Petek, 30. 1. 2015, 21.36
8 let, 7 mesecev
Goran Janus: Peter Prevc številka ena ne bo le v Sloveniji, ampak tudi na svetu
Ime Goran Janus slovenskim ljubiteljem skokov ni bilo prvič predstavljeno pred sezono 2011/12, ko je prevzel A-reprezentanco, ampak je Goran nase opozarjal že kot skakalec. Med drugim je z 205,5 metra kot prvi Slovenec poletel prek takrat magične meje 200 metrov. V aktivni karieri je imel ogromno padcev, ki so se očitno morali zgoditi, saj zdaj te izkušnje odlično prenaša na slovenske skakalce in jim pomaga, ko se jim kaj zalomi. Z njimi se je veselil številnih mejnikov. Med drugim je Roberta Kranjca popeljal do naslova svetovnega prvaka v poletih, Petra Prevca do dveh medalj na olimpijskih igrah kakor na tudi svetovnem prvenstvu, s fanti se veselil 16 zmag v svetovnem pokalu ... V preteklosti, ko še ni bil glavni trener, pa je bil navzoč na prizorišču, ko so slovenski skakalci po osamosvojitvi osvajali medalje na največjih tekmovanjih. Leta 2002, ko je Slovenija na ZOI v Salt Lake Cityju skočila do brona, je bil pomočnik Matjaža Zupana. Temu je asistiral tudi tri leta pozneje, ko je Rok Benkovič v Oberstdorfu postal svetovni prvak, ekipa pa je bila bronasta …
Goran, navajeni smo, da stojite v delovni opravi na trenerskem stolpu in našim skakalcem dajete znak, kdaj naj se spustijo po zaletišču. Kaj pa počnete v prostem času – zlasti poleti, ko ga je nekoliko več? Ob koncu sezone najraje vidim, da se od živžava umaknem. Rad imam umirjeno življenje. Sezone so dolge in stvari se nabirajo. Pod svojim okriljem nimam le enega skakalca, ampak vso ekipo. Sicer pa zelo rad igram tenis. Tudi pozimi ga poskušam ohraniti na meniju vsaj enkrat na teden.
Za koga navijate pri tenisu? Veliko igralcev je dobrih. Vsi seveda radi gledajo številko 1 (Novaka Đokovića, op. p.). Rad pa si ogledam finalne dvoboje.
Se trudite, da ste tudi vi fit? Seveda. Veliko stvari se kopiči, zato moram skrbeti za rekreacijo, da ostanem vso sezono tudi jaz pripravljen.
Pri prehrani pa vendarle ne pazite tako kot skakalci … Ne, v hrani zelo uživam.
Tudi kot aktiven skakalec niste veljali za vitkega. Kako ste se takrat ubadali s to tematiko? Takrat je bilo vse skupaj drugače. Ne bom rekel, da je zdaj bolj profesionalno, ampak vsaka malenkost te lahko zmoti. Fizično in psihično je bolj tempirano. Drugače je. Sam sem v aktivni karieri seveda pazil na prehrano. Vendar je bilo, ker sem že po naravi malce težje postave, težko.
A ste na letalnicah kljub temu leteli daleč. Bili ste osmi na poletih na Kulmu, kot prvi Slovenec poleteli prek 205,5 metra … Na velikankah si moraš res drzniti, vendar je ključno srce. Užival sem takrat in uživam tudi zdaj. Veliko raje sem na večjih kot na manjših napravah. Tudi v ekipi imam fante, ki radi letijo in tudi daleč poletijo, zato jih je pravi užitek gledati.
Verjetno se dobro spomnite Noriakija Kasaija, ki je ob vašem koncu kariere že skakal? Bolj malo se ga spominjam. Zdi se mi, da je povsem enak kot zdaj.
