Nekdanji svetovni prvak je danes uspešen podjetnik na Mavriciju

Foto: Vid Ponikvar Rok Flander je bil od nekdaj precej atipičen športnik. Po rezultatskem vrhuncu kariere – naslovu svetovnega prvaka leta 2007 – se je vse težje spoprijemal z vsem, kar prinaša uspeh. "Sam sem bil zelo uspešen, dokler sem deskanje jemal kot igro. S trenutkom, ko je to postalo služba oziroma obveznost, sem bil samo še 80-odstotno produktiven," je pripovedoval leta 2017 v pogovoru za Sportal.

Drugačen je bil še v nečem. "Večinoma sem se rad umaknil iz hotelov, kjer so nas nastanili, in raje preveril, kaj se dogaja v najboljših lokalih in restavracijah v mestu, kjer smo prebivali. Glede na to, da sem imel priložnost potovati kar 20 let, sem videl ogromno in to se mi danes zdi najpomembnejša izkušnja. Pravzaprav je neprecenljiva," pravi danes 42-letni Flander, ki se je leta 2012 iz Dragočajne preselil na Mavricij, otok ob vzhodni obali Afrike, ki se ga v turističnih katalogih praviloma drži vzdevek rajski.

Z ženo Gabriello, ki ima po materini strani etiopske, po očetovi pa kitajske korenine, sta si ustvarila družino in uspešen posel, povezan z gostinstvom, turizmom in notranjim oblikovanjem.

Flander je svojo zadnjo tekmovalno vožnjo odpeljal 28. januarja 2017 na Rogli in tako potegnil črto pod izjemno uspešno kariero. V svetovnem pokalu je med letoma 2006 in 2010 štirikrat zmagal na tekmi svetovnega pokala in v karieri še devetkrat stal na zmagovalnem odru. Leta 2007 je v Arosi v Švici postal svetovni prvak v paralelnem veleslalomu in bil tretji v paralelnem slalomu. Trikrat se je udeležil olimpijskih iger, najboljši rezultat je dosegel v Sočiju leta 2014, kjer je bil v paralelnem veleslalomu šesti.

Odločitev o koncu športne kariere je sprejel po dveh življenjskih prelomnicah, hudi nesreči med deskanjem na valovih leta 2015, v kateri si je poškodoval hrbet, in rojstvu prvorojenke, kar ga je spodbudilo h korenitemu razmisleku in prerazporeditvi življenjskih prioritet.

Januarja 2017 je na Rogli odpeljal svojo zadnjo tekmovalno vožnjo in se po 18 letih poslovil od vrhunskega športa. Na fotografiji z ženo Gabriello in hčerko Jade. Foto: Vid Ponikvar

Pogovarjava se po telefonu, vi na Mavriciju, jaz v Sloveniji. Pri nas je živo srebro pod lediščem, pa pri vas?

Tam okrog 30, če ne celo 32 stopinj Celzija. 

Na Sportalu smo vas nazadnje gostili januarja 2017, ko ste na po 18 letih športne kariere na Rogli odpeljali še zadnjo uradno tekmo. Že takrat ste si na Mavriciju ustvarili družino in začeli uspešen posel. Zdaj ste menda število restavracij celo povečali. Kaj vse počnete danes?

Načeloma se ukvarjam s hčerkama, stari sta tri in pet let, z ženo, veliko tudi deskam, za zraven pa se seveda ukvarjam še s poslom.

Čeprav so v poslu vedno vzponi in padci in se še posebej v teh časih ni dobro preveč hvaliti, lahko vseeno rečem, da je naše podjetje kar lepo zraslo. Naša restavracija Wapalapam je prerasla v verigo restavracij, kar je bila moja želja, vse odkar sem se začel ukvarjati s tem poslom.

Ponudba hrane v Flandrovi restavraciji Wapalapam Foto: zajem zaslona/Diamond villas resort

Trenutno imamo dve restavraciji, v kratkem bomo odprli še tretjo.

Ena je v središču glavnega mesta Mavricija, stoji na precej elitni lokaciji, tretjo pa bomo odprli v drugem največjem mestu na otoku.

Še vedno imamo tudi restavracijo Enso, gre za deskarski bar in lounge. Odprli smo jo najprej, letos pa smo zagnali še koncept s hitro hrano. Gre za več manjših lokalov v nakupovalnih središčih. Zdaj imamo enega, v načrtu sta vsaj še dva ali trije. Verjetno se bomo širili tudi v tujino.

