Ponosni očka, ki ga mama noče gledati v živo

Radoživi Mariborčan, ki se je rodil pred slabimi 26 leti, verjame, da bo na belih strminah spisal še veliko uspešnih zgodb. V svet športa se je najprej podal s teniškim loparjem, nato pa se čez noč zaljubil v smučanje. Slalom ga ni nikoli privlačil, raje je imel hitrejše discipline. Na poti do vrhunskih rezultatov se je spotikal ob številne ovire. Pri 19 letih je izgubil očeta, pred štirimi leti pa se je zaradi hujše poškodbe kolena že spogledoval s koncem karieri. Zadržalo ga je prvinsko veselje, ki ga čuti ob tem, ko stopi na smuči.

Življenje ga je dokončno v mirnejše vode popeljalo leta 2014, ko je postal očka. ''Sin Jaka mi je umiril življenje,'' poudarja ljubitelj kolesarstva in motokrosa, ki se občasno izlivom adrenalina prepušča tudi na dveh kolesih. Misel, da počne nekaj, kar mu je všeč, obenem pa ima možnost, da s tem preživlja sebe in družino, ga pomirja. Počuti se srečnega, vedno bolje mu gre tudi na tekmah svetovnega pokala. Dvakrat je že stal na stopničkah, obakrat v prejšnji sezoni, zdaj želi ponoviti uspeh še v tej. Visokih ciljev mu pred svetovnim prvenstvom ne manjka, nasmešek pa se mu je prikradel na obraz tudi takrat, ko smo omenili olimpijske igre v Južni Koreji (2018). Tam se želi potegovati za medaljo.

Slovensko smučarsko javnost v zadnjem letu razvajate z vrhunskimi rezultati. Prerasli ste v paradnega konja moškega smuka in superveleslaloma, najhitrejših alpskih disciplin. Čutite zaradi tega več pritiska?
Zagotovo. Moji apetiti so vedno večji, kar se mi zdi normalno. Petnajsto mesto me ne zadovolji več kot včasih. Če bi me, bi verjetno stagniral na 15. mestu. V določenih primerih moraš ambicije ali pričakovanja držati na verigi in jih omejiti, saj si lahko na hrbet naložiš pretežek nahrbtnik. Pomembno se je zavedati, kaj se dogaja v tvoji glavi.

Že vrsto let sodeluje s psihologinjo Tino Jeromen. V šali dodaja, da ga pozna še skoraj tako dobro kot njegova žena. Foto: Matjaž Vertuš V svetu najhitrejših smučarskih disciplin vas spremlja poseben zaveznik. To je čas. Stari ste komaj 25 let, kar je ob zakoreninjeni praksi, da najboljše rezultate v vaših priljubljenih disciplinah dosegajo tekmovalci v zrelejših letih, velik razlog za optimizem in še kopico vaših uspehov na nadaljnji športni poti.
Povprečna starost smukačev v najboljši skupini je približno 30 let. Res so malce starejši od mene, si pa raje prizadevam, da bi vrhunske rezultate dosegal že zdaj (smeh, op. p.). Ni preveč pametno, da bi zgolj čakal na tista leta. Vem, da imam še nekaj rezerv. Vem tudi, da se še učim. To je dobro za mojo pot, po kateri hodim. Če bo vse v redu in mi bo zdravje služilo, hkrati pa bom videl smisel v tem, kar počnem, bom seveda smučal še veliko let.

Kje pa vidite smisel, da opravljate vsakodnevne treninge?
Dobro vprašanje. To sem se že večkrat vprašal, a nisem našel jasnega odgovora. Kondicijski treningi in miselna priprava so postali moja rutina. Motivacijo črpam v rezultatih in dobrih vožnjah, ki so blizu popolnosti ali pa še bodo. Zaradi tega je treba včasih narediti počep več ali preteči dodaten meter. To mi daje zagon, po drugi strani pa je smučanje trenutek, ko tekmuješ sam s sabo. Če se znaš premagati, začutiš pozitiven občutek, vreden tega, kar počneš.

Odpora, ki bi ga čutil do treninga, nimam. Če že imam slab dan, se hitro spomnim na ljudi, ki pod narekovaji nimajo tako lepe službe. Ne morejo tako kot jaz vsako jutro vstati in oditi na smučišče, ampak sedijo za tekočim trakom ali se podajo v rudnik. Ko razmišljam o tem, hitro spremenim mišljenje in z veseljem stopim na smuči. Smučam tudi dve uri dlje, če je potrebno.

