Drago Mislej - Mef: Nisem zaljubljen v svoje besede. So sredstvo, s katerim nekaj poveš, ne pa nekaj, za kar bi moral stati do smrti.

Kaj vas zaposluje v teh dneh?

Kaj me zaposluje? Najbolj me zaposlujejo četrtkovi večeri pri Špini. Vsak četrtek imamo koncert kakšnega pomembnega slovenskega benda, ki pride igrat za približno sto do sto petdeset ljudi. Od teh jih je sicer petdeset pogosto spodaj po ulici in koncerta sploh ne slišijo (smeh, op. a.), ampak tako pač je.

Pred kratkim smo gostili skupino Before Time iz Kamnika, ki je zdaj že precej prepoznavna. Prihajajo tudi Plateau, Ana Popedan, nedavno je nastopil tudi Satori, novi bend Jureta Torija. Res pripravljamo lepe koncerte, vse na prostovoljni osnovi in brez vstopnine. Obiskovalci prispevajo prostovoljne prispevke, da lahko bend dobi vsaj nekaj za pot domov.

Torej gre za koncerte na popolnoma prostovoljni osnovi?

Tako je. To je ena naših rednih obveznosti. Prva je sicer časopis Mandrač, ki mora iziti vsak četrtek, potem pa sledijo koncerti z bendom. Zdaj gremo na Kamfest, nato v Postojno na Zmajevo mlado, potem v Piran na Tartinijev trg in tako naprej, vse do začetka septembra.

Poleg tega zaključujemo dvojni koncertni album, ki smo ga posneli na petih koncertih po Sloveniji. Trenutno zbiramo še zadnje posnetke in pripravljamo končni miks.

Kakšen nasvet Drago Mislej - Mef predaja mladim ustvarjalcem:

To je torej trenutno glavna dejavnost vašega benda?

Da. To je tisto, kar trenutno počnem z bendom. Album bo izšel kot dve ločeni plošči – če ne boš imel denarja za obe, boš lahko kupil samo eno. Če ti bo všeč, boš kupil še drugo (smeh, op. a.).

S Pihalnim orkestrom Izola pripravljamo aranžmaje za skupne nastope benda in orkestra. Takšnih projektov pri nas ni bilo veliko. Gre za zelo kakovosten orkester s skoraj simfoničnim zvokom in skupaj bomo pripravili pet večjih koncertov.

V Izoli pripravljamo tudi Šalšiado. Takrat zapremo ulico in približno deset tričlanskih ekip kuha istrsko šalšo – paradižnikovo omako brez mesa. Cela ulica je rdeča od paradižnika.

Kako pravzaprav izgleda Šalšiada? Ljudje tekmujejo med seboj?

Tekmujejo, ampak brez nagrad. Pomembno je predvsem, da je lepo vzdušje in da se imajo ljudje lepo. Odpiramo tudi še novo razstavo v galeriji. Dolgčas nam torej res ni.

Kako ste sploh prišli do tega, da ste se začeli ukvarjati z glasbo? Omenili ste, da izhajate iz novinarskih vod. Se je vse zgodilo spontano?

Nisem človek velikih odločitev. O skoraj ničemer se nisem zavestno odločal. Večina stvari se mi je preprosto zgodila. Dogajala so se mi sama naključja.

Pisati sem sicer znal že prej. V šoli sem pisal besedila za učitelje, na taborjenjih za tabornike, napisal sem tudi kakšno pesem. Potem je nekega dne na radio prišel Danilo Kocjančič. Bil sem še čisto mlad. Rekel mi je: "Ti, mali, ti boš napisal dve pesmi, dve besedili za nas."

Skoraj sem umrl od strahu. Kameleoni so bili takrat nekaj podobnega, kot nekakšni Beatli (The Beatles) pri nas v Jugoslaviji.

Pesem ima svoje življenje. Ko jo enkrat napišeš, ni več samo tvoja, saj postane last ljudi, ki jo poslušajo.

Kako se je potem razvilo to vajino bogato in plodno sodelovanje?

On je bil samo štiri mesece starejši od mene, ampak zame je bil velika zvezda. Prinesel mi je dve melodiji. Pozneje sem izvedel, da sta bili napisani za otroško televizijsko oddajo o kuhanju. Rekel je, da je škoda, da bi pesmi ostali samo tam, zato naj napišem novi besedili.

