Jakov Fak: Bilo je izjemno naporno in napeto. Ampak zato tudi tekmujem!

Sedemindvajsetletni Hrvat, ki je leta 2010 prestopil v slovensko biatlonsko reprezentanco, je že dosegel več zmag, kot sta jih prej Andreja Grašič (4) in Janez Marič (1) skupaj. Ima jih že šest, med njimi tudi naslov svetovnega prvaka iz leta Ruhpoldinga 2012. Ta konec tedna je v Novem Mestu na Češkem pospravil kar dve zapored in tako napovedal, da bodo morali biti tekmeci nanj posebej pozorni tudi na letošnjem svetovnem prvenstvu v Kontiolahtiju na Finskem (od 5. do 15. marca). Fak napoveduje z rezultati, nikoli z besedami.

Zmag ste se v zadnjih letih že lahko navadili, ampak dve v dveh dneh pa sta nekaj novega tudi za vas ... Da, se strinjam. Seveda sem si kaj takega želel že prej, ampak ni šlo (smeh, op. p.).

Ali bi si glede na vrhunsko formo, ki jo kažete v Novem Mestu, morda želeli, da bi bila jutri še ena tekma, ali ste veseli, da je naporen konec tedna mimo? Po treh tekmah v treh dneh mislim, da je čas za nekaj počitka. Kar prav mi je, da je konec.

Tole Nove Mesto vam očitno zelo ustreza ... Zadnji rezultati res kažejo na to, čeprav sem imel tukaj tudi slabe nastope. Dobro sem se počutil, dobro opravil tekme in to se je poznalo pri rezultatih.

Po petkovem nastopu v mešani štafeti ni bilo videti, da se boste spoprijateljili s tem streliščem ... Res je, ampak tak je šport. Pridejo tudi slabši dnevi. Ne vem. Ne moreš vedno vedeti, kaj bo in kako bo. Še posebej zato, ker je biatlon zunanji šport. Spreminjajo se razmere, dnevno počutje ... Veliko stvari mora pasti na svoje mesto, da se vse izide. Zato tudi razumem preostale športnike, ko jim ne gre. Ko pride določen čas v določenem dnevu, ko moraš štartati, moraš pač pokazati najboljše. Ni ponovitve, ni popravljanja. Preprosto, takrat moraš biti pravi, vse se mora ujeti. Ni preprosto v športu, ki je ena od najbolj konkurenčnih dejavnosti sploh. Ni vedno lahko biti pravi v pravem trenutku.

Sploh v biatlonu, kjer je konkurenca izjemno izenačena. Najbrž je še posebej dober občutek premagati vse te izjemne tekmece ... Res je. Zelo lepo je.

Nekaj napetosti pa je bilo zaradi vašega zadnjega zgrešenega strela. Je bil to tako imenovani klasični biatlonski strel (izraz se pogosto uporablja za zadnji strel na tekmi, ki ga tekmovalci zgrešijo zaradi nezbranosti, ko so z mislimi že v cilju, op. p.)? Tega izraza nisem nikoli razumel, sploh ne vem, kdo si je to izmislil. Vsak strel je enak, če je zgrešen. Pa naj bo to prvi, zadnji, srednji ... Nobenega zgrešenega strela ne obravnavam drugače. Zgrešen strel je slabo pomerjen ali slabo sprožen in ne zadene tarče. To je zame edina definicija.

Iz kazenskega kroga ste še vedno prišli na prvo mesto, tako da tudi ta zgrešen strel, kakor koli ga že imenujete, tokrat ni bil usoden ... Res je, ni bil usoden in vesel sem ga bil, ker sem imel še vedno priložnost zmagati. In to se mi je tudi izšlo. Uspel mi je velik korak v karieri.

V zadnjem krogu je hitri Nemec Simon Schempp kar malo zapretil. Ste vedeli, kaj se dogaja za vami? Imel sem nekaj informacij s proge, ker so bili naši fantje kar dobro razporejeni. Ampak ni vedno lahko, ker je zelo veliko gledalcev, odlična atmosfera, ves ta hrup pa te vendarle malce ovira. Preprečuje ti, da bi dobil vse informacije, ki si jih želiš. Bilo je izjemno naporno in napeto, ampak zato tudi tekmujem. V tem uživam.

Se pravi, da so se vam izpolnile sobotne želje, ko ste poudarili prav to, da bi danes uživali? Seveda, še posebej zaradi tega, ker smo šli trije v zadnji krog. Kakor koli se to mogoče sliši butasto in bi bilo morda boljše, da bi lahko tekel malo počasneje, sem užival prav v tem neposrednem obračunu. Tako sam sebi dokazuješ, da zmoreš. Drugim dokazuješ, da so premagljivi in si ne morejo vedno misliti, da bodo kar tako zmagovali.

Verjetno je v tem primeru dejavnik tudi adrenalin, v tekmovanju iščete prav to napetost ... Takole bom rekel, moje življenje bi bilo brez biatlona precej bolj prazno.

Pred vami so zdaj še tekme na znamenitem, legendarnem Holmenkollnu. Kako pa se ponavadi počutite tam? Super. Ne bom pa nič napovedoval. Kar najbolj se bom potrudil, pa bomo videli, kam me bo to popeljalo.

Nato je na vrsti svetovno prvenstvo na Finskem. Vam misli morda že kdaj pobegnejo tja? Ne. Niti za trenutek. Ko pride, bo to to. Počutim se dobro, ampak kot že rečeno, ne bom ničesar napovedoval, ne za svetovno prvenstvo ne za kar koli drugega.

Kako pa je z zdravjem? Zadnje čase ste se ubadali s poškodbami ... Zdrav sem in to je v tem trenutku najbolj pomembno.