Notranjost ene od restavracij, ki jih vodi Flander. Foto: osebni arhiv/Lana Kokl

Zanima me predvsem kulinarika. To mi je blizu. Tudi moja družina se je namreč ukvarjala s to dejavnostjo. Ne vem, ali je bilo to naključje, a to me je privlačilo.

Moji stari starši so imeli včasih v Trbojah zelo cenjeno, tradicionalno slovensko restavracijo, imenovala se je Zarja. Že pri 18 letih se je s tem poslom začela ukvarjati tudi moja mami. Tudi moji starši so pred leti vodili restavracijo in gostinski objekt, in sicer ob Zbiljskem jezeru. Šlo je za kar veliko zadevo, tam so bili pogosto koncerti, vsa jugoslovanska estrada je nastopala tam.

Ko so se starši preselili v Dragočajno, so tam približno 15 let vodili penzion Veronika. Ker sva z bratom zašla v druge vode, on je profesor na fakulteti, jaz sem bil športnik, in ni bilo nikogar, ki bi dejavnost prevzel, sta penzion začela oddajati. Gostilna danes ne obstaja več, se je pa ta gostinska energija očitno preselila v tople kraje.

Še vedno rad in veliko deska na valovih. Foto: osebni arhiv/Lana Kokl

Ste bili takrat kakorkoli vpleteni v gostinstvo in tam nabirali znanje ali ste bili v tistem življenjskem obdobju osredotočeni samo na šport?

Vpleten sem bil samo toliko, da sem pred treningom na Krvavcu v gostilno skočil na zajtrk in to ponovil po vrnitvi (smeh, op. p.). To je bilo vse. Aja, pa v popoldanskem času sem pospravljal steklenice.

Sem se pa, glede na to, da sem v gostinskem okolju odraščal, veliko naučil od staršev. Hitro sem ugotovil, da je gostinstvo zelo zahtevna dejavnost, še posebej z vidika družinskega življenja. 

Veliko sem se naučil tudi na potovanjih. Vedno sem bil precej atipičen športnik. Večinoma sem se rad umaknil iz hotelov, kjer so nas nastanili, in preveril, kaj se dogaja v najboljših lokalih in restavracijah v mestu, kjer smo prebivali. Glede na to, da sem imel priložnost potovati kar 20 let, sem videl ogromno in to se mi danes zdi najpomembnejša izkušnja, pravzaprav je neprecenljiva.

Flander v družbi deskarskih kolegov, tudi pokojnega Marka Grilca Foto: STA ,

Mislim, da bi se vsak mlad športnik, ki razmišlja samo o rezultatih, ki jih dosega v tistem trenutku, moral zavedati, da športna kariera sicer je pomembna, a za srečo v življenju je precej bolj pomemben prehod iz športa v normalno življenje.

Saj vsi vemo, kako je. Takrat, ko si najboljši, je vse tvoje, ko pa nisi več … To je kot nekakšna droga. Rad bi vse to imel, pa nimaš. In to je precej frustrirajoč položaj. Vsaj zame je bil.

Koliko časa ste vi potrebovali, da ste ugotovili, kaj si v tem normalnem življenju, kot ste rekli, sploh želite početi?

Intuicije se drži tudi v poslu. Foto: Vid Ponikvar Tega, kar počnem danes, nisem načrtoval, tudi v športu nikoli nisem delal po načrtu, ampak bolj intuitivno. Tega se držim tudi v poslu.

Sem človek, ki zelo intuitivno počne večino stvari, zato je lahko včasih nekoliko kaotično. Nad tem se včasih pritožuje tudi menedžment, ki dela z mano, jim pa vedno povem, da je točno to razlog, da jih imam. Oni so tisti, ki naj bi stvari organizirali, medtem ko sam delam na drugih ravneh.

Sam tudi mislim, da stvari niti ne moreš kaj dosti načrtovati, saj je toliko stvari, ki lahko grejo narobe. Ali obratno, lahko se ti zgodijo stvari, ki jih nisi pričakoval, se pa lahko izkažejo kot dobre.

Sam sem se na koncu po vseh letih potovanj, vse slabših rezultatov, navsezadnje sem bil za vrhunskega športnika tudi že star, nisem več dobro počutil. To je bil tudi glavni razlog za mojo selitev v kraj Le Mourne na Mavriciju, ki je svetovno znano deskarsko središče, kjer vsakodnevno srečuješ ljudi z vsega sveta.

In če si ambiciozen človek, se stvari hitro obrnejo. Poleg tega je treba denar, ki ga imaš, nekam vložiti, sicer se lahko zgodi, da danes je, jutri pa ga več ni.

Kako ste na Mavriciju sploh začeli posel? 