Tako sem napisal svoji prvi besedili na melodijo. Prva pesem je bila Če si moja. Pred tem tega nikoli nisem počel, zato sem se moral naučiti pisanja na melodijo – štel sem zloge, iskal poudarke, vse od začetka.

Šele pozneje sem izvedel, da sta bili izvirni besedili delo Svetlane Makarovič. Če bi to vedel prej, si verjetno ne bi upal poseči vanju. Ker pa tega nisem vedel, sem napisal povsem novi besedili.

"Mislim, da sem enkrat nekomu postavil tako visoko ceno samo zato, ker se mi besedila zanj ni ljubilo pisati. Pa je brez težav plačal. (smeh, op. a.) Drugače pa ne. Nikoli nisem računal besedil. Seveda dobivam avtorske honorarje prek SAZAS, kadar se pesmi predvajajo, ampak enkratnega plačila za besedilo nisem zahteval." Foto: Liam Toni Šironjič

Očitno se je potem hitro razvedelo, da znate pisati besedila.

Da. Na Obali so hitro ugotovili, da pravzaprav ni bilo veliko ljudi, ki bi res znali pisati besedila za pesmi. Potem so začeli prihajati k meni: "Mef, napiši še za nas, pa še za nas …" In tako je šlo naprej. Vse skupaj se je zgodilo precej spontano. Nikoli si nisem delal nobenega načrta vnaprej, kako in kaj.

V resnici je bilo pri meni skoraj vse splet naključij. Nikoli si nisem delal dolgoročnih načrtov. Nikoli nisem sedel in razmišljal, kaj bom delal v prihodnosti. Stvari so prihajale same od sebe.

Recimo zgodba s Tinkaro (Kovač, op. a.). Danilo je našel moje besedilo Veter z juga, ki sem ga pravzaprav napisal zase. Uglasbil ga je in rekel: "S tem bomo šli na Emo." Tinkara je bila takrat stara komaj osemnajst ali devetnajst let. Z ženo sva ji celo kupila obleko za televizijski nastop, da bo primerno oblečena.

Na Emi sicer ni zmagala, mislim, da sploh ni bila pri vrhu, je pa pesem ostala najbolj prepoznavna iz tistega leta. Še danes jo mora zapeti na skoraj vsakem koncertu.

Potem je Danilo predlagal, da bi zanjo naredili še album. On je pisal melodije, jaz besedila, nekaj sva ustvarila skupaj in nastal je njen prvi album. Tako so prihajali projekti drug za drugim. Vsi so vedeli tudi nekaj drugega – da besedil nikoli nisem zaračunaval.

Nikoli?

Skoraj nikoli. Mislim, da sem enkrat nekomu postavil tako visoko ceno samo zato, ker se mi besedila zanj ni ljubilo pisati. Pa je brez težav plačal. (smeh, op. a.) Drugače pa ne. Nikoli nisem računal besedil. Seveda dobivam avtorske honorarje prek SAZAS, kadar se pesmi predvajajo, ampak enkratnega plačila za besedilo nisem zahteval.

Razumem avtorje, ki to počnejo, ker od tega živijo. Jaz sem v življenju počel toliko različnih stvari, da mi ni bilo treba živeti izključno od pisanja besedil.

Torej nikoli niste zahtevali enkratnega honorarja za besedilo?

Ne. Sem pa zato ostal lastnik vseh svojih besedil in avtorskih pravic.

Se vam zdi, da pesmi danes nastajajo drugače kot pred tridesetimi ali štiridesetimi leti?

Seveda, popolnoma drugače. Danes je vse drugače. Včasih je bilo že to, da si si pesem zapomnil, prava znanost. Danes vzameš telefon, pritisneš gumb in si jo posnameš. Takrat tega ni bilo.

Kolikokrat se je zgodilo, da si si na poti domov izmislil melodijo in si rekel: "Ko pridem domov, bom prijel kitaro." Potem pa si doma prijel napačen akord in v trenutku pozabil, kaj si imel v glavi. Poleg tega doma nisi mogel kar snemati. Moral si imeti studio, bobne, klaviature, kitare, vse.

