Prvi vrhunski športnik, ki so ga zaposlili pri slovenski policiji, in človek z dvema rojstnima dnevoma

Foto: Vid Ponikvar Tomas Globočnik je bil do prestopa hrvaškega biatlonca Jakova Faka v slovensko izbrano vrsto najuspešnejši slovenski moški biatlonski predstavnik.

Športno kariero je v 3. razredu osnovne šole začel kot alpski smučar, v 1. letniku srednje šole za strojništvo je prestopil med smučarje tekače, pozneje pa se je odločil za biatlon.

Med največje uspehe šteje peto mesto na SP leta 2003 v ruskem Hanti Mansisku in tretje na EP v teku na 10 kilometrov (1997), v svetovnem pokalu je trikrat stal na zmagovalnem odru. Enkrat je bil tretji posamično, dvakrat pa s štafeto. Dvakrat je bil tudi med udeleženci olimpijskih iger. Prvič leta 1998 v Naganu, ko je v teku na 20 kilometrov dosegel 11. mesto, štiri leta pozneje pa je bil v Salt Lake Cityju v štafetnem teku 4 x 7,5 km 12. Kariero je končal leta 2003, še vedno pa ostaja vpet v šport kot vodja Oddelka za vrhunske športnike pri Policijski akademiji v Tacnu, kot podpredsednik strokovnega sveta za tekmovalni šport pri OKS in komentator biatlonskih tekem pri nacionalni televiziji.

Športno kariero je sklenil pri 31 letih. "Odločitve nisem nikoli obžaloval. Svoje so naredile zdravstvene težave, glavni razlog pa je bila družina." Foto: Vid Ponikvar

Večina športnikov, ki smo jih gostili v rubriki Druga kariera, je svoj prehod iz športne v civilno opisala kot zelo zahteven. Vi ste to tematiko obdelali tudi v diplomskem delu leta 2008. Kakšen je bil vaš prehod? Bi lahko rekli, da ste ena od svetlih izjem?

Da, rekel bi, da sem ena od svetlih izjem. Tak je bil splet okoliščin. Leta 1993 sem dobil službo v državni upravi, natančneje pri policiji. Poleg mene sta bila v enoti med prvimi tudi alpski smučar Andrej Miklavc in smučarski tekač Robert Kerštajn. Priložnost sem z veseljem pograbil, prav zaradi tega je bil potem tudi moj prehod bistveno lažji. Do leta 2004 sem bil pri policiji kot aktiven športnik, z letom 2005 pa sem se zaposlil. Včasih smo športniki dobili pogodbo za nedoločen čas, zdaj je to za obdobje enega leta, in v teh vodah sem ostal.

Nekaj časa sem bil pomočnik vodje oddelka vrhunskih športnikov, zadnjih pet, šest let pa sem vodja tega oddelka.

Po dveh letih na fakulteti za šport, kjer sem zaradi pogoste odsotnosti le stežka obiskoval predavanja, sem se preusmeril na fakulteto za upravne vede, nato pa končal še magisterij prava v Novi Gorici.

Foto: Vid Ponikvar

Ste se zavedali, koliko vam zaposlitev v državni upravi vse skupaj olajša?

Takrat o tem nisem razmišljal … Imel sem 21 let … Šele pozneje sem se zavedal, da je to zdaj moja služba in da se lahko posvečam zgolj treningom.

Diplomirali ste s področja dvojne kariere vrhunskih športnikov oz. zaposlovanja vrhunskih športnikov med kariero in po njej. Od kod ideja?

Splet okoliščin. Nekako se vse moje delo in preostale funkcije – pri OKS sem podpredsednik strokovnega sveta za tekmovalni šport, sem tudi v delovni oziroma svetovalni skupini ministrice za šport, vrtijo okrog zaposlovanja vrhunskih športnikov.

Za to tematiko sem se odločil zato, ker sem želel prispevati nekaj uporabnega. V nalogi sem primerjal italijanski, avstrijski in slovenski sistem zaposlovanja vrhunskih športnikov.

Globočnik pred hišo v Tržiču, kjer je preživel otroška leta. Foto: Vid Ponikvar

Stvari so se od leta 2008 verjetno precej spremenile?

Res je in to ravno v smer, o kateri sem pisal. Svojo nalogo sem poslal tudi na vladno raven, morda so del tega uporabili tudi pri načrtovanju projekta dvojne kariere.

Kako sistem zaposlovanja vrhunskih športnikov ocenjujete danes?

Mislim, da smo popolnoma primerljivi s sosednjimi državami, so seveda malenkosti, ki jih je treba dodatno urediti, na splošno pa mislim, da je za vrhunske športnike zelo dobro poskrbljeno. Seveda lahko razpravljamo, ali je 115 delovnih mest (70 v vojski, 30 v policiji in 15 v finančni upravi) dovolj ali ne, sam glede na obseg ocenjujem, da je to kar solidno.

Tudi glede izobraževalnih institucij v okviru dvojne kariere, statusov športnika in študija na daljavo mislim, da je kar lepo urejeno. Vedno bi lahko bilo še več mest in finančnih sredstev, vendar na splošno mislim, da je sistem urejen, se pa zavedam, da optimalnega najverjetneje nikoli ne bo.

Bi bilo pa po drugi strani glede na položaj športa v slovenski družbi lahko še bolje. Nekateri klubi res bijejo bitko za preživetje.