Pravzaprav sem se z gostinstvom začel ukvarjati zato, ker s prijatelji po deskanju na Mavriciju nismo imeli kam. Tako sem leta 2009, ko sem bil še profesionalni športnik, odprl svoj prvi deskarski bar, bar Enso, ki stoji v naselju La Gaulette. Zgolj zato, da smo se lahko kje srečali in kaj dobrega pojedli.

Otok z vsemi atributi rajskega: peščene plaže, turkizno morje ... Foto: Thinkstock

Na začetku sem z lokalom imel kar precej težav, saj me zaradi deskanja več kot pol leta ni bilo na otoku in so mi, kadar nisem bil prisoten, precej pokradli. Je pa kar tri leta trajalo, da sem dobil vse potrebne dokumente

Potem sem po dveh, treh letih imel fazo, ko sem že razmišljal, da odprtje lokala morda ni bila prava ideja, da me to preveč stane. A ko sem se enkrat na otok preselil za stalno, za več kot deset mesecev na leto, smo začeli res dobro delati. Potem sem spoznal še ženo in tukaj ostal.

Leta 2007 je v Arosi postal svetovni prvak v paralelnem veleslalomu. Foto: Guliverimage/Vladimir Fedorenko

Koliko vam je to, da ste bili vrhunski športnik, svetovni prvak, večkratni olimpijec, pomagalo pri postavljanju posla na Mavriciju? Tam jim zimski športi verjetno niso ravno znani.

Ogromno. Večina uspehov v poslu, s katerim se ukvarjam, temelji na moji športni karieri. Če ne bi bil olimpijec in uspešen športnik, bi bilo vse skupaj precej težje. Pogoji za pridobitev različnih dovoljenj so za tujce res zelo zaostreni, najbrž mi sploh ne bi odobrili mojega podjetniškega načrta.

Mavricij je turistična država in očitno so videli interes v tem, da tu živijo oziroma živimo tudi takšni ljudje. Mislim, da je bil to tudi glavni razlog, da so mi poslovni načrt odobrili.

Sicer pa se mi vsak dan dogaja, da se kateri od mojih gostov želi srečati z mano. Tudi večina Slovencev, ki obišče otok, me pokliče, srečamo se … To počnem z veseljem.

Sprejem za svetovnega prvaka v domači Dragočajni Foto: Vid Ponikvar

Ste na otok preselili tudi karkoli materialnega iz časov svoje športne kariere? Pokale, medalje …

Absolutno. V svoji pisarni imam večino medalj z največjih tekmovanj, medtem ko imam večino shranjeno doma v Dragočajni.

V lokalu Enso imam izobešeno fotografijo z olimpijskih iger v Sočiju, v restavraciji Wapalapam v Le Mournu je pokal za zmago v Soeldnu, mojo drugo zmago v svetovnem pokalu, ki mi še danes največ pomeni.

Zakaj vam ravno ta pomeni največ?

Ker sem bil v taki formi, da sem v tistem obdobju absolutno dominiral v svetovnem pokalu. Takrat sta bila v ospredju brata Schoch, kralja tega športa, zame pa so bili trenutki, ko sem ju začel končno premagovati, zelo intenzivni. Mislim, da sem bil tisti, ki je prebil led, pozneje pa smo ju Slovenci počasi vrgli s trona.

V katerem jeziku se sporazumevate na Mavriciju?

Prebivalci Mavricija med seboj govorijo kreolsko ali francosko, uradni jezik pa je angleščina.

Na uradih se tako pogovarjam v angleščini, z delavci pa angleško, če znajo, oziroma kreolsko. Francosko obvladam bolj napol.

Je pa zanimivo, da mi hčerki ves čas odgovarjata v francoščini, čeprav se z njima pogovarjam samo v slovenščini in ju neprestano opominjam, naj govorita slovensko. Mislim, da je to posledica koronavirusa, saj nismo imeli možnosti, da bi obiskali starše v Sloveniji.

S Klemnom Bauerjem na Brniku po vrnitvi z olimpijskih iger v Sočiju, kjer je s šestim mestom v paralelnem veleslalomu dosegel svoj najboljši olimpijski rezultat. Foto: Sportida

Kariero ste končali pred petimi leti na Rogli. Če se zdaj ozrete nazaj, so občutki, spomini na 18-letno obdobje, posvečeno športu, prijetni ali kakšno odločitev tudi obžalujete?

Če bi se odločal še enkrat, bi se odločil povsem enako. Odločil bi se za isti šport in isto športno pot.

