Sreda, 5. 12. 2018, 0.20
5 let, 11 mesecev
BOJAN KRIŽAJ V TRŽIŠKEM MUZEJU
Križajeva zmagovita vrnitev: Ni pogreb, ni poveličevanje
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
3,56
2
Bojan Križaj si je razstavo ogledal v družbi Toneta Vogrinca.
"Kar tri desetletja sem neosebno hodil mimo svojih lovorik," odločitev za predajo vseh svojih tekmovalnih pokalov in kolajn ter najbolj značilnih kosov smučarske opreme tržiškemu muzeju pojasnjuje legendarni slovenski alpski smučar in sveži upokojenec Bojan Križaj, ki se je ob stoječih ovacijah v pogovornem večeru in odprtju stalne razstave počutil kot tedaj, ko se je v domači kraj vračal po največjih uspehih.
Letošnjega 26. marca je minilo natančno 30 let od trenutka, ko je najboljši slovenski moški alpski smučar vseh časov Bojan Križaj po nasvetu Toneta Vogrinca tik pred ciljno črto zadnjega slaloma sezone 1987/88 v Saalbachu snel smuči in prečkal ciljno črto. S tem je na simboličen način odkorakal med smučarske upokojence, za seboj pa pustil izjemen tekmovalni opus. Statistično-podatkovno bi ga lahko uokvirili v srebro na svetovnem prvenstvu 1982 v Schladmingu, osem posamičnih zmag v svetovnem pokalu (ob skupno 33 uvrstitvah na stopničke), mali kristalni globus za slalomsko zmago v sezoni 1986/87 in ob tem še štiri odličja svetovnega pokala.
Ni bil prvi, a je bil prvi
A pravo veljalo Križajeva kariera dobi šele, če jo umestimo v ustrezno časovno obdobje ter Tržičana, ki je letos dopolnil 61 let, označimo za prvega Slovenca z vrhunskimi dosežki na najvišji tekmovalni ravni, za prvi obraz in svojevrstnega pionirja slovenske smučarske evforije ter moža, ki je utrl pot številnim smučarskim rodovom. Res je, ni bil prvi dobitnik kolajne na velikem tekmovanju ali prvi lastnik globusa. Vseeno pa je bil prvi, ki se je prebil do vrha in drugim pokazal pot, zato ima nov oddelek smučarskega muzeja v Tržiču, posvečen Bojanu Križaju, nedvomno zgodovinsko veljavo.
Foto: utrinki iz tržiškega muzeja (Bojan Puhek):
Zmagoslavna vrnitev v Tržič
"Počutim sem kot ob svojih zmagah, ko sem se nato vračal v Tržič in dvignil na noge prijatelje in sokrajane," je ob tej priložnosti, torej ob svojevrstni deveti zmagi, poudaril Križaj, ki sicer nerad govori o svoji karieri. A ko je v tujini obiskal več smučarskih muzejev in se zavedal, da v lastni hiši brezbrižno in povsem neosebno hodi mimo svojih lovorik, je dal kar sam pobudo za predajo vseh svojih pokalov in tekmovalne opreme tržiškemu muzeju. "Smučal sem zase. Zdaj želim vse te predmete ponuditi širši množici. Verjamem, da muzej s tem dobiva dodatne razsežnosti," pravi Bojan in dodaja, da to še zdaleč ni samoiniciativno poveličevanje samega sebe, še manj pa smučarski pogreb.
Vogrinec: Če ne bi bilo Bojana, bi delal kot strojnik v Mariboru
Križajevo gesto sta na pogovornem večeru pred odprtjem razstave pozdravila tudi dolgoletni vodja smučarskih reprezentanc Tone Vogrinec in srebrni olimpijec iz Sarajeva 1984 Jure Franko, ki sta v enourni posrečeni kombinaciji čustvenih utrinkov in duhovitih anekdot pomagala obuditi spomin na neponovljive zlate čase alpskega smučanja.
"Bojanova kariera je zaznamovala življenje marsikoga. Tudi mene. Študiral sem strojništvo, a delal na drugem področju. Če ne bi bilo Bojana, bi verjetno dolga leta sedel v biroju danes propadle tovarne avtomobilov v Mariboru. Bojan pa mi je pomagal, da sem odšel v svet in doživel toliko lepih trenutkov," je dejal neusahljivi vir anekdot Vogrinec ter kot prelomnico označil Križajevo zmago na mladinskem evropskem prvenstvu leta 1975.