Kako težko vam je bilo pri 31 letih končati kariero? Delno je odločitev pospešila odsotnost od doma, kjer vas je čakala družina, delno poškodbe …

Odločitve za slovo nisem nikoli obžaloval. V tistem obdobju so me pestile težave s sklepi, a to ni bil glavni dejavnik za slovo, bolj me je k temu pripeljala družina. Sebe vidim kot zelo družinskega človeka in z rojstvom drugega sina sem si želel več časa preživeti doma. Sam pri sebi sem sprejel odločitev, da je to to in da sem se izpel.

Globočnik je bil eden od olimpijcev, ki so slovensko olimpijsko baklo, ta bo januarja prepotovala Slovenijo, prinesli v Tržič, kraj z velikim številom olimpijcev. Foto: OKS

Ste pa ravno v zadnji sezoni na svetovnem prvenstvu leta 2003 dosegli enega od najboljših rezultatov v karieri, peto mesto.

Res je, s tem, da sem bil še na zadnjem streljanju na drugem mestu, potem pa sem v zadnjih kilometrih zapravil medaljo. Na koncu sem bil še vedno zelo soliden peti. Mislim, da sem se v karieri izpolnil.

Ne moremo spregledati olimpijskih iger. Ste eden od nekdanjih olimpijcev, ki so dobili priložnost nositi slovensko olimpijsko baklo, ki januarja potuje po Sloveniji. Vi ste jo v družbi Bojana Križaja, dveh Andrejev, Jermana in Tavžlja, ter Milene Kordež prinesli v svoj domači kraj Tržič, mesto z največ olimpijci. Kakšni so vaši olimpijski spomini? So zato, ker so brez medalje, kaj bolj grenki, kot bi bili sicer?

Eneha največjih uspehov v karieri je dosegel v Oberhofu v Nemčiji, kjer je bil na tekmi s skupinskim startom tretji. Foto: Osebni arhiv Niti ne. Nastop na olimpijskih igrah je seveda velika želja vsakega športnika. Sam sem se udeležil dvoje olimpijskih iger in na to gledam zelo drugače.

Moje prve olimpijske igre so bile igre v Naganu leta 1998, ko je bilo zame vse novo in ko sem se pravzaprav učil, medtem ko sem v Salt Lake Cityju štiri leta pozneje že meril na vrhunski rezultat, a bil na koncu slabše uvrščen kot v Naganu (11. mesto v teku na 10 kilometrov v Naganu in 12. mesto v štafetnem teku 4 x 7,5 km v Salt lake Cityju).

Obakrat je bilo geografsko zelo daleč, še posebej tiste igre v ZDA pa so minile v strogih varnostnih pogojih. Biatlonci smo potovali z orožjem in lahko si predstavljate, skozi koliko detektorjev smo morali pred treningom ali tekmo (smeh, op. p.). Vse se je vrtelo okrog varnosti.

So pa olimpijske igre doživetje, ki ga ne pozabiš, še posebej slovesnosti ob odprtju in nastopa.

Foto: Vid Ponikvar

Foto: Osebni arhiv V katerem obdobju ste bili najbolj suvereni?

Nekje od leta 1999 do 2002. Takrat smo v reprezentanci sodelovali s češkim strokovnjakom Tomasom Kosom, trenerjem zdajšnje slovenske reprezentance. Takrat sem začutil, da sem naredil še stopnico višje. Zakaj? Sam sem zelo zahteven in morda sem potreboval nekoga, ki me je držal nazaj, ker sem včasih treniral preveč. Pred tem smo sodelovali z Vladimirjem Korolkevićem, ki nam je pomagal narediti bazo.

Ste biatlonci čutili, da so alpski smučarji v očeh javnosti vredni več kot vi?

Seveda, to se je vedno čutilo. Tudi ko sem bil v prvem delu kariere, od leta 1985 do 1995 smučarski tekač, in tudi pozneje, ko sem bil biatlonec … To se je vedno čutilo.

Kako je zdaj, ne vem, je pa dejstvo, da je alpsko smučanje med Slovenci zakoreninjeno in ga cenijo bolj kot preostale športe, in to ne glede na rezultat. Opažam pa, da je ta naklonjenost zdaj nekoliko bolj uravnotežena.

V letih mojega otroštva smo vsi smučali, še posebej v Tržiču, kjer je odraščal tudi Bojan Križaj. Ko mi je v osmem razredu osnovne šole prav on izročil nagrado za najboljšega športnika šole, mi je to pomenilo ogromno.

Ste si z biatlonom lahko naredili vsaj manjšo finančno osnovo?

Zgolj za sproti, za solidno življenje, da bi si prihranil za hišo ali kaj podobnega, pa seveda ne. Tudi to se je danes spremenilo. Raven finančnih nagrad je lahko zelo visoka, če si seveda dober. Če se nenehno uvrščaš na stopničke ali med prvo deseterico.

Globočnik je že vrsto let strokovni komentator biatlonskih tekem in tekem v smučarskem teku na nacionalni televiziji. Foto: Vid Ponikvar

Ena od vaših drugih karier je tudi strokovno komentiranje tekem svetovnega pokala v biatlonu in smučarskih tekih. Kako dolga je že ta kariera?

Začela se je v sezoni 2006/2007 po olimpijskih igrah v Torinu. Povabili so me in tako se je začelo. Z leti to postaja rutina, odgovornost pa je še vedno tako velika kot prvi dan, tudi trema ostaja.