Na Zlato lisico me vedno povabijo (Jermanova je bila med prvimi dobitnicami točk za žensko jugoslovansko smučanje, op. a.). Ni pa tako, da bi mi smučanje krojilo konce tednov. Tekme pogledam, ko sem doma. Izredno rada spremljam tudi ski kros.

Ste bili po koncu kariere še kako povezani s smučanjem?

Testirala sem Elanove smuči, na Fakulteti za šport pa sem sodelovala pri raziskavah in testiranju vrhunskih športnikov.

Kaj pa na smučarski zvezi?

Nekaj časa sem bila trenerka, pa ne dolgo. Sodelovala sem z OKS in z Miroslavom Cerarjem sva na noge postavila Slovensko olimpijsko akademijo. Skrbela sem za olimpizem in fair play.

Še vedno pa se udeležujete smučarskih tekem učiteljev smučanja.

Vsako leto se udeležim državnega prvenstva učiteljev smučanja in že kar precej let tekmujem v skupini veterank. Prva leta sem zmagovala, ampak vsako leto prihajajo v mojo kategorijo mlajše. Zmagujem ne več (smeh, op. a.).

Na začetku ste omenili, da niste želeli, da bi hči zakorakala v tekmovalno smučanje. Zakaj ne? So vložki v vrhunski šport enostavno previsoki?

Mislim, da sem bila kljub vsemu prikrajšana za družabnost in pravo prijateljstvo v najstniških letih, za življenje s svojo družino. En sam dril je bil, odpovedovanje, in na koncu kariere sem bila preveč razočarana, poškodovana in brez prijateljev.

Oba moja otroka sta bila vsa leta vpeta v raznovrstne športe, jezikovne in glasbene šole, veliko smo skupaj potovali, tudi smučali, poletja smo preživljali skupaj v prikolici na morju, smučali na vodi. Bili smo skupaj. In mislim, da sta bolj srečna, kot sem bila takrat jaz.