Prejšnji konec tedna ste nastopili v Kitzbühelu, ki velja za zelo zahtevno smukaško preizkušnjo. S kakšnimi občutki se spopadate, ko na Petelinjem grebenu drvite proti cilju?
Kitzbühel preprosto obožujem. To je moja najljubša tekma za svetovni pokal. Od nje imajo večjo težo le olimpijske igre ali svetovno prvenstvo. Tam ti ogromno stvari požene kri po žilah. Zlasti na štartu, ko začutiš utrip. Takrat čutiš tremo, prikrade se tudi strah …

Pred slabim letom se je v Garmisch-Partenkirchnu v smuku prvič v članski karieri povzpel na stopničke. Konec tedna se vrača na srečni kraj. Foto: Matjaž Vertuš

Vas je še vedno strah, čeprav ste izkušen smukač, vajen najhujših pasti?
Vedno je prisoten strah. Ne le pri meni, ampak pri vseh najboljših. O tem se lahko prepričaš, ko vidiš, kako se odzivamo in obnašamo pred tekmo. Strah občutim tudi na drugih tekmah, ne le v Kitzbühelu. Je pa tako, da se moraš znati s strahom spoprijateljiti in ga vzeti za svojega. Moraš vedeti, da to ni nič takšnega. Seveda pa to ni tako preprosto in terja določene izkušnje.

Leta 2014 je privekal na svet sin Jaka, Boštjan pa se je s 23 leti pridružil klubu mladih očetov v smučarski karavani. Foto: Matjaž Vertuš Že vas je strah, koliko mora biti šele vaše družinske člane, ko spremljajo vaše nastope …
Za njih je zelo stresno. Moja mama sploh ne gleda tekem. Ogleda si posnetek, a šele takrat, ko izve, da je bilo z menoj vse v redu. Na srečo imaš danes na televizijah možnost, da si posnetek nastopa zavrtiš nazaj. Z ženo je enako. Preveri le moj rezultat na telefonu, fotografij pa noče gledati. Opozarja me, da je preveč stresno.

Pogosto me svari in mi svetuje, naj vozim bolj previdno. So se pa družinski člani že navadili, da ob takšnih prošnjah postanem malce jezen. Vendarle nastopam v tekmovalnem športu, kjer si težko privoščiš, da bi se lotil nastopa zadržano. Sploh če želiš ostati v stiku z najboljšimi.

Po svoje je škoda, da se ne morete nikoli v živo prepričati, kako najbližji doživljajo vaše nastope.
Res je. Ta dimenzija mi kot športniku manjka. Rad bi vedel, kako drugi gledajo na moje nastope in kaj takrat doživljajo. Če bi to vedel, bi veliko bolje razumel, kaj se plete v njihovih glavah in kaj mi želijo povedati.

Vaša žena je morala zaradi vaših smučarskih obvez veliko pretrpeti.
Ko sva se spoznala, sem bil poškodovan in veliko doma. Takrat še ni imela predstave, kaj pomeni smučarska sezona, potem pa je zanosila. Naslednje leto, ko sem vstopil v novo smučarsko sezono, je ostala doma. Ni bila več sama, z njo je bil še sinček. To je bil zanjo velik šok. Zdaj smo to popravili. Sprejela je novo vlogo in se privadila. Zdaj smo krasno, zato sem ji od srca hvaležen.

Lani ga je v Garmisch-Partenkirchnu prehitel le Norvežan Aleksander Aamodt Kilde. Foto: Sportida Kitzbühel vsako leto postreže z zelo visokim nagradnim skladom. Vam je to v dodatno breme, ker se zavedate, da bi lahko na tej tekmi z uspešnim nastopom dobro napolnili žepe?
Ne. V Kitzbühelu ne razmišljam o nagradah ali denarju, sem se pa že večkrat vprašal, ali je tako tudi pri drugih. Nisem dobil občutka, da bi se preostali smukači zaradi različnih nagradnih skladov lotevali tekem selektivno. Denar je določena motivacija, na katero pa me veže drugačen pogled. Želim si le, da bi vožnjo odpeljal popolno. To me včasih stane hitrost in napadalnost, saj želim izpeljati progo dovršeno. Zavedam se, da bom moral to v prihodnje popraviti.

Med vožnjo ne razmišljate o denarju. Kaj pa o sinu Jaki, ki vas čaka doma?
Tudi ne. Ko sem na progi, sem strogo v svojem svetu. Tako je bilo tudi na zadnji tekmi v Kitzbühelu. Moraš odmisliti takšne stvari, sploh ko nastopijo kakšne črne misli in začneš razmišljati o slabih stvareh, ki bi se ti lahko zgodile. Če bi v tistem trenutku pomislil na družino, bi bilo le še slabše.