Danes lahko praktično vse narediš že na telefonu. Zato je tudi toliko produkcije. Če kdo česa ne zna, si pomaga z umetno inteligenco. Z umetno inteligenco kot tako sam pri sebi nimam težav in glede tega nisem ravno konzervativen tip. Nisem človek, ki bi trdil, da je bilo nekoč vse boljše. Tehnologija gre naprej. Podobno je bilo pri fotografiji – ko so prišli digitalni fotoaparati, so stari fotografi govorili, da je prava fotografija samo na filmu. Danes vemo, kako se je razvilo.

Kar me bolj moti, je življenjska doba pesmi. Včasih je dobra pesem živela dva ali tri mesece. Danes je aktualna teden ali štirinajst dni, potem pa jo zamenja nova. To pomeni, da poslušalci pogosto sploh ne poslušajo več besedila. Pomembni so ritem, zvok in ena dobra fraza.

Veliko mladih srečam s slušalkami. Vprašam jih, kaj poslušajo. Odgovorijo mi, da nekaj s Spotifyja. Vprašam jih, ali vedo, kdo izvaja pesem in o čem govori. A ne vedo. Glasba postaja tapeta in to je slabo. To pa se mi zdi škoda.

"Kar me bolj moti, je življenjska doba pesmi. Včasih je dobra pesem živela dva ali tri mesece. Danes je aktualna teden ali štirinajst dni, potem pa jo zamenja nova. To pomeni, da poslušalci pogosto sploh ne poslušajo več besedila. Pomembni so ritem, zvok in ena dobra fraza." Foto: Liam Toni Šironjič

Vam je bilo kdaj pomembno, da ljudje vaša besedila razumejo in si jih zapomnijo? Ali ste preprosto pisali to, kar ste čutili?

Veš, jaz nikoli nisem želel težiti. Nisem želel ljudi niti poučevati niti jim pridigati. Vedno sem napisal občutek, občutenje nekega trenutka. Potem pa so nekateri na moje veliko presenečenje v teh besedilih našli stvari, za katere niti sam nisem vedel, da so tam.

Včasih mi kdo reče: "Mef, ko si napisal to in to in si s tem hotel povedati …" Jaz pa se iskreno ne spomnim več, kaj sem takrat mislil. Če nekdo moje besedilo razume na svoj način, je tudi prav. Nisem zaljubljen v svoje besede. Kot novinar tudi ne moreš biti. Beseda je sredstvo, s katerim nekaj poveš, ne pa nekaj, za kar bi moral stati do smrti, in to tudi ni potrebno.

Ste se kdaj vrnili h kakšnemu uspešnemu besedilu in si rekli, da bi danes kakšno besedo ali verz napisali drugače?

Niti ne. Kdaj kakšno pesem med koncertom malo spremenim, ker vidim, da kakšna stvar bolje deluje. Da bi pa načrtno popravljal besedila, tega ne počnem. Včasih pa sem presenečen, ko kakšno pesem ponovno poslušam in si rečem, da ta tekst res stoji.

Pesem Ko mene več ne bo, ki sem jo napisal v petnajstih minutah, sem dal Slavku Ivančiču. Moja glavna muza je pravzaprav pomanjkanje časa. Najbolje pišem takrat, ko vsi pritiskajo name in moram besedilo hitro dokončati.

Potem je pesem izvedel še Jan Plestenjak. Takrat sva se s Slavkom skoraj sprla, kdo ima pravico do pesmi. Slavko je rekel: "Kako lahko kar tako vzame mojo pesem?" Jaz pa sem mu odgovoril: "Slavko, to ni tvoja pesem. To je moja pesem in pesem Fajona." (Sašo op. a., ki je avtor glasbe.) Ko sem potem poslušal Janovo izvedbo, sem prvič zares poslušal tudi svoje besedilo. Takrat sem si rekel: "Ta tekst pa res stoji."

