Nika Prevc: Če si me zapomnijo kot pravega človeka, sem naredila ogromno

Izjemna sezona, a tudi dolga sezona je za vami. Ste si že lahko oddahnili?

Malo sem si že, malo si še bom. Zdaj so na vrsti še številne sponzorske in medijske obveznosti, kar mi nikoli ni bilo posebej pri srcu.

Ampak ta pogovor je izjema, ne?

Bomo videli (smeh, op. p.). Nika in Domen Prevc sta v teh dneh opravila s številnimi sponzorskimi in medijskimi obveznostmi. Foto: Aleš Fevžer

Kako je bil videti prvi dan po koncu sezone?

Ko sem v nedeljo prišla iz Planice, se spomnim, da sem bila predvsem zelo utrujena. Tri dni se je res dogajalo na polno, zato sem si najprej malo odpočila. Najbolj mi je odgovarjalo biti doma, da se vse skupaj malo umiri. Potem pa v resnici nič posebnega, življenje gre naprej.

Je bilo vseh podelitev ob koncu sezone preveč, ste vseeno uživali?

Ko si v Planici, v središču vsega tega dogajanja, ko je v izteku letalnice toliko navdušenih Slovencev, nič ni težko. Počutiš se super. Šele ko prideš domov, začneš razmišljati o tem, da je bil res dolg dan.

Okrog mene so bili grobi, divji fantje, zato sem nehala smučati.

Ko vas spremljamo pred kamerami, vas vidimo na vrhu skakalnice, v zraku ali izteku, kjer se tako pogosto veselite z reprezentančnimi kolegicami. Kakšna pa je Nika Prevc, ko ni skokov in tekem? Je drugačna, kot je na skakalnicah?

Ne, zdi se mi, da sem dokaj podobna tudi drugače. Seveda imam rada tudi svoj mir. Ko se odločim, se z veseljem družim z domačimi, s prijatelji. Sem pa rada tudi sama s sabo, rada se umaknem.

Kam se umaknete?

Super mi je, ko se s psičko odpravim v naravo. To je ena teh stvari, ki me najbolj pomirijo po najbolj pestrih dneh, po napornih koncih tedna.

O čem se radi sicer pogovarjate, ko z glavo niste pri skokih? Kaj vas zanima?

Rada veliko berem, tudi sicer mi je všeč umetnost. Sestra Ema se ukvarja z baletom in trenutno načrtujemo daljši izlet, če bo izvedljivo, bi si rada ogledala kakšnega od slavnih baletov. Meni je super tudi kakšna opera, a je njej to manj zanimivo.

Je vas kdaj vleklo v umetnost, v balet recimo?

Ne.

Vedno skoki?

Vedno. No, ko sem bila majhna, sem šla v šolo alpskega smučanja. Mami mi je potem povedala, da so bili okrog mene grobi, divji fantje in da mi ni bilo všeč (smeh, op. p.).

V kolesarstvu navija za Primoža Rogliča, v atletiki jo navdušuje Mondo Duplantis. Foto: Guliverimage

Danes spremljate še kakšne druge športe, posebej navijate za koga od slovenskih športnikov?

Kolesarstvo spremljam, ker ga trenutno spremljamo vsi. Seveda navijam za Primoža Rogliča. Spremljam tudi, kaj se dogaja v drugih zimskih športih, kolikor pozimi pač utegnem. Navdušena pa sem tudi nad atletiko, kjer mislim, da vsi občudujemo, kaj uspeva Mondu Duplantisu.

Zgodilo se je, da je bil kdo razočaran, celo jezen. To me zmoti.

Ljudje vas največkrat vidijo mirno in zadržano. Vas je to kdaj zmotilo, ste imeli občutek, da so vas zaradi tega kdaj podcenjevali?

Morda ne podcenjevali, se mi je pa že zgodilo, da so me zaradi tega kdaj določene stvari zmotile.

Povejte več.

Upam, da me ne bo kdo razumel narobe. Zmotilo me je že, ko kdo ni spoštoval mojega osebnega prostora. Ko sem z nekom sredi pogovora, ko nekje počivam in imam trenutek zase. Večkrat se je našel kdo, ki je zelo suvereno pristopil in to prekinil. Vedno se opravičim, povem, da bo treba malo počakati. Zgodilo se je že, da je potem sledilo razočaranje, celo jeza – zakaj si ne morem vzeti malo časa. To me res zmoti.