Ali je za vas neverjetno, da se nekdo tako dolgo zadrži v vrhu? To ni neverjetno. Na Japonskem je to mogoče. Skakalci so namreč zaposleni v podjetjih in imajo dobre plače. Tudi fizično je mogoče ostati v stiku z najboljšimi. Noriaki, kot ga poznam, je zelo eksploziven skakalec, tak je tudi sicer po naravi. Te stvari ohranja.
Ker držite rdečo nit v skokih, lahko poveste, kako so skakalci razmišljali takrat in kako zdaj? V razmišljanju je razlika. V zadnjih letih so tekmovalci predvsem bolj profesionalni kot v preteklosti – v vseh pogledih.
Koliko se je delalo nekoč, kako drugačni so bili treningi? Razlika v načinu in sistemu dela je ogromna. Tudi pristop se razlikuje. Omenim lahko še komunikacijo med skakalcem in trenerjem. Cela paleta stvari je, ki so se spremenile.
So se po spremembi tehnike na V skoki veliko spremenili? Ogromno. Vse skupaj je bolj tempirano in pomembne so podrobnosti. Naleti so vedno nižji in zato tudi hitrosti. Materiali so vedno boljši. Preprosto moraš biti na tekočem z vsemi novostmi.
Vi ste morali na začetku še peš hoditi na skakalnico, vašim izbrancem zdaj ni treba … Da, to je pa res (smeh, op. p.). Zdaj bi jih morali samo še poriniti dol in bi bilo pred njimi le še delo v zraku. Imajo vse od A do Ž. Za tisti čas je bilo to normalno. Da bi zdaj to delali, si ne predstavljam.
Bi lahko na primer Mattija Nykänena umestili v trenutno obdobje ali pa našega Petra Prevca v takratno? Ne bi mogel. To so trači. Tukaj so čeji. Ni mogoče. V tistem obdobju je bil Nykänen dober, Peter se zdaj lepo uveljavlja.
Ste že kot skakalec vedeli, da boste zajadrali v trenerske vode? Ne, nisem. Srečo sem imel, da sem začel v klubu in se nato preizkusil v vseh trenerskih funkcijah. Spoznal sem delovanje kluba, B-ekipe, bil sem pomočnik v A-reprezentanci, zdaj sem njen trener. Te prehode zelo dobro poznam, zato lažje razumem, ko se pojavijo težave. Lažje se izkopljem ven.
Ker ste dokončali fakulteto za šport, ste imeli več odprtih možnosti. Je bila ob skokih še kakšna? O ničemer nisem razmišljal. Na splošno sem športnik po duši. Rad igram tudi nogomet in košarko. Lahko bi našli še kaj drugega. Rad se ukvarjam s športom. Dobil sem širši pogled, vendar ko sem se začel ukvarjati s skoki kot trener, je stvar postala povsem drugačna.
Kje ste srkali oziroma srkate novo znanje, da ste s skakalci tako uspešni? Veliko temelji na izkušnjah, saj sem 20 let tudi sam skakal, zamenjal veliko trenerjev … Zaradi vseh teh praktičnih ur mi ni treba razmišljati toliko in vem, kakšen korak moram narediti. Da bi zdaj bral kakšne knjige, se ne zgodi več. Študiral sem na faksu, potem sem to prenehal početi. Imamo sicer izobraževanja, vendar se stvari veliko ponavljajo.
Niste privrženec pretiranega pregledovanja posnetkov … Na splošno ne analiziram veliko. Tekmovalci si posnetek pogledajo sami. Vidim ga že na skakalnici, zato ne vidim razloga, zakaj bi ga moral gledati še na kameri. So pa zelo redki trenutki, da še enkrat ali dvakrat pogledam v kamero, ampak to v vsem letu ... Stvari so preproste ali zapletene. Odvisno, kako želiš zapeljati pot.