Zase vedno pravim, da nisem pesnik. Pišem besedila, sem besedilopisec. Če pa kdo misli, da sem poet, mu odgovorim, da sem "pol-et" – samo na pol. (smeh op. a.) Za moj 75. rojstni dan mi je Jani Kovačič brez moje vednosti pripravil knjigo z izborom mojih najbolj znanih besedil. Ko sem jo prvič odprl, sem bil presenečen, koliko pesmi sem pravzaprav napisal. Pri nekaterih sem si rekel: "To sem res jaz napisal?" Žena mi v šali reče, da tako ali tako nisem nič napredoval.

Po pravici povedano pa me ni sram za nobeno besedilo. Morda bi me moralo biti malo sram za pesem Fehtarji, ampak ker je takšna glasba danes povsem normalen del scene, sem tudi to sprejel.

"Po pravici povedano pa me ni sram za nobeno besedilo. Morda bi me moralo biti malo sram za pesem Fehtarji, ampak ker je takšna glasba danes povsem normalen del scene, sem tudi to sprejel." Foto: Liam Toni Šironjič

Govoriva o pesmi Fehtarji, ki jo trenutno intenzivno izvaja tudi prepoznavna in priljubljena narodnozabavna zasedba Fehtarji?

Da. To pesem sem napisal za Bazar pred štiridesetimi leti. Danes jo igrajo praktično vsi narodnozabavni ansambli. Sprva je sploh nisem hotel napisati. Danilo me je dolgo prepričeval, naj napišem nekaj za Veselo jesen. Govoril sem mu: "Jaz sem po srcu roker. Jaz tega ne znam."

On pa je vztrajal. Govoril je, da bomo tako prišli tudi na Štajersko in dobili več nastopov. Imel je dober občutek in nos za takšne stvari. Enkrat sem sedel pred gostilno in na papirnati prtiček napisal besedilo. Rekel sem mu: "Evo, zdaj imaš pesem. Delaj z njo, kar hočeš." In tako je res nastala. Z njo so bili drugi na festivalu zelo uspešni in potem so na Štajerskem res začeli veliko nastopati. Danilo je imel v tem smislu res prav.

Samo besedilo pa sem pozneje skoraj pozabil. Šele pred nekaj leti me je ustavil poštar in vprašal: "Mef, si ti napisal Fehtarje? Moj sin je v šestem razredu osnovne šole in obožuje to pesem." Vprašal me je, ali imam besedilo. Rekel sem mu, da ga nimam več, ker sem ga napisal na gostilniški prtiček in dal Danilu. Potem sem ga poiskal na internetu in ga našel v izvedbi različnih ansamblov. Šele takrat sem po dolgih letih znova prebral svoje besedilo, a rekel sem mu, da ne vem, ali je to ravno primerna pesem za njegovega mladega sina.

Napisal sem približno 400 ali 500 izdanih besedil za različne pesmi in skoraj vsaka ima svojo zgodbo. Nikoli nisem sedel za mizo z namenom, da bom zdaj pisal besedilo. Vedno se je nekaj zgodilo.

Recimo skladba Anita. Skupina Cars Brothers iz zamejstva je pela: "Anita, Anita, Anita ni nikoli sita." Občinstvo je to vedno pelo z njimi. Rekel sem, da bom napisal nadaljevanje te pesmi. Napisal sem besedilo in pustil list na mizi pri Danilu. Prišel je mimo, ga prebral in vprašal: "Kaj je to? Za koga je?" Rekel sem mu, da je za nekoga drugega. On pa je odgovoril: "Ne, to bo za nas." In tako so oni kar naenkrat dobili hit.

Pesem Dober dan sem recimo napisal na stranišču. Danilo mi je prinesel melodijo, ki se mi ni zdela nič posebnega. Posnel jo je doma samo s kitaro in ves čas me je spraševal, ali sem že kaj napisal. Jaz pa sem odlašal. Potem je nekega dne prišel k meni. Rekel sem mu, naj počaka samo minuto, da grem na stranišče. Tam sem napisal besedilo in mu ga prinesel.

Vprašal me je: "Kje si pa imel to? Zakaj mi tega nisi dal že prej?" Odgovoril sem mu, da besedila prej še nisem imel. Kasneje pa je ta pesem dobila nagrado za najboljše besedilo na Melodijah morja in sonca. Takrat sem si res mislil: "Kam je to prišlo." (smeh, op. a.) Zato pravim, da me nobenega besedila ni sram in da ima vsako svojo zgodbo.