Kaj oziroma kdo vas v takšnih trenutkih najhitreje pomiri, spravi v dobro voljo?

Vedno lahko računam na ekipo, na trenerje in naše skakalke. Niti jim ne razlagam, da me je kaj zmotilo, a v njihovi družbi to hitro odmislim.

Če bi se morali kot oseba opisati z nekaj besedami, katere besede bi to bile?

Hm, težko vprašanje … Glede na to dolgo tišino, bi najbrž rekla premišljena (smeh, op. p.).

Kaj še?

Srčna in razigrana.

Jurij Tepeš je tisti, ki najbolje ve, kako Niki pomagati v težkih trenutkih. Foto: Aleš Fevžer

Vaš brat Cene bi temu dodal še, da ste perfekcionistka. Jasno je, da od sebe kot tekmovalke, ki je najboljša v svojem športu, zahtevate ogromno. Kje se to najbolj opazi?

Morda se to v primerjavi z drugimi najbolj opazi v tistih dodatnih ponovitvah na treningih. Če nekaj s skoki ni v redu, sem se vedno pripravljena vrniti na vrh skakalnice in poskusiti znova.

Vam je to kdaj otežilo stvari, ste bili kdaj preveč zahtevni do sebe?

Ja, nazadnje zagotovo na olimpijskih igrah. Zame je bil to resnično velik cilj, res sem si želela tam pokazati največ. Prav zaradi tega se je potem nabralo toliko pritiska, da skoki ves teden niso bili pravi. Niso bili dovolj dobri za še kaj več.

Kako vam v takšnih trenutkih pomagajo trenerji?

Predvsem Jurij Tepeš je tisti, ki to zelo hitro opazi. Najbolje pozna vsako dekle posebej in ve, kdaj in s kakšno besedo mora pristopiti. V Predazzu sem imela tudi družino, zato je bilo po tekmah precej lažje.

Še nikoli se nisem počutila tako kot v Predazzu.

Ljudje težko dojamejo, kaj pomeni biti vrhunski športnik z vidika pritiska. Še toliko bolj to velja za nekoga, ki je pri vaših letih na vrhu svoje discipline. Kako ste se naučili spopadati s tem pritiskom?

Mislim, da veliko pomaga neka rutina, priprave na vsako tekmo se lotim na enak način. Zjutraj smo v telovadnici, glede na počutje si zavrtiš kakšno glasbo in se poskušaš sprostiti.

Na olimpijskih igrah v Predazzu ji je pritisk prišel do živega. Foto: Guliverimage

Nam lahko zaupate, kaj poslušate?

Imam dolg seznam, ki ga ves čas spreminjam. Kakšne pesmi se naveličam in jo odstranim, dodam kakšno novo. Sicer pa mešano, slovenske in tuje izvajalce. Sploh se ne omejujem.

Ko pravite, da se poskušate sprostiti, torej pred tekmo ne premlevate zadnjih malenkosti, podrobnosti vsakega skoka?

Ne, pri meni je bolje, da je tega premlevanja čim manj. Zakvačkaš se, enostavno. Te stvari poskušam čim bolj odmisliti.

Omenili ste olimpijske igre. Ste se kdaj že počutili tako, kot ste se počutili v Predazzu?

Ne, nikoli.

Zakaj?

Kot sem rekla, je bil to zame velik cilj. Potem pa na prvi tekmi ni šlo tako, kot sem si želela, in vse skupaj se je stopnjevalo. Na vseh drugih treningih in tekmah sem začela nekako izsiljevati, a to ni prava pot do dobrih skokov.

Domnu je uspel praktično popoln polet, to bo zelo težko ponoviti.

Ne dober, izjemen skok oziroma polet vam je za konec sezone uspel v Planici. Težko se je bilo znebiti občutka, da ste ob novem svetovnem rekordu brez večjih težav pristali na dnu planiške letalnice in da ste že med doskokom proslavljali ta rekord. Lahko gre torej v prihodnosti še dlje, morda do daljave brata Domna?