Kako to, da ste v strokovni štab potegnili tako mladega Nejca Franka, v izjemno pomoč pa vam je Jani Grilc? Je bila pri Franku poteza drzna? Pri tem športu moraš biti predrzen. Vzel sem ga kot pomočnika v B-ekipo. Tisto sezono sva odlično sodelovala. Pobrali smo vse nagrade, ki jih je bilo mogoče dobiti. Nato sva skupno pot nadaljevala v A-reprezentanci, v kateri se nama je pridružil še Jani Grilc, ki sem ga že od prej poznal. Ekipe ni bilo težko sestaviti.
Lahko bi rekli, da se lovorike kar lepijo na vas. Skoraj povsod, kjer ste sodelovali, so jih slovenski skakalci osvajali … Ob pogledu na zgodovino, kje sem vse bil, sem morda res magnet. Uživam pri teh stvareh in na to sem tudi zelo ponosen.
Leta 1991 ste imeli tudi manjše "zasluge", ko je Franci Petek postal svetovni prvak v Predazzu … Franci je v tistem času zelo dobro skakal, sem pa sem bil le njegov cimer (smeh, op. p.).
Še štejete mejnike? Včasih ste jih. Zdaj jih ne štejem več. Vem le to, da jih imam do konca še približno osem, da bom osvojil vse v tem športu. Še veliko jih je. So pa vse to naj naj stvari.
Zakaj mislite, da so skakalci tako zlahka sprejeli vašo filozofijo? Morda je na prvi pogled videti tako, vendar ni. Na treningih smo vložili ogromno truda. S fanti sem bil skupaj vsak dan. Zelo dobro se razumemo. In če oni poskušajo na skakalnici narediti tisto, kar se dogovorimo, je to prava stvar. Zlasti če so ob tem še rezultati.
V karieri ste imeli veliko padcev. Vam je zato zdaj kot trenerju lažje, ko pomagate skakalcem? To je res. V skokih sem bil v takšnem položaju, da zase nisem vedel. Kot pravijo fantje zdaj, da nimajo občutkov. Jaz jih na primer nisem imel na kubik. Nekoliko sem povohal ospredje, bil povsem na dnu … Zelo sem se mučil. Izgubil sem mesto v reprezentanci in sem moral v klub. Dobro vem, kaj pomenijo padci. Kadar so zdaj težave, jih poskušamo na najboljši način odpraviti.
Slovenija ima vse več skakalcev, kateri je največji garač od vseh? Ta generacija, ki je v A-ekipi, je zelo pridna. Vsi zelo marljivo delajo, je pa res, da ima od vseh najbolj ogromno količino treningov Robert Kranjec. Vendar tudi drugi delajo veliko. Od Robija so se lahko naučili, kako se gara, od Petra Prevca pa, kako moraš biti miren. To je tisti čar, ko skupaj trenirajo in se drug od drugega učijo.
Z njimi ste skupaj več kot 200 dni na leto. Se kaj prepirate? Ne. Kadar smo na pripravah ali na tekmi, smo skupaj le takrat, ko je nujno. Torej na skakalnici in na treningih, sicer pa nisem z njimi v stiku.
Ali jih v prostem času kaj nadzorujete? Ne, nikoli jih nisem. So zelo pridni in ne vidim razloga, zakaj bi jih.
Kako gledate na dejstvo, da je že prava poplava slovenskih skakalcev, ki dobro skačejo v celinskem pokalu, na glavna vrata pa trkajo še mladinci. Bo v prihodnje to dobrodošla težava, ker jih lahko samo šest oziroma sedem skače v svetovnem pokalu? Velika razlika je med A-, B- in mladinsko ekipo. Mislim na doseganje vrhunskih rezultatov. Mladi lahko pridejo za kakšen mesec in takoj gredo, v svetovnem pokalu pa moraš dolgo časa držati linijo. To so te ogromne razlike. Marsikateri pride povohat svetovni pokal in se potem umakne. Imeti pa moraš jedro ekipe, ki bo držalo sezono.
