Peter Prevc: Ne vem, ali nam je kdo namerno opral možgane

Pred petimi leti, ko je vstopil v svetovni pokal v smučarskih skokih, je bil Peter Prevc pri 17 letih še golobradi skakalec, pompa okoli njega pa še ni bilo takšnega, kot je zdaj. V tem času je zrastel na vseh področjih. Uspešen je rezultatsko, kar pove šest medalj z največjih tekmovanj, kakor tudi osebno. Zadnja sezona je bila zanj naravnost sanjska. Osvojil je srebrno in bronasto odličje na olimpijskih igrah, bil bronast na svetovnem prvenstvu v poletih in za Kamilom Stochom drugi najboljši skakalec zime. Zdaj so pred njimi novi izzivi …

Srce že kaj hitreje bije, ker se sezona nezadržno približuje? Občasno že. Odvisno od treninga na skakalnici. Če odskačem dobro, sem miren. Če ne gre, sem hitro nemiren in se vprašam, zakaj ni tako, kot si želim, pred menoj je le še teden dni do tekme. Malce začneš dvomiti o opremi … Ko spet skočiš dobro, vse pozabiš. Sicer pa tako težko, kot pričakujem letošnjo sezono, je že dolgo nisem.

Poseben razlog? Veliko časa sem že doma in bo dobrodošlo odpotovati. Po drugi strani že čakam, da me ljudje nehajo spraševati, kdaj se bo vse skupaj začelo.

Kako pa je držati glavo na pravem mestu, ko kar osem mesecev čakate na novo sezono? V drugih športih so premori krajši, če pri vas izvzamemo poletni grand prix, ki večini ni na prvem mestu? Verjeti moraš, da imaš dober progam. Če primerjam z nogometom, košarko in hokejem, imajo oni več tekem, mi pa treninga. Preprosto moraš zaupati sistemu, da je način treninga zate pravšnji. Če o tem dvomiš, potem je bolje, da se tega ne greš.

Se kdaj zasičite treningov sredi poletja, ko je vroče, vsi hodijo na morje, jedo, kar želijo, in si rečete, kaj je meni tega treba? Niti ne. Poleti tako ali tako več treniraš in lahko več poješ. Telo več pokuri. Glede dopusta je zame dovolj, da grem v petek zvečer nekam in se v nedeljo potem vrnem. Tako mi je lažje poslušati tiste, ki gredo za mesec dni na morje. Osebno bi se verjetno že naveličal. Sicer pa je pri meni tako: če se lotim eno stvar, jo delam in ne razmišljam, da je ne bi. Ne gledam, ali je zunaj +40 ali -10 stopinj, pada dež, sneg … osredotočen sem na delo. Zavedam se, da moram vse opraviti, če želim biti dober. Ko sem bil mlajši in v slabem vremenu nismo želeli skakati, so nas trenerji podžgali s tem, da v Avstriji in Nemčiji ne pada dež in nas bodo na tekmi preskočili. To me je takoj motiviralo.

Kako ohranite mirno glavo med tekmami? Delujete hladnokrvni in osredotočeni le na svoj nastop … Ko najdeš recept, se ga preprosto držiš. V težjih časih se moraš naslanjati na tiste dobre trenutke, ki te dvignejo. Pomembno je, da veš, zakaj ti uspe. Čim manj moraš razmišljati za nazaj, ne smeš pa tudi gledati preveč dolgoročno. Osebno gledam le za nekaj dni naprej, da logistično vse izpeljem po načrtu. Da bi delal načrt, kako bom skakal za novo leto, je nemogoče. Pomemben mi je ta teden.

Kako sicer zbistrite glavo, da niste vedno v skokih? Tako, da grem teč. Telo posledično dela več kot glava. S tem se prečistim, dobim nove ideje. Ko grem teč za pol ure, pridem bolj spočit kot pred tekom.

Boste šli kdaj po koncu kariere na maraton? Bom videl, kako bo, ko bom starejši. Puščam odprte vse možnosti.

Verjetno je tudi vam težko, da se ob uspehih brzdate, da ne zapadete v evforijo. Kako takrat nadzorujete glavo? Tu so prijatelji in trenerji tisti, ki te hitro postavijo na realna tla. Če kdaj začutijo, da sem evforičen in vzvišen, me hitro poklopijo. "Lej ga, frajerja," pravijo.

Imate dosti takšnih ljudi? Odvisno od položaja. Največkrat so to kar trenerji. Ko je delo, je delo, ko je treninga konec, se najde čas za šalo. In med šalami se človek pokaže v iskreni luči. Ne more se pretvarjati. Takrat se da nekoga hitro postaviti na realna tla.

S trenerjem Goranom Janusom vstopate v četrto sezono. Med sezono ste nenehno v stiku. Kako težko je zadržati pravo raven, ker verjetno pridejo tudi kratki stiki? Zame ni težko. Vse skupaj deluje. Nobenih starih zamer ni. Ko kaj misliš, takoj poveš in se nemudoma vse razčisti. Če je kdo preveč jezen v ekipi, ga preostali ozmerjamo, da se umiri (smeh, op. p.). To je ravno dobrodošlo, da drug drugega lahko umirimo. Prav je, da daš jezo iz sebe, saj se vsi potem bolje počutimo.

Slovenska skakalna reprezentanca ima pozitiven predznak. Klima je videti pravšnja. Koliko drug drugega dvigujete? Namenoma se ne, vendar se vse poklopi. Ne vem, ali nam je kdo namerno opral možgane, da tako funkcionira (smeh, op. p). Vesel sem, da je temu tako. Če nekdo na tekmi slabše skoči, ga malce pustimo pri miru, da vse pri sebi razčisti. Nato pa nas uspeh drugega spet dvigne.

