Pred leti je spoznal, da to ne pelje več nikamor

Andrej Kračman je uspešno treniral tudi košarko. Foto: Osebni arhiv: Andrej Kračman

Kako ste se spoznali s tenisom in kdaj?
Tenis sem začel igrati s petimi leti. Oče ga je igral s prijateljem, sam pa sem ga igral ob steno. Ko sem šel v prvi razred osnovne šole, sem se v Domžalah vpisal v teniško šolo.

Kdaj ste potem začeli resno trenirati?
Ko sem bil star 12 ali 13 let, sem začel že kar resno igrati na turnirjih. Takrat je očetu uspelo, da me je poslal na akademijo Nicka Bollettierija. Veliko je začel vlagati vame, da sem imel čim boljše treninge. Na ta način sem potoval po svetu, si nabiral izkušnje z različnimi igralci in podlagami.

Na akademiji Nicka Bollettierija so trenirala kar velika zveneča imena svetovnega tenisa, kajne?
Da, res je. Tam so trenirali Andre Agassi, Mary Pierce, Pete Sampras, Jim Courier … Torej veliko dobrih igralcev.

Andrej Kračman je veliko treniral v tujini, kjer je dobil pomembne izkušnje. Foto: Vid Ponikvar/Sportida Kako se spominjate svoje enomesečne izkušnje na tej akademiji?
Zelo trdo smo delali. Trenirali smo po deset ur na dan. Pravzaprav je bilo zelo naporno, da si imel dve možnosti. Tisti, ki so tam vseskozi trenirali, so pregoreli ali pa so postali dobri igralci. Jaz sem bil tam en mesec in res veliko odnesel. Spoznal sem, kako pomembno je, da treniraš in da verjameš vase. Naučil sem se stvari, ki so bile za našo mentaliteto manj pomembne. Američani so takšni, da zelo verjamejo vase, a mi tega nimamo toliko v sebi. Na žalost ali na srečo, še sam ne vem, kaj je bolje (smeh, op. p.).

Igrali ste tudi na največjih mladinskih turnirjih in se v Wimbledonu dvakrat prebili do četrtfinala. To je bilo leta 1999 in 2000, kajne?
Že leta 1998 sem v prvem krogu premagal Mihaila Južnija, potem v drugem krogu izgubil proti Rogerju Federerju. Leta 1999 sem v četrtfinalu izgubil proti Avstrijcu Jurgenu Melzerju, leta 2000 pa sem izgubil proti Bolgaru Todorju Enevu. Takrat sem se med dvobojem nekoliko poškodoval, občutil sem hude bolečine v hrbtu. Imel sem možnost, da bi lahko kaj več naredil, a se je tako pač zgodilo.

Če se malo vrneva k dvoboju, ko ste igrali proti Rogerju Federerju. Izgubili ste s 7:6 in 6:3. Kako se spominjate tistega dvoboja?
Spominjam se, da sem v podaljšani igri vodil s 5:4 in imel na voljo dva svoja servisa. Imel sem celo žogico za niz, a potem je Rogerju to uspelo ubraniti in tako je dobil prvi niz. V drugem nizu mu je uspelo narediti "break" in to je bilo to.

Roger Federer je v članski konkurenci v Wimbledonu osvojil osem zmag. Proti njemu se je preizkusil tudi Andrej Kračman. Foto: Guliverimage/Vladimir Fedorenko

Se vam je Roger Federer že takrat zdel takšen teniški fenomen, kakor je pozneje tudi dejansko postal?
On ni veliko igral mladinskih turnirjev. Spominjam se, da sem se pogovarjal z njegovim trenerjem, in povedal mi je, da je imel Roger manjšo krizo. V ekipi so si namreč želeli, da si malo okrepi samozavest in zaradi tega se je spustil na malo nižjo raven turnirjev. Odigral je nekaj mladinskih turnirjev, da bi si povrnil samozavest. To, kar mi je uspelo videti, lahko le rečem, da je res dober igralec. Takrat še ni bil tako konstanten. Zelo dobro je igral, ko je to moral, ko mu ni bilo treba, pa je v igri nekoliko padel. Ko je dobil to konstantnost, je postal res dober.

