Filip Flisar znova v svojem športu

Najboljši slovenski smučar prostega sloga Filip Flisar, ki se med drugim lahko pohvali z malim kristalnim globusom (2012) in naslovom svetovnega prvaka v krosu (2015), medtem ko mu je na olimpijskih igrah po grdem padcu pripadla zgolj priponka moralnega zmagovalca, je poletno smučarsko vrzel zapolnil z nastopanjem na BMX kolesu. Čeprav meni, da bi ga tudi v tem športu lahko čakala svetla prihodnost, pa so njegove misli zdaj znova povsem smučarsko obarvane. Tudi na novo zimo se vselej zgovorni Mariborčan, ki je pred dnevi dopolnil 28 let, pripravlja ločeno od slovenske reprezentance, njegov pogled pa seže vse tja do Pjongčanga 2018. Tam bi rad osvojil še zadnjo manjkajočo kolajno – olimpijsko.

Kolo v garaži, smuči na rami? Točno tako! Zadnje dejanje mojega kolesarskega poletja se je s svetovnim prvenstvom, ki ga je gostil Val di Sole, končalo. Izkušnja je presegla vsa pričakovanja in bila zelo koristna tudi z vidika priprav na zimsko sezono. Zdaj sem z mislimi že povsem pri smučarskem krosu. Pretekli mesec, natančneje 19. septembra, sem prvič po marcu znova stopil na smuči.

Dolg premor, mar ne? Morda, a to bolj velja za mlajše smučarje. Sebe prištevam že v kategorijo tistih, ki imajo v nogah zadostno količino kilometrov. Predvsem pa je pomembno, da v teh mesecih nisem lenaril. Vseskozi sem bil v športnem pogonu. Prepričan sem o tem, da nisem zamudil prav nič. Ko sem stopil na smuči, je bilo tako, kot da tega večmesečnega posta sploh ne bi bilo. Zapeljal sem se kot pravi šef in bil ob tem po svoje vesel, da nisem poletja preživljal na ledenikih. Tja rinejo vsi. Ustvaril se je trend, po katerem morajo vsi trenirati na ledeniku, pa čeprav tam pogoji pogosto niso dobri.

Kakšno pa je bilo pravzaprav vaše prvo poglavje v svetu BMX kolesarstva? BMX je nekajkrat večji in bolj razširjen od vseh zimskih športov skupaj. Osredotočil sem se na pokal Alpe Adria, kjer sem bil enkrat šesti. Udeležil sem se tudi avstrijskega pokala, kjer sem osvojil celo drugo mesto. No, ker mi to, kot vse kaže, ni bilo dovolj, sem zajadral še v disciplino 4 cross z gorskimi kolesi. Gre za šport, ki zelo spominja na smučarski kros. V Ajdovščini sem se udeležil državnega prvenstva in si s tretjim mestom priboril pravico nastopa na svetovnem prvenstvu. Tam sem se prebil do 24. mesta.

Predpostavimo, da bi opustili smučarski kros. Bi se na BMX kolesu lahko približali olimpijski normi ali jo celo dosegli in se tako po pokojnem hokejistu in veslaču Igorju Radinu kot drugi Slovenec v zgodovini udeležili tako poletnih kot zimskih olimpijski iger? Doseženi rezultati so, glede na izkušnje in vložek, zelo dobri. Verjamem, da bi v BMX kolesarstvu lahko posegel visoko. A v želji po visokih ciljih bi moral v tem trenutku opustiti smučanje. V novi šport bi moral prenesti vse smučarske izkušnje, prilagoditi postopke treninga … Morda bi mi uspelo. Zdaj sem premalo vpet v ta šport, da bi lahko napovedoval še boljše rezultate. Kot športna dvoživka razmišljati o olimpijskih igrah je skorajda absurdno. Edine olimpijske igre, ki me v tem trenutku zanimajo, so tiste, ki jih bo leta 2018 gostil Pjongčang. Nato pa … Bomo videli.

Vrnimo se na sneg. Kje ste našli novo delovno okolje? Potem ko je moj donedavni partner na treningih Tomaš Kraus zaradi zloma stegnenice končal kariero, sem našel skupni jezik z italijansko reprezentanco. Zelo hitro smo se ujeli. Seveda bom še naprej branil slovenske barve, a na treningih delujem kot del njihove ekipe. Delimo si izkušnje, trenerje, serviserja … Navdušen sem. Morda tudi zaradi njihovega značaja.

Štajerci in Italijani, torej … Tako nekako. Vse skupaj je kljub trdemu delu zelo sproščeno. So tudi zelo iznajdljivi. Zdi se mi, da spadam v to ekipo. Hm, v švicarski sistem bi se s svojim značajem težko vklopil.

Še manj v francosko ekipo, ki je po sumljivem prirejanju tekmovalnih oblačil na olimpijskih igrah v Sočiju skorajda izobčena. Oh, tam bi bilo takšno trenje, da bi lahko proizvajali elektriko.

Kje trenirate? Prelaz Stelvio. Italijani so tam domačini. Na smučišču jih obravnavajo povsem drugače kot vse druge. Imamo odlične pogoje za delo. V načrtu imamo še nekaj treningov tam. Novembra se bomo verjetno preselili še v Avstrijo.

Sezona pa se bo s prvo tekmo začela 4. 12., tokrat ne v Kanadi kot v preteklih letih, temveč v Avstriji. Nato vas čaka kar nekaj potovanj … Tisti, ki je sestavljal urnik, se je norčeval iz tekmovalcev. Najprej skačemo po Evropi, se odpeljemo na eno tekmo v Kanado, nato sledi drugi evropski paket, pa selitev v Južno Korejo in za konec še v ZDA. Najraje bi letalske družbe vprašal, ali imajo aranžma "trikrat okoli sveta". No, pred dnevi sem izvedel še, da se je smučarski kros vrnil v koledar X-iger. Po januarski tekmi v Nakiski se bom torej odpravil še v Aspen.

Kaj pa cilji? Pretekle sezone so bile zelo vihrave in prežete s težavami. Letos si želim predvsem več miru in stabilnosti. Ta sezona bo svojevrsten eksperiment in priložnost, da samega sebe še bolje spoznam. Kot nekakšna predpriprava na svetovno prvenstvo 2017 in olimpijske igre leto zatem. No, uspehov v svetovnem pokalu se ne bom branil.

Pol leta niste bili na snegu. Vas je v tem času morda poklical kdo s sedeža Smučarske zveze Slovenije in spregovoril o prihajajoči sezoni? Verjetno se bodo name spomnili zdaj, ko bo treba podpisati pogodbo. S tem se ne obremenjujem. Imam svojo pot in sem sam sebi šef.

Lani vam je SZS prižgala zeleno luč za samostojno pot in namenila celo pokrovitelja ter posledično finančni prispevek. Bo tako tudi v novi zimi? Žal tistega pokrovitelja, kolikor vem, ni več. Finančno breme sezone torej v celoti pade na moja ramena. Prav zaradi tega sem v zadnjem obdobju kar nekaj časa prebil na snemanjih oglasov.

So se vam z naslovom svetovnega prvaka odprla kakšna dodatna vrata? Dozdajšnji pokrovitelji so me nagradili z višjimi vložki. Prav zaradi tega sem imel letos manj težav pri krpanju proračuna. Veseli pa me tudi, da sem še naprej zaposlen pri slovenski vojski.