Upa, da bo kmalu napočil čas za dvig rezultatov, saj se bo kmalu začelo svetovno prvenstvo. Foto: Matjaž Vertuš

Kako pa se odzivate na opazke, da je smuk smrtno nevaren šport?
To je pač realnost. Vsi vemo, da so ljudje na tekmah že umirali. Morda je to res grob izraz, a take stvari se v smučanju, zlasti smuku, dogajajo. Žal. Tvoja odločitev pa je, ali si zatiskaš oči ali to sprejmeš.

Zakaj smo Slovenci tako uspešni v individualnih in adrenalinskih športih?
Ne vem, še sanja se mi ne. Kot narod smo delavni, marljivi in skromni. In še nekaj je. Ne upamo si biti nastopaški, kar nas včasih tudi tepe. Tisti, ki si upa narediti korak več in se izprsi, da ga lahko tudi zabodejo, potem izstopa.

Lani je v Hinterstoderju na superveleslalomu zaostal le za Kildejem, prehitel pa je Marcela Hirscherja. Foto: Sportida Znana slovenska lastnost je tudi nevoščljivost. Jo je mogoče občutiti tudi v smučarskem okolju?
Ne, tega v naši ekipi nisem nikdar občutil. Je pa tudi to zakoreninjeno v našem narodu in se vidi pri drugih stvareh. Imam privilegij, da mi gre v življenju lepše kot komu drugemu, a nimam nikakršne pravice, da bi nekomu govoril, da ne sme biti nevoščljiv. Če hoče, naj me obrekuje in ne spoštuje. To je pač njegova stvar. Trudim se le, da me nič ne gane, ko sprejemam kaj takega.

Konec tedna se smučarska karavana seli v Garmisch-Partenkirchen, kjer ste lani dosegli največji uspeh v karieri. Bili ste drugi na smuku. Se zaradi tega v Nemčijo podajate s posebnimi pričakovanji?
Pravzaprav ne. Pričakovanja niso zaradi tega nič višja kot na preostalih tekmah. Najboljše želim odpeljati na vsaki tekmi. Želim si visokih uvrstitev. Verjamem, da sem tega sposoben, predvsem pa je pomembno, da ostanem osredotočen na smučanje in popravim nekatere napake s prejšnjih tekem. Manjka mi še malce samozaupanja, več samozavesti, nato pa bo že prišel dober rezultat.

Če napoči slab dan, se spomni na ljudi, ki nimajo tako lepe službe. Foto: Matjaž Vertuš Sezono ste začeli izvrstno, v nadaljevanju pa niste več posegali po najvišjih mestih. Zakaj?
Saj ni tako slabo. Če naredim primerjavo s prejšnjo sezono, sem boljši. Čutim, kje lahko še pridobim. Dejal sem že, da pogrešam samozaupanje. Na nekaterih tekmah nisem imel športne sreče, a očitno je taka moja pot. Ne bi bilo slabo, če bi popravil rezultate, saj prihaja svetovno prvenstvo.

Na svetovnem prvenstvu, ki ga bo od 6. do 19. februarja gostil St. Moritz, boste najmočnejše slovensko orožje v smuku in superveleslalomu.
Ne razmišljam veliko o tej vlogi. Zdaj, ko ste me spomnili nanjo, me je malce stisnilo pri srcu in sem začutil pozitivno tremo. To je nekaj želenega, saj čutim, da sem sposoben to vlogo vzeti kot nekaj dobrega. To bi me lahko še dvignilo.

Imate v beli karavani vlogo smučarskega Martina Krpana, svojevrstnega slovenskega junaka, ki meša štrene Avstrijcem, navajenim na delo v izrazito boljših finančnih razmerah?
Avstrijci, pa tudi drugi narodi, ki imajo dosti več pod palcem in si lahko privoščijo boljše priprave, nas resnično gledajo malce postrani. Čutim pa ponos, ker zmorem določene cilje uresničiti tudi takrat, ko nimam na voljo toliko denarja ali popolnih razmer. Uspe nam lahko z drugimi stvarmi. Finančne krize me nikoli niso odvrnile od tega, da bi se ukvarjal s smučanjem. Tudi brez tega se lahko kosaš z najboljšimi in jih konec koncev tudi premaguješ.

Avstrijcem se cedita med in mleko, a so tudi prikrajšani pri nekaterih drugih stvareh, za katere moramo mi poskrbeti sami in imamo več izkušenj. Vemo, kako kaj poteka, oni pa nimajo pojma, na primer o organizaciji, pripravah, navsezadnje tudi sodelovanju pri razvoju dresov. Avstrijci imajo na voljo ogromno ljudi, ki so odgovorni za to, mi pa smo primorani to preučevati sami.