Tudi pesem Svoboda, ki jo danes izvajam skoraj na vseh proslavah, je nastala povsem iz drugačnega vzgiba. Napisal sem jo za pevko iz zamejstva Ylenio Zobec, ki danes živi nekje na Dolenjskem. Tudi pri tem je šlo za splet okoliščin.

"Lep občutek je, ko ti kdo to pove. Še lepše pa je, ko vidiš, da te ni posnemal. Najslabše je, če nekdo poskuša postati novi Mef ali novi Predin. To nima nobenega smisla. Vsak mora najti svoj jezik, svoj način pisanja in svoj pogled na svet. Lahko se od nekoga naučiš obrti, ne moreš pa si sposoditi njegove osebnosti." Foto: Liam Toni Šironjič

Se vam zdi, da je danes težko napisati iskreno besedilo?

Ne. Odvisno je od tega, kako delaš. Če pišeš namensko – recimo za festival –, potem težko pišeš popolnoma iskreno. Lahko napišeš dobro pesem, lahko deluje iskreno, ampak je njen namen drugačen. Takoj se vidi, ko nekdo piše komad z nekim namenom.

Festival že sam po sebi narekuje določene stvari. Rečeš si: "To je za Melodije morja in sonca." Torej morajo biti morje, sonce, pesek, ljubezen, spomini … in po možnosti še malo reggae ritma. To so namenske pesmi.

Nenamenske pa nastanejo takrat, ko jih pišeš zase in se igraš. Ko napišeš nekaj, kar moraš povedati sebi in drugim. Takšno pesem se da napisati iskreno. Vprašanje pa je, ali bo danes sploh postala hit. Imam pesem o knjigah, ki je na zadnjem albumu in je po mojem mnenju ena najboljših, kar sem jih napisal. Ampak jo pozna zelo malo ljudi. Iz preprostega razloga, ker je predolga in preveč pove.

Vas je katera od vaših pesmi najbolj zaznamovala oziroma vas še danes najbolj predstavlja?

Težko rečem. Vedno so mi bile bolj všeč hitrejše pesmi, čeprav sem napisal veliko balad. Če bi moral eno izpostaviti, bi bila to mogoče Črta. Z njo je povezana zanimiva zgodba.

Pred tem sem za Faraone napisal pesem Kar je res, je res, za katero so bili vsi prepričani, da govori o marihuani. V resnici pa sem pisal o sveže pokošeni travi. O tem, kako ležiš z žensko na travniku in te vse pika. To je bila zgodba te pesmi. Ko je besedilo prišlo do Faraonov, je pokojni Enzo (Hrovatin, op. a.) rekel, da tega ne bo pel, ker propagira travo. Prepričevali so ga, da ne gre za tisto travo, ampak za čisto navadno travo. Ni jim povsem verjel. (smeh, op. a.) Še danes veliko ljudi misli, da sem imel v mislih nekaj drugega.

Predvsem me razveseli, ko jo slišim tam, kjer je ne pričakujem. Ko se peljem z avtom in nenadoma zaslišim kakšno svojo pesem, si vedno rečem: "Poglej, še živi." In to je lep občutek. Ne zato, ker je moja, ampak zato, ker pomeni, da je našla pot do ljudi. To je največ, kar si avtor lahko želi.

Potem sem Slavku Ivančiču napisal pesem Daj mi en dim. Spet so bili vsi prepričani, da govorim o drogah. V resnici gre za čisto običajen stavek: "Daj mi en dim." Nato je prišla še Črta in mnogi so rekli, da smo zdaj že na trdih drogah.

Jaz pa sem pisal o slikarju, ki potegne črto med nebom in morjem. Ampak ljudje so v tem spet videli nekaj drugega. Na vse moje pesmi so prilepili zgodbe o odvisnosti, čeprav jih sploh ni bilo. Drugače pa večine pesmi, ki sem jih napisal za druge izvajalce, sploh ne znam odpeti.

Besedil se večinoma ne spomnim več. Edina, ki jo znam skoraj v celoti, je skladba Ta moška, in še to samo zato, ker sem jo moral sam posneti. Danilo je pripravljal album svojih pesmi v izvedbi različnih glasbenikov.