Igral sem tako proti Federerju kot tudi proti Đokoviću. Oba sta veliko zmagovala. Prvi zaradi dobrega servisa. Federerju nisi mogel prebrati servisa, medtem ko Novak Đoković tako dobro vrača servise, da je to nekaj neverjetnega.

Torej ste igrali tudi proti Đokoviću?
Da, proti njemu sem igral na enem turnirju serije futures leta 2004 v Bergamu. Izgubil sem po treh nizih. Igrala sva na pesku. Tudi on je bil zelo dober igralec in pet let mlajši od mene. Spominjam se, ko mi je trener rekel, kako lahko izgubim z mlajšim igralcem. Dejal sem mu, da je zelo dober in da nima smisla, da igra na turnirjih serije futures, temveč bi bilo zanj bolje, da gre na turnirje serije challenger. Spominjam se, da je potem v naslednjem krogu izgubil … Nato je šel na tri turnirje serije challenger, jih odigral zelo dobro in "eksplodiral".

Je potem vaš trener bolj razumel, zakaj ste izgubili proti njemu?
Upam, da je. (smeh, op. p.)

Veliko je govora in tudi vprašanj o tem, kdo je najboljši igralec vseh časov. Kakšno je vaše mnenje?
Moje osebno mnenje je, da talentirani igralci skoraj nikoli niso psihološko tako močni, kot tisti, ki so morali več garati, da so prišli na isto raven. Zdi se mi, da Federer ni čisto vsega naredil, da bi zmagal, medtem ko je pri Đokoviću tako, da bolj ko ima igralce in gledalce proti sebi, bolj se "našpiči" in si želi zmagati. Po mojem je to najbolj očitna razlika med Federerjem in Đokovićem, ki bi naredil res vse za to, da bi zmagal. Tudi mamo bi prodal, da bi zmagal, medtem ko je bil Federer malo bolj mehak, kar se tega tiče. Po mnenju našega sogovornika Novak Đoković naredi na igrišču vse za to, da bi zmagal. Foto: Guliverimage

Kako se je po vašem mladinskem obdobju odvijala vaša športna kariera?
Ko sem prišel v reprezentanco Davisovega pokala, je bil trener Boris Breskvar, ki je bil fenomenalen. Uredil mi je, da sem šel trenirat v Nemčijo, kjer sem imel res dobre pogoje, pa še on me je treniral. Že pri 17 letih sem bil igralec, ki je imel že kar nekaj ATP-točk.

Za tem se je zgodilo, da Boris Breskvar ni več delal v tistem klubu. Podpisal je pogodbo z nemško teniško igralko Annke Huber. Zaradi tega sem se vrnil v Slovenijo, kjer pa nisem imel tako dobrih pogojev. Tudi partnerjev za trening nisem imel tako dobrih. Kot 17-letnik sem bil že okrog 500. mesta na svetu, nato pa sem padel na 1.400. mesto. Ne glede na to, da sem se zavedal, da bom izgubil sponzorja, ki mi je vse plačeval, sem se odločil tvegati. Odšel sem na teniško akademijo v Bologno. Tam se dobro treniral in prišel do 393. mesta na lestvici ATP, kar je bila moja najboljša uvrstitev. Nato pa sem si poškodoval kolena in bil primoran prenehati z igranjem.

Torej je bila poškodba razlog, da ste končali športno kariero?
Da, tako je. Tisto leto bi moral narediti preboj in pokazati, kaj znam. Imel sem operacijo kolena in po tistem nisem nikoli prišel na isto raven, saj sem imel prisotne bolečine. Na turnirju sem igral dva ali tri kroge, potem pa me je koleno že tako bolelo, da enostavno nisem več mogel igrati. Potreboval sem tri ali štiri dni počitka … Težko je, če se prebiješ do četrtfinala ali polfinala in potem ne moreš igrati. Videl sem, da nima smisla, da nadaljujem, saj sem le vlagal finančna sredstva. To več ni nikamor peljalo. Zato sem se odločil, da končam profesionalno igranje in nadaljujem kot trener v Italiji.