Absolutno si želim v prihodnosti leteti še dlje, preprosto moraš verjeti. Kar zadeva Domnov rekord … To je bil praktično popoln polet, razmere so bile odlične, vse se je sestavilo. Mislim, da bi bilo trenutno to zelo zelo težko ponoviti.

Ni pa neizvedljivo?

Ni. Je pa, kot sem rekla, odvisno od veliko dejavnikov.

Nika Prevc je marca v Planici postavila nov ženski svetovni rekord (242,5 m). Foto: Guliverimage

S skakalkami ste dočakali svojo prvo priložnost na letalnici v Planici, tega ste si dolgo zelo želeli. Je izpolnila vsa vaša pričakovanja?

Presegla. Na to se ne moreš pripraviti. Planica nas spremlja že toliko časa, že kot otroku ti priraste k srcu. Najprej spremljaš vse skupaj po televiziji, nato te starši odpeljejo na prve tekme, kjer navijaš za brate. Res je nekaj posebnega. Ko po vsem tem na tej letalnici še poletiš in tekmuješ, se s tem uresničijo otroške sanje.

Logično mi je, da skakalci zaslužijo več denarja.

Zagotovo so o tem dolgo sanjale tudi vaše sotekmovalke. Ženski smučarski skoki se tudi po vaši zaslugi hitro razvijajo, v koledarju je vse več tekem na velikih skakalnicah, tudi letalnicah, novoletna turneja se postavlja ob bok moški. Kaj bi si želeli, da bi bil naslednji korak odgovornih na Mednarodni smučarski zvezi? Česa bi si skakalke želele že v prihodnji sezoni?

Največ razmišljam o tem, ali bomo dobile priložnost na svetovnem prvenstvu v poletih. To bo leta 2028 spet v Planici in za zdaj še ni potrjeno, da bo tekmovala tudi ženska konkurenca. Tega si res želim.

Ko je govora o primerjavah med ženskimi in moškimi skoki, beseda hitro nanese tudi na razliko v denarnih nagradah. Kakšno je vaše stališče glede tega, čutite, da ste skakalke podcenjene?

Iskreno, s tem se ne obremenjujem toliko. Seveda med sotekmovalkami tu in tam slišim kakšno pripombo. Morda bi se morala s tem več ukvarjati, ampak hkrati je moje mnenje takšno, da je dejstvo, da so moški skoki bolj gledani. Ne pravim, da si zaradi večje gledanosti zaslužijo več denarja, mi je pa logično, da tisti, ki prinese več, potem tudi več denarja zasluži.

Če si me zapomnijo samo po tem, sem naredila ogromno.

V prihodnjih tednih se bo posvetila študijskim obveznostim. Foto: Aleš Fevžer

Jasno je, kakšno spoštovanje uživate pri ljudeh zaradi vseh izjemnih uspehov. Ali obstaja še kaj, kar bi si želeli, da ljudje pri vas opazijo, si vas po tem zapomnijo?

Hm, spet bom dolgo premišljevala. Mislim, da na koncu še vedno največ šteje, da si človek. Da si pošten do vseh, da imam čisto in mirno vest. To je glavno. Če si me zapomnijo samo po tem, sem naredila ogromno.

Slišali smo, da se odpravljate na smučarski oddih. Kakšni so načrti za prihodnje tedne, pred začetkom priprav na prihodnjo sezono?

V resnici nimam veliko načrtov, ker me še vedno čaka študij, trenutno sem v drugem letniku. Pravzaprav najbolj razmišljam o tem, kako bi stvari uskladila okrog tega, da bi mi bilo ob začetku priprav čim lažje s treningi. Ta premor bom izkoristila torej tudi za to, da opravim kakšno študijsko obveznost.

Po takšni zimi je težko govoriti o ciljih za prihodnjo. Ali vseeno obstaja kakšna želja, ki jo Nika Prevc želi na vsak način uresničiti v prihodnji sezoni?

Uh, to je pa lahko vprašanje. Mali globus v poletih.

Sportal Slovenski skakalci in skakalke uživajo v sadovih uspešne zime

Mnenja Planica kot poslovni model: kako majhna Slovenija gradi globalno moč

Sportal Matjaž Han sprejel dobitnike odličij na zimskih OI v Italiji