Vprašal sem različne izvajalce, ali bi jo odpeli, a na koncu sem ostal le jaz. Šel sem v studio, vzel besedilo in ga skoraj bolj odrecitiral kot odpel. V studiu so me vprašali, ali mislim, da bi jo lahko odpel še bolje. Odgovoril sem, da ne verjamem. Na koncu je bila to najbolj predvajana pesem s celega albuma in ena redkih mojih pesmi, ki jo še danes znam skoraj na pamet.

Kako kot avtor gledate na današnjo slovensko glasbeno sceno?

Mislim, da je danes kakovost neprimerljivo višja kot pred petdesetimi ali šestdesetimi leti. Imamo vrhunske glasbenike. Mi smo se dve leti učili prijeti akord D-dur. Danes imajo skoraj vsi glasbene šole, obvladajo instrumente, znajo nastopati in tudi pisati besedila. Mi smo bili na odru precej bolj okorni. Danes je produkcije ogromno.

Ko smo pred leti predlagali kvote slovenske glasbe na radiih, ni šlo za to, da bi pomagali sebi. Zdelo se nam je nenormalno, da se lahko pelješ čez Slovenijo in skoraj ne slišiš slovenske pesmi. Tega v Avstriji ali Italiji ne doživiš.

Pri nas pa je bilo dolgo povsem normalno, da ves čas poslušaš predvsem dalmatinsko glasbo. Takrat so nekateri govorili, da slovenske produkcije sploh ni dovolj. Danes pa je je toliko, da človek komaj sledi.

Če ponoči pogledaš oddaje z videospoti na televiziji, vidiš ogromno bendov, za katere sploh nisi vedel, da obstajajo. Veliko jih ustvarja tudi na evropski ravni. Na to sem res ponosen. Po mojem mnenju ima Slovenija glede na svojo velikost izjemno veliko kakovostnih izvajalcev.

Foto: Liam Toni Šironjič

Vas umetna inteligenca kot avtorja plaši?

Ne. Mene bolj zanima, kaj bo naredil človek. Umetna inteligenca je samo orodje. Tako kot je bil nekoč pisalni stroj in potem računalnik.

Če znaš pisati, boš pisal tudi z umetno inteligenco. Če ne znaš, ti tudi ona ne bo pomagala napisati velike pesmi. Lahko napiše korektno besedilo. Pesem mora imeti nekaj, česar se ne da izračunati. Mora imeti napako, mora imeti čustvo in mora imeti trenutek. Tega se za zdaj še ne da programirati. Morda se bo nekoč dalo, a to bomo videli takrat.

Trendi Na 45. Melodijah morja in sonca slavila Mef in Marina Martensson #foto

Nedavno ste s skladbo Drugačna je le noč skupaj z Marino Martensson slavili na 45. festivalu MMS. Kako ste se letos sploh znašli na Melodijah morja in sonca?

Sprva sploh nisem nameraval nastopiti. Flego mi je povedal, da vsako leto podelijo nagrado avtorju, ki je že večkrat zmagal, in letos sem bil na vrsti jaz. Mislil sem, da grem po plaketo, potem pa sem izvedel, da moram napisati tudi pesem in jo sam izvesti.

Kako je nastala zmagovalna pesem?

Ker nisem festivalski pevec, sem k sodelovanju povabil Marino (Martensson). Je Švedinja z istrskimi koreninami in sodeluje tudi z Laibachom. Idejo za pesem sem dobil iz pogovorov s prijatelji glasbeniki o odnosih med starejšimi moškimi in precej mlajšimi ženskami. Mnogi izmed njih imajo namreč mlajše partnerke. Zdelo se mi je, da bi bilo zanimivo to obrniti v pesem.

"Plaket imam doma že kakšnih 15. Meni zmaga sama po sebi ne pomeni veliko. Pomembno mi je, da je pesem dobra, da stoji in da bo mogoče ostala več kot 14 dni. Če je tako, je to zame dovolj." Foto: Mediaspeed

Kako je prišlo do polemik glede Andreja Flega, umetniškega vodje festivala MMS?