So vas tudi dvigovali rezultati drugih? Ko še niste imeli posamične zmage, so vas zbadali, da je le še Pero nima … Mene niti ne. To je bila stvar zabave in šale. S tem se ne obremenjujem. Bolj me podžge, ko vidim, da je okoli mene toliko ljudi, ki dihajo z menoj in mi želijo uspeh.

Koliko se je za vas v teh petih letih, odkar ste prišli v člansko karavano smučarskih skakalcev in do zdaj, ko imate okoli vratu dve olimpijski medalji, tri s svetovnega prvenstva …, vse skupaj spremenilo? V zasebnem življenju moram nekoliko bolj paziti, kako se obnašam. Po ulici se ljudje obračajo in slišiš glasove. S tem se je treba sprijazniti. Če te ljudje poznajo tudi zunaj televizije, veš, da si nekaj dosegel. S tem, ko te prepoznajo, je dodaten pritisk oziroma motivacija, da jih ne razočaraš.

Vsakemu ugodite, če pride do vas po podpis? Na tekmah še največkrat kaj zavrnem, ker sem osredotočen na tekmo. Sicer pa smo Slovenci bolj prestrašeni in si ne upamo priti do vsakega po podpis.

Kakšna medija sta za vas Facebook in Twitter, na katerih ste aktivni? Z mojo prisotnostjo na teh medijih želim predvsem to, da ljudje, ki me spremljajo, vidijo, kakšna oseba sem, kaj počnem, kako potekajo moje priprave … Socialna omrežja si vse zapomnijo. Zavedati se moraš, ko eno stvar objaviš gor, da tam ostane za vedno. Kot športnik poskušaš biti politično neodvisen. Podobno je pri navijaški kulturi, koliko se tukaj da. Pri nas Gorenjcih je tako, da smo pri nogometu za Maribor, pri hokeju pa za Jesenice. Samo da nisi za Ljubljano (smeh, op. p.). To so športna navijanja.

Številnim sledilcem ste vzor, verjetno pa tudi doma dvema bratoma in sestrama. Čutite kakšno drugačno odgovornost zdaj, ko ste postali uspešni na svojem področju? Družina je le družina. Če si najstarejši, te imajo mlajši za največjo tečnobo ali pa za vzor. Vedno moraš paziti, ko je otrok mlajši, da ga ne naučiš neumnosti.

Ste za njih tečnoba in hkrati tudi vzor? Tečnoba zagotovo na vsake toliko časa. Zlasti, ko pridem zvečer utrujen domov s treninga. Vzor? Upam, da sem jim.

Koliko pritiska čutite, ker javnost zdaj od vas pričakuje nadaljevanje uspešne zgodbe z vrhunskimi uvrstitvami? Ta pritisk je po eni strani motivacija, da bolje treniraš, po drugi pa ovira, ker te je strah, ali bo šlo ali ne. To moraš obrniti v motivacijo.

Kako postavite naslednje cilje po tako uspešni sezoni, v kateri ste osvojili dve olimpijski medalji, medaljo s svetovnega prvenstva v poletih, bili skupno drugi v svetovnem pokalu …? Sploh si jih ne. Mislim, da ni cilj toliko pomemben, ampak pot, po kateri hodiš. Trudim se, da bom dobro skočil. Vem, da mi bo dobro izveden skok prinesel vrhunsko uvrstitev.

Ali pri sebi pred začetkom sezone veste, kam spadate, ker so skoki vendarle šport, na katerega vplivajo tudi zunanji dejavniki? Zase ne morem vedeti, ne vem, kako je pri drugih in kakšne vizionarske sposobnosti imajo. Jaz ne morem napovedati, ker je le že nekaj časa, odkar smo imeli stik s konkurenco. Vsi treniramo in smo napredovali. Kdo je naredil največjega, vidiš po nekaj tekmah sezone.

Verjetno si želite biti že na začetku sezone v ospredju, saj je bilo za vas v preteklosti značilno, da ste malce pozneje prišli do pravih obratov … Že lani sem si želel začeti bolje, ker sem do zdaj res malce slabše začel in se nato dvigoval. To bi rad zdaj odpravil, da začnem sezono na visoki ravni in jo do konca ohranim.

Lani ste bili v svetovnem pokalu drugi najboljši mož. So ta nedosežena mesta toliko večja motivacija za vas za novo sezono? Željo imam takšno kot preostalih 50 tekmovalcev. Vsi želijo biti enkrat zmagovalci skupnega seštevka. Med sezono se jih okoli deset vrti na vrhu. Da boš napovedal enega, je zelo težko. Jaz manj stvari prepuščam naključju s tem, da več treniram in sem posledično bolje pripravljen. Tako tudi vem, zakaj se je nek uspeh zgodil.

Pri skokih ne morete tempirati forme, da boste na največjih dogodkih zime najbolje pripravljeni. V novi bo eno od teh nordijsko svetovno prvenstvo v Falunu na Švedskem. Kaj odloča na pomembnih tekmah? Meni je najbolj pomembna glava. Takrat, ko je več pompa okoli svetovnega prvenstva, olimpijskih iger …, mora vsak na svoj način poiskati rešitev. V glavi imam film, kaj vse moram narediti, da sem potem lahko zadovoljen.

Čeprav je težko napovedati naprej, pa vseeno recite, kaj bo tisto, kar vas bo po koncu sezone zadovoljilo? Zadovoljen bom, če bom dosegal realne rezultate. To pomeni takšne, do katerih sem sposoben skočiti. Po mesecu dni se bo že videlo, kam približno spadam in kakšen je realen domet.