Je pa dejstvo, da je zdaj, ko se ukvarjam s poslom in sem nekoliko starejši, moj glavni cilj to, da optimiziram procese, in če se ozrem nazaj, vidim, da sem kot športnik storil res ogromno napak.

Ugotavljam tudi, da nekateri ljudje, s katerimi sem delal, niso bili na ravni mojega talenta. Vem, da bi lahko zmagal na precej več tekmah, če bi takrat imel to glavo, kot jo imam zdaj, ampak po drugi strani vsi tisti občutki in doživetja, ki sem jih doživel z malo drugačno glavo, tudi marsikaj odtehtajo.

Konec koncev ima vsako življenjsko obdobje svoj čar, tako da mislim, da je bilo kar dobro tako, kot je bilo, in da se nimam nad čim pritoževati. Če bi šel še enkrat skozi to, bi verjetno vse storil enako.

Trikrat se je udeležil olimpijskih iger. Najboljši rezultat je dosegel v Sočiju leta 2014, kjer je bil v paralelnem veleslalomu šesti. Foto: Sportida

Pa ste znali uživati v uspehih ali ste bili z glavo vedno znova v prihodnosti, pri prihodnjih izzivih?

Da, ravno to je bila moja glavna napaka. Preveč smo proslavljali moje uspehe, nikoli nisem razmišljal o naslednji tekmi. Preprosto sem preveč živel za trenutek, nisem si delal nekih načrtov, kar pa je pravzaprav nekaj najlepšega.

Če ti zmagovanje postane rutina, zmage sploh nimajo več prave vrednosti.

Se pa spomnim, ko zdaj gledam nazaj, da zadnjih nekaj let kariere nisem bil več srečen, saj nisem dosegal takšnih uspehov kot prej. Tudi zdravje ni bilo več na ravni kot prej. Verjetno bi kariero res moral končati že nekaj let prej, kot sem jo.

Kako je epidemija covid-19 vplivala na vaše življenje, predvsem pa na posel?

Precej neprijetni časi so. Epidemija je moje podjetje kar precej stala. Pred koronavirusom smo imeli 50 zaposlenih, trenutno jih imamo 23. Večinoma so bili te, ki jih trenutno ni, bolje plačan kader, menedžerji in podobno.

Ko se je bilo treba znajti brez vseh teh ljudi in ko so se meje oktobra letos po letu in pol zaprtja za tujce končno odprle, je bil to precejšen izziv.

Foto: Vid Ponikvar

V času zaprtih meja smo doživeli precejšnje izgube, še posebej v Le Mournu, ki je povsem turističen kraj. Šest mesecev smo bili povsem zaprti.

Ampak preživeli smo. Še več, novembra smo imeli celo največ prometa v zgodovini našega lokala. Turizem se je vrnil, res upam, da ne bo več zaprtja mej, je pa tudi res, da se je zaradi inflacije vse za 30 odstotkov podražilo.

Skratka, čeprav je trenutno na otoku polno izzivov, sem se vseeno odločil, da tudi v teh časih investiram, tako da sem v času zaprtih mej odprl dva nova lokala.

V tem času je bilo lažje dobiti dobro lokacijo, tudi cene so bile boljše. Je pa tukaj kot vedno problem delovna sila. To je bila težava že prej in zdaj je še večja.

Država je ljudem med korono dajala določeno finančno podporo oz. jo bo zagotavljala vse do konca leta, zato marsikdo od domačinov zdaj noče več delati. Glede tega ne vem, kaj bomo, morda bomo morali posegati po tuji delovni sili.

Se tudi pri vas govori samo o koroni?

V mainstream medijih je govora samo o tem, ampak v okolju, kjer živim, v Le Mournu, pandemija dejansko ne obstaja. Vsaj ne za tiste, ki si želijo živeti svoje življenje.

Foto: Thinkstock

Pravijo, da je Mavricij afriška Švica. Kaj to pomeni?

Da, gre za zelo razvito državo. Ima svoje pluse in minuse, a tukaj imaš res vse. Čeprav smo sredi Indijskega oceana, imamo vse, kar je potrebno za življenje.

Otok ima 1,2 milijona prebivalcev, turistov pa, govorim o času pred korono, dva milijona letno.

Končajva s slovenskim športom. Spremljate dogajanje v slovenskem športu, uspehe? Zimske olimpijske igre so že skoraj pred vrati …

Sicer nimam časa, da bi dogajanje v športu spremljal vsakodnevno, ko pa so uspehi, si preberem in pogledam vse, kar najdem. Seveda pa redno spremljam naše deskarje, smučarje. Ampak kot rečeno, na Mavriciju je res drugo okolje, tukaj se bolj ukvarjamo z deskanjem.