Konec kariere: "Pravzaprav je bila to zame ena najlažjih odločitev v življenju." Foto: Vid Ponikvar/Sportida

Nekateri slovenski trenerji pravijo, da ste bili res velik teniški potencial … Bi danes na svoji poti kaj spremenili, ste morda narobe trenirali?
Po mojem mnenju je bila za mojo poškodbo kolena kriva košarka. Do 14 leta sem namreč igral tudi za slovensko košarkarsko reprezentanco. Sam menim, da je do poškodbe levega kolena prišlo zaradi košarke, glede na to, da je bila to moja odrivna noga in da sem veliko skakal. Igral sem na mestu centra. Po mojem mnenju je bil vzrok za poškodbo igranje košarke in ne tenisa.

Mladi ste končali svojo kariero. Kako težko je bilo sprejeti odločitev, da boste končali svojo kariero?
Pravzaprav je bila to zame ena najlažjih odločitev v življenju. O tem sem bil 100-odstotno prepričan. Še sam ne vem, zakaj. Videl sem, da iz tega ne bo nič. Edino, kar mi je nekoliko žal, je to, da ne bom nikoli vedel, kje so bile moje meje, oziroma do kam bi lahko prišel. To me malce žre. Kar se tiče same odločitev, pa sem bil prepričan, da je bila to prava odločitev. Nimam nobenih obžalovanj.

Foto: Osebni arhiv: Andrej Kračman Zdaj že nekaj časa živite v Italiji, kaj vas je zadržalo tam?
V Italiji sem ostal, ker sem dobil dobre pogoje za delo in tudi spoznal svojo ljubezen. S partnerko sva skupaj že 21 let … Zadovoljen sem bil z življenjem tukaj in še vedno sem.

Kako ste se navadili na življenje v Italiji in kaj pogrešate iz Slovenije?
Predvsem pogrešam starše in babico. Želel bi si, da bi z njimi preživel več časa. Vseeno sem lahko v treh urah že v Ljubljani, tako da nimam tako velikega domotožja, kot če bi živel v ZDA ali Avstraliji. Vedno se rad vrnem. Pogrešam tudi nekdanje člane reprezentance Davisovega pokala in prijatelje, s katerimi smo izgubili stike. Sicer se v Italiji zelo dobro počutim in navadil sem se tukaj živeti. Pravzaprav je to postal moj novi dom, imam pa tudi dvojno državljanstvo.

Že prej ste omenili, da danes opravljate trenersko delo. Italija ima trenutno kar nekaj vrhunskih igralcev.
V Italiji ja ta šport zelo dobro razvit. Teniška zveza veliko vlaga v igralce in jim tudi finančno pomaga. Vsi igralci, ki se uvrstijo med prvo tisočerico, dobijo okrog pet tisoč evrov, s katerimi si pomagajo uresničiti program. Moram povedati, da so ljudje že kar razvajeni teh rezultatov. Trenutno vsi obožujejo Jannika Sinnerja, zelo popularen je tudi Matteo Berrettini, ki je sicer zdaj veliko poškodovan. Tenis je tukaj zares razvit šport.

Težavo vidim v tem, da so otroci razvajeni. Tenis ima visoko ceno, če želiš igrati na visoki ravni. Otroci, katerih starši so finančno močni, so po navadi tudi razvajeni. Na severu Italije je kar težko dobiti otroke, ki niso razvajeni. Na jugu Italije je mentaliteta drugačna in pogostokrat se zgodi, da igralci z juga pridejo bolj do izraza.