V svoji aktivni in zdaj trenerski karieri ste lahko na delu videli številne skakalne ase, ki so osvajali lovorike. Kam bi med temi uvrstili Primoža Peterko in Petra Prevca? Z obema ste namreč sodelovali … V načinu razmišljanju sta zelo podobna. Mislim pa, da bo Peter Prevc glede na svojo mladost in znanje postal ne samo številka ena v Sloveniji, ampak tudi prvi v svetu.
Kaj je pri njiju tako drugače kot pri preostalih slovenskih skakalcih, da sta bila, oziroma Peter še je, v stiku z najboljšimi? V človeku samem so stvari, ki ga ponesejo proti vrhu. Ne moremo reči, da drugi tudi nimajo priložnosti. Imajo jo, vendar imajo nekateri v sebi stvari, ki jih drugi nimajo. To je tako kot v tenisu …
Imata kakšne podobne lastnosti, ki ju delata večje od drugih? Če gledamo način treninga in tehnike, nista komplikatorja. Primož je poslušal navodila in nasvete trenerja, to počne tudi Peter. Tu je vsa umetnost.
Prevc je eden od takšnih skakalcev, ki se niso dvignili čez noč in nato hitro poniknili. Nekako se iz leta v leto počasi dviguje. Kako težko je za tekmovalca, da vzdržuje tako raven oziroma postopoma napreduje iz leta v leto? Skoki so psihološko zelo zapleten šport. Skupaj smo četrto leto. V tem obdobju zelo lepo počasi, a nenehno napreduje. Ima zelo visoko raven skakanja in je lahko tekmovalec, na katerega se lahko zaneseš. Za Petra je ta pot, kot jo ubira, najboljša. Raje vidim, da je tako, kot da pride nekdo čez noč, naredi rezultat in ga potem ni več od nikoder. Peter skozi te sezone psihološko le raste. Dobro se zaveda, kaj mu še manjka za tisti dodatek. Treninge ima odlične.
Ste kaj bolj mirni, ker imate v reprezentanci njega? Pri preostalih nikdar ne veste, ali bodo zanihali ali ne. Peter je vendarle tisti, ki večinoma blesti na največjih tekmah. Ne bom rekel, da sem bolj miren. Trenerji osebno nismo nikoli zadovoljni. Vsi bi radi, da bi jih skakalo sedem in da vsi dobro skačejo.
Kako vidite njega, da se loteva pritiska oziroma koliko ga to obremeni? Od posameznika je odvisno, koliko stresa si želi naložiti na ramena. Jaz uživam na tekmi in če jaz uživam, potem morajo tudi skakalci. To je vsa umetnost. Zame je tekma kot tekma. Nič drugače ni, ali smo na olimpijskih igrah, svetovnem prvenstvu ali v svetovnem pokalu.
Ali je pripravljen, da letos osvoji veliki kristalni globus? O tem se bomo pogovarjali po Planici. Morali bomo biti potrpežljivi.
Kako pa gledate na njegov izkupiček po polovici sezone svetovnega pokala? Rekel bom, da smo tečni in zelo blizu. Takšni moramo biti tudi naprej.
Prej je še svetovno prvenstvo v Falunu … Želja je medalja, vendar bi rad videl, da bi imeli vso ekipo, da bi se bojevala za medaljo, kar pomeni, da bi bilo takrat več skakalcev v dobri formi.
Za konec sezone sledijo še poleti v Planici. Kateri slovenski skakalci so sposobni poleteti do svetovnega rekorda? Če pogledamo zadnje tri zmagovalce Planice, je odgovor povsem jasen – Peter Prevc, Jurij Tepeš in Robert Kranjec.
Ob vseh teh uspehih so verjetno na vaša vrata potrkali tudi predstavniki iz drugih reprezentanc. Ste morali odbiti veliko ponudb? Ne, zanima me le delo v slovenski ekipi in tako bo tudi ostalo.
Ali je v Sloveniji trenersko delo finančno dovolj ovrednoteno, da vam bo ostalo kaj za zrelejša leta? Tudi jaz moram tu in tam napisati kakšen loto listek.