Flego je pesem posnel v studiu, jaz pa sem mu namesto plačila studia in snemanja namenil del avtorskih pravic. To je nekaj, kar počnem tudi sicer. Ko sem pesem prijavil na SAZAS, sem zato navedel tudi Flega. Nekdo je nato videl njegovo ime in ker je bil umetniški vodja festivala, se je začelo ugibati, da sva pesem ustvarila skupaj.

Je Flego pri pesmi kakorkoli sodeloval kot avtor?

Ne. Pesem sem imel napisano že tri tedne pred festivalom. Flego pri avtorstvu ni imel nič.

Trendi Na očitke o nepravilnostih na Melodijah morja in sonca se je odzval Andrea Flego

Vas je val polemik presenetil?

Najbolj me je presenetilo, da me novinar, ki je o tem prvi pisal, ni poklical in vprašal, kaj se je zgodilo. Imela sva dober odnos in lahko bi me poklical. Namesto tega je šlo vse skupaj kar v javnost. Potem so se začeli napadi na Avditorij in Flega. Mene v bistvu ni nihče napadel, prav tako nihče ni rekel, da si pesem ne zasluži zmage.

Med drugim so se pojavili tudi pozivi, da bi moral Flego odstopiti.

Prišlo je do nekaj nelogičnih zadev. Od česa naj odstopi? Saj ni zaposlen. Bil je umetniški vodja in drugo leto ga bodo povabili ali pa ne. To je vse. Ljudje so festival razumeli, kot da gre za neko državno institucijo, v resnici pa je to zasebna prireditev, kjer organizator izbere, kogar želi.

Ste zaradi vsega skupaj vendarle čutili odzive javnosti?

Ljudje so mi govorili: "Mef, čestitam za pesem, ne oziraj se na to, kar pišejo." V glavnem sem dobival podporo. Sam na festival sploh nisem šel z namenom, da bi tekmoval. Po naključju sem prišel zraven in bil tudi sam presenečen, da smo zmagali.

Rekli ste, da so polemike pesmi celo pomagale. Kako?

Tudi tisti, ki je sicer ne bi poslušali, so jo šli poslušat, da bi videli, kaj je ta "groza", o kateri se govori. Tako so pesmi naredili uslugo.

Trendi Goran Šarac nad festival MMS: Sprašujem se, ali je klientelizem prisoten v vseh segmentih družbe

Omenili ste tudi sum, da menite, da so nekateri gledalci na festival prišli predvsem zaradi glasovanja.

Mislim, da so se nekateri pripravili na zmago in naredili projekt "Zmaga na MMS". Sumim tudi, da so bili organizirani avtobusi za glasovanje. Ko smo po razglasitvi šli na oder, je namreč velik del ljudi iz enega dela avditorija množično odšel. Sumim, da so prišli samo glasovat, tega pa seveda ne morem potrditi.

Bi morali nagrado za zmagovalca ukiniti? Kaj vam torej pomeni zmaga?

Mogoče. Enako število pesmi bi se prijavilo tudi brez nagrade. Ampak televizija potrebuje nek format, da lahko razglasi zmagovalca.

Plaket imam doma že kakšnih 15. Meni zmaga sama po sebi ne pomeni veliko. Pomembno mi je, da je pesem dobra, da stoji in da bo mogoče ostala več kot 14 dni. Če je tako, je to zame dovolj.

"Predvsem me razveseli, ko jo slišim tam, kjer je ne pričakujem. Ko se peljem z avtom in nenadoma zaslišim kakšno svojo pesem, si vedno rečem: "Poglej, še živi." In to je lep občutek. Ne zato, ker je moja, ampak zato, ker pomeni, da je našla pot do ljudi. To je največ, kar si avtor lahko želi." Foto: Liam Toni Šironjič

Kako pa danes sprejemate spletne komentarje?

Komentarjev že približno deset let ne berem. Nočem biti slabe volje zaradi nekoga, ki mu je dolgčas in se želi izkazati. Zakaj bi se obremenjeval z njegovim mnenjem?

Kaj bi svetovali nekomu, ki danes začenja glasbeno pot?

Najprej naj razmisli, zakaj to počne. Če želi biti slaven, bo zelo hitro razočaran. Če pa ustvarja zato, ker brez tega ne more živeti, naj potem vztraja. Slava je zelo kratkotrajna, pesem pa lahko ostane.

