(Ne)pozabljena slovenska trenerska legenda

Zadnje priprave na 52. Zlato lisico, s katero bo ob koncu tedna slovenska smučarska sezona dosegla enega od tradicionalnih vrhuncev, budno spremlja tudi Filip Gartner. Pred dobrim tednom je kot pooblaščeni snežni kontrolor Mednarodne smučarske zveze vodstvu ženskega dela svetovnega pokala poročal o zadostnih količinah in primerni kakovosti snega ter izrazil prepričanje o tem, da bodo Mariborčani zlahka pripravili progo za veleslalom in slalom. Zdaj zgolj preverja, da izkušena ekipa na Pohorju ne bi izneverila njegovega zaupanja.

Nekdanji trener v jugoslovanski, norveški in avstrijski reprezentanci napoveduje dve dobri tekmi, a o rezultatskih pričakovanjih domačega tabora ne želi govoriti. "Prosim, ne sprašujte me, kaj pričakujem od naših smučark. Nisem vpet v sistem, zato nisem pristojen za napovedi. Vem pa, da so Mariborčani v pripravo proge vložili neizmerno veliko energije, zato bi bilo lepo, če bi jih domača dekleta nagradila z dobrim rezultatom," pravi Gartner.

"Slovenci smo vrtičkarji"

Vsakoletno sodelovanje pri pripravi na Zlato lisico pa je ena od redkih Gartnerjevih aktivnosti v slovenskem smučanju. "S svojimi nekdanjimi tekmovalci nimam prav veliko stikov. Me pa za rokav velikokrat pocukajo trenerji, ki iščejo rešitve. No, lahko povem, da je bilo tovrstnih vprašanj zelo malo s slovenske strani. Zakaj? Slovenci smo vrtičkarji. To je vsesplošna slovenska težava, ne le na smučarski ravni," pravi danes 77-letni upokojenec, ki je v smučarskem svetu pustil izjemno globok pečat.

Sprva je bil le hobi …

"Z doseženim sem zadovoljen," na nizanje podvigov in zvezdniški nabor nekdanjih tekmovalcev odgovarja smučarski entuziast iz Selške doline, ki se je po študiju ustalil v Mariboru, kjer živi še danes. "Začelo se je v obliki hobija. Vedno sem si govoril, da to ne bo moj življenjski poklic. A je bil. Kot trener sem prijadral do upokojitve," z nasmehom pripoveduje otrok iz delavske družine, v kateri je bilo kar deset otrok, med njimi tudi Filipov brat Aleš, sicer nekdaj prav tako zelo uspešen trener.

Bil lahko Gartner izpostavil dosežek, na katerega je najbolj ponosen? "Ne morem in ne želim se odločiti. Moj največji uspeh je to, da so športniki, s katerimi sem sodeloval, danes, torej že po koncu tekmovalnih karier, v veliki večini dobri in ugledni državljani svojih držav. No, ponosen pa sem tudi na to, da sem znal vedno delati z ekipo. Nikoli se nisem osredotočal na izključno enega posameznika. Bil sem zagovornik trdega in ekipnega dela," pravi dolgoletni trener v mariborskem Braniku, ki je slovel kot zagovornik trdega dela.

Skrbi ga za prihodnost smučanja

Filip Gartner 14 let po koncu trenerske kariere? "Nič posebnega … Upokojenec. Aktiven sem toliko, kolikor je za mojo starost primerno. Še vedno rad stopim na smuči, a le še za uro ali dve. To mi zadostuje. Tudi smučarske tekme še vedno zelo rad in redno spremljam. Podobno velja za smučarske skoke," odgovarja in priznava, da se je smučarski svet v zadnjih letih dodobra spremenil.

"Skrbi me za prihodnost alpskega smučanja. Zime so vse bolj mile, denarja pa tudi ni ravno na pretek. Zdi se, da je svetovni pokal stabilen. Verjetno tudi je, saj je finančno dovolj dobro podkrepljen. Skrb vzbujajoč pa je dotok mladih smučarjev. Zelo preprosto, če za domačo hišo ni snega, bo na snegu manj smučarjev. Ne le v Sloveniji," je pogovor pred Zlato lisico končal najuspešnejši slovenski trenerski legionar.