Pobuda Vita Divca: Poimenujte proge po velikanih
Pogovorni večer v tržiškem kulturnem domu, od koder se je smučarska povorka nato skupaj odpravila v bližnji smučarski muzej, je sicer povezoval upokojeni novinar Vito Divac. Ta je ob tem kranjskogorskim in mariborskim organizatorjem tekem svetovnega pokala namenil javno pobudo. "Proge svetovnega pokala poimenujte po Bojanu Križaju, Mateji Svet, Roku Petroviču in Tini Maze," je dejal sopotnik številnih slovenskih smučarskih rodov.Franko: Bojan, sarajevska kolajna je tudi tvoja!
"Zdaj vem, zakaj sem tukaj. Z Bojanom sva namreč popoln par. Jaz imam olimpijsko kolajno, Bojan pa ima vse preostalo," pa je vse prisotne v smeh spravil Jure Franko, a nato kaj hitro poskrbel tudi za globlja čustva. "Športnik po doseženem uspehu le-tega v prvi vrsti pripiše sebi. Toda … Sčasoma začneš razumevati, kaj vse se je moralo zgoditi za ta uspeh. V športu je za uspeh potrebnega veliko dela, predvsem pa dela vseh. Ne le posameznika. Tudi sarajevsko kolajno smo pridelali vsi skupaj. Toliko, kot je moja, je tudi tvoja, Bojan. Če ne bi bilo tebe, ne bi bilo mene. Če bi se dalo, bi olimpijsko odličje delil s teboj," je nekdanjemu sotekmovalcu v tedanji jugoslovanski reprezentanci zaupal Franko, ki bo v nedeljo tudi gost Sportalove rubrike Druga kariera.
Veliko ime tudi v drugih republika nekdanje "Juge"
Križajeva stalna razstava je s sosednjimi osrednjimi mejniki slovenskega alpskega smučanja torej tudi svojevrsten poklon eni največjih slovenskih športnih evforij. In kako nanjo danes gleda Križaj? "Med tekmami nismo vedeli, kaj se dogaja v domovini. Ko smo se vračali domov, smo videli, kako ljudje v Sloveniji dojemajo smučanje. A ne le v Sloveniji. Spominjam se oddiha z jadrnico na jadranskih otokih. Ni bilo človeka, ki me ne bi poznal. 'Kako za vraga vedo, kdo sem?' sem se spraševal. V šali so mi pojasnili, da pozimi tako ali tako nimajo pravega dela, zato spremljajo smučarske tekme. Je pa dejstvo, da je navdušenje prevzelo nekdanjo skupno državo. To se pozna še danes," pravi nekdanji športnik leta Slovenije in Jugoslavije.
Križaj v družbi Jureta Franka in Toneta Vogrinca.
Bojan Križaj danes?
In kaj 30 let po koncu kariere počne "naš Bojan"? "Upokojenec sem, ki rad smuča," odgovarja nekdanji svetovni podprvak, ki je izkoristil pravico iz novega zakona o športu, združil vsa leta aktivnega dela in se upokojil. "To pa ne pomeni, da bom čepel doma. Moja sezona prihaja. Se vidimo na smučišču," se je zasmejal Križaj in si nato v Vogrinčevi družbi tudi sam prvič ogledal muzejsko razstavo.
"Tržič si to zasluži. Ne zasluži pa si, da je ostal brez Zelenice in se znašel na robu smučarske eksistence. Upam, da bomo našli zanesenjake, ki bi lahko poskrbeli za korak naprej. Ne želim veliko obljubljati. Poznam pa ljudi, ki se ukvarjajo s tem. Želim, da bi mlajša generacija dobila pogoje, kakršne smo imeli mi svoje čase," je še pristavil eden največjih junakov v zgodovini slovenskega športa, vesel tudi pozornosti v tradicionalnih smučarskih državah. Tako je med drugim priznal, da ob obisku Kitzbühla vselej z veseljem počaka na vožnjo z gondolo, ki nosi njegovo ime.
2