V Avstriji je še nekaj drugega. Poglejte primer najboljšega smučarja Marcela Hirscherja, ki je v Avstriji neizmerno priljubljen. Težko gre kamorkoli in se pojavlja v javnosti, ker ga lahko ljudje dejansko raztrgajo. Ustavljajo ga na cesti, se želijo z njim rokovati, fotografirati … Potem pride še rumeni tisk in si kaj izmisli, tako da vse postane neznosno. Ljudje govorijo, da je aroganten in nedosegljiv.

Avstrijec Marcel Hirscher je prvi favorit za osvojitev velikega kristalnega globusa v tej sezoni. Foto: Sportida

O tem sem se z njim pogovarjal in dejal mi je, da je bil to edini izhod, če je hotel ohraniti svoj mir. V javnosti zato nalašč nastopa malce arogantno. Daje tak občutek, da se ga ljudje malce ustrašijo. Zaradi tega k njemu ne pristopi več vsak, ki ga sreča na cesti. Sam s tem nimam težav, saj nisem tako prepoznaven kot on (smeh, op. p.).

Ob prošnjah družinskih članov, da vozi previdneje, postane jezen. Foto: Matjaž Vertuš Ste bili do svojega dokončnega preboja na stopničke, drugega mesta na lanski tekmi v Garmisch-Partenkirchnu, deležni podcenjevalnih pogledov severnih sosedov, češ, kaj se gredo Slovenci v smuku?
Niso bili ravno podcenjevalni, so nam pa pripeli vlogo avtsajderjev. Ko je Andrej Jerman (edini Slovenec, ki je dobil smukaško tekmo za svetovni pokal, op. p.) nehal tekmovati, ko Andreju Špornu in Roku Perku ni šlo več tako dobro, smo v očeh Avstrijcev, s katerimi nas povezuje tradicionalno rivalstvo, ponovno veljali za Balkance izza Karavank. Ne pri vseh, a so se našli posamezniki.

Kako pa je bilo pri drugih, na primer Skandinavcih, ki v zadnjih letih prevladujejo v hitrih disciplinah?
Norvežanov ne poznam najbolje. Z njimi nismo toliko v stiku, vemo pa, kaj je njihova skrivnost uspeha. Dovolj je pogledati, kaj delajo na treningih.

Imajo na treningih drugačen pristop od preostalih?
Ne. Razlog njihovih odličnih uvrstitev je zmagovalna miselnost. Pred leti so imeli Kjusa, Aamodta in številne ase … Če imaš v ekipi takega zmagovalca, ki ga lahko vsak dan spremljaš, je to nekaj neprecenljivega. Vidiš, kakšne hlače ima oblečene, vidiš, kako trenira, kakšno hrano uživa in kako razmišlja … Pravzaprav veš potem vse, saj z njim preživiš vsako leto ogromno časa. Lahko se z njim primerjaš. To je tisto, kar Norvežane vedno znova dela zmagovalce.

Z Ilko Štuhec sta dolgoletna prijatelja. Foto: Sportida

Torej so imele slovenske alpske smučarke veliko smolo, ker niso mogle vsakodnevno slediti Tini Maze, ko je v zadnjih sezonah dosegala prvovrstne rezultate.
Morda res.

Vseeno je to začaran krog, saj se pojavlja pomislek, da Mazejeva skoraj zagotovo ne bi bila tako uspešna, če bi trenirala skupaj s slovensko reprezentanco.
Imate prav. Mene ni še nikdar zamikalo, da bi odšel na svoje in deloval v svoji ekipi. Za zdaj na kaj takega še nisem pomislim. Zadovoljen sem z vsem, kar ponuja naša ekipa na čelu s trenerjem Petrom Penom.

Njegova želja, da bi v domovini odpeljal smuk za svetovni pokal, bo verjetno ostala neizpolnjena. Foto: Matjaž Vertuš

Žal mi je le za eno stvar. Rad bi doživel nastop na tekmi za svetovni pokal pred domačim občinstvom. Najlepše bi bilo seveda v Mariboru, ne bi pa me motilo, če bi bili v Kranjski Gori ali kje drugje v Sloveniji … A tega žal ne bom dočakal, saj v Sloveniji ni primerne proge. Morda pa kdaj nastopim na veleslalomu v Kranjski Gori. Ne bom rekel, da ni mogoče, bi bilo pa za vrhunski rezultat potrebnega veliko treninga (smeh, op. p.). Trenerji mi pogosto pravijo, da sem boljši v superveleslalomu kot smuku …