Vedno pravim, da ni pomembno, koliko ljudi te posluša danes, pomembno je, ali bo kdo tvojo pesem pel tudi čez dvajset let. To je prava nagrada.

Na kaj je Drago Mislej - Mef v svoji karieri in življenju najbolj ponosen? (video)

Je kakšna pesem, za katero vam je žal, da ni doživela večjega odziva?

Vsaka pesem najde svoje poslušalce. Nekatere takoj, nekatere pa šele čez deset ali dvajset let. To sem že večkrat doživel. Pesem, ki je ob izidu skoraj nihče ni opazil, je kasneje postala zelo priljubljena. Zato nikoli ne veš. Pesem ima svoje življenje. Ko jo enkrat napišeš, ni več samo tvoja, saj postane last ljudi, ki jo poslušajo.

Če bi pisal samo zase, bi bilo vse skupaj precej dolgočasno. Pesem mora iti med ljudi, šele tam zares zaživi. In ko jo nekdo zapoje po svoje, dobi nov pomen. To se mi zdi čudovito.

Foto: Liam Toni Šironjič

Kako pa gledate na povezovanje svojega glasbenega ustvarjanja s politiko?

Nikoli nisem pripadal nobeni stranki. Po prepričanju sem, recimo temu, trezen levičar. Nikoli nisem hodil za nobeno politiko. Hodim po svoji poti. Če sem napisal Svobodo, sem napisal pesem o svobodi, ne o katerikoli politični organizaciji.

Ob odprtju spomenika v Ljubljani so denimo izvedli pesem Ko mene več ne bo. Teden dni prej so me ljudje klicali in spraševali, kako sem lahko dovolil, da se moja pesem tam izvaja. Jaz pa sploh nisem vedel, da bo izvedena. Potem mi je aranžer Čopi rekel: "Pozabil sem ti povedati."

Nekateri so mi govorili, naj to prepovem. Jaz pa sem odgovoril: "To je pesem. Ko enkrat zaživi med ljudmi, ni več samo moja." Ko sem potem slišal izvedbo Slovenskega okteta, sem bil navdušen. Če bi preprečil tisto izvedbo, bi mi bilo žal do konca življenja. Odpeli so jo vrhunsko, aranžma je bil odličen.

Enako je s pesmijo Tu je moj dom, tu sem doma, ki jo vrtijo na različnih domovinskih prireditvah. Kaj naj rečem? Če jim je pesem všeč, naj jo izvajajo. Sam nimam težav s spravo. Z vsemi sem v redu. Edino ne dovolim, da mi nekdo razlaga, kako je bilo v času moje mladosti, ker sem takrat živel in dobro vem, kako je bilo. Nekateri imajo danes občutek, da lahko govorijo karkoli. Jaz se s tem ne ukvarjam. Grem naprej po svoji poti.

Foto: Liam Toni Šironjič

Še za konec. Od kod pravzaprav izvira vaš vzdevek Mef?

Veš, danes je to že skoraj moje pravo ime. Če me kdo pokliče Drago, se skoraj ne obrnem, ker nisem več navajen.

Vzdevek izvira iz gimnazijskih let, ko sem bil še v Postojni. Imeli smo odlično gimnazijo in zelo zanimive profesorje. Poleg vsega smo imeli še gledališko skupino. Uprizarjali smo Fausta, jaz pa sem dobil vlogo Mefistofelesa – hudiča. Po predstavi so me vsi začeli klicati Mefista. Ker je bilo to predolgo, je ostal samo Mef. Za imenom ni nobene posebne modrosti.

Zadnja, ki me je klicala Drago, je bila mama. Oče je pozneje tudi prešel na Mefa. Če danes srečam kakšnega starega Postojnčana, me še pokliče Drago. Človek se navadi. Nikoli pa si nisem uradno spremenil imena. Kdor me pozna, ve.

Trendi Nina Strnad: Ta premik se že dogaja in množice bodo ponovno zahtevale več umetniške vrednosti in globine

Trendi Peter Lovšin: Glasba je bila nekoč upor. Danes prepogosto postaja le ozadje. #Spotkast