Je tudi v Italiji tenis zelo drag šport oziroma morajo starši vlagati veliko denarja v svoje otroke?
V tenis je treba vložiti veliko denarja, a težava je tudi v tem, da potrebujete veliko časa. Otroka je treba vseskozi voziti na treninge, konec tedna na turnirje in tako dalje. Določeni starši rečejo, da gredo raje ne morje, kot da otroka peljejo na turnir. Ko sem bil jaz mlajši oziroma v moji generaciji, je bil tenis na prvem mestu. Spominjam se, da je bil 25. decembra v Kranjski Gori organiziran turnir med otroki in smo tam cel dan igrali tenis, zvečer pa smo imeli skupno večerjo. Zdaj skoraj nikomur na kraj pameti ne pade, da bi za božič igral tenis.

Ste po končani karieri razmišljali, da bi počeli kaj drugega, ali ste bili od samega začetka prepričani, da boste ostali v tenisu in bili trener?
Delo trenerja me res veseli in za zdaj nisem razmišljal, da bi delal kaj drugega. Res je, če želiš dobro delati, je res naporno. Na igrišču sem tudi po osem ali devet ur na dan. Sam to delo opravljam zato, da bi lahko otrokom predal vse, kar znam. Upam, da mi bo enkrat pod roke "padel" pravi otrok in da bova lahko skupaj naredila določeno kariero. Po mojem mnenju nekomu, ki bi si želel igrati na visoki ravni, lahko veliko dam.

Imate trenutno kakšnega igralca, ki bi mu lahko uspelo?
Ne, niti pod razno ne. Še čakam. (smeh, op. p.)

Najbolje se je počutil na travnati podlagi in krasila ga je agresivna igra. Foto: Vid Ponikvar/Sportida Bi bili pripravljeni prevzeti vlogo trenerja na turneji ATP, kar pomeni ogromno potovanj in odsotnosti od doma?
Če bi res verjel v igralca, zagotovo bi.

Imeli ste lepo mladinsko kariero, znajo v Italiji ceniti vaše uspehe?
Pravzaprav tega ne izpostavljam, ampak včasih mi določeni otroci povejo, da so gledali moje rezultate in vidijo, da sem igral proti Federerju in Đokoviću. Včasih jim povem, kakšna je bila moja izkušnja, ampak mislim, da me cenijo bolj zato, ker resno delam in sem pošten. Bolj me cenijo zaradi tega kot pa zaradi rezultatov, ki sem jih imel v preteklosti.

Ste kdaj delali s kakšnim slovenskim fantom ali dekletom?
Ne, nikoli. Delal sem z enim nemškim igralcem, s slovenskimi igralci pa na žalost ne.

Spremljate tudi slovenski tenis? Pri moških je nastala praznina, medtem ko imamo pri ženskah kakovostne igralke. Kako vi vidite vse skupaj?
Zdi se mi, da starši kar veliko vlagajo v otroke in tudi v Sloveniji je veliko dobrih trenerjev. Zdi mi, da nimamo prave mentalitete … Na primer tega, kar ima Novak Đoković, pri nas nimamo. Torej, da bi en igralec res vse naredil na igrišču za to, da bi zmagal. Sicer smo že v mojih časih imeli kar nekaj talentov. Andrej Kraševec, Gregor Krušič, ne nazadnje tudi jaz … Na žalost nihče ni dosegel tega, kar bi lahko. Morda bi nekdo iz ZDA postal veliko boljši, kot sem bil sam, Kraševec oziroma nekdo drugi …

Andrej Kračman bi tudi letos stavil na Novaka Đokovića. Foto: Reuters

Smo tik pred začetkom letošnjega turnirja v Wimbledonu. Imate svojega favorita?
Po mojem mnenju je to spet Novak Đoković. Če bo fizično z njim vse v redu, bi lahko spet zmagal.

Lahko mladi igralci, ki prihajajo, ogrozijo Novaka Đokovića? Foto: Osebni arhiv: Andrej Kračman
Po mojem mnenju znajo mladi igralci zelo dobro delati samo eno stvar. Če jim to ne gre, nimajo druge alternative. Đoković vedno najde pot, da lahko zmaga. Mislim, da bi morali biti igralci malo bolj prepuščeni sami sebi. Seveda, vsi morajo imeti dobro ekipo okrog sebe, a na koncu si na igrišču vedno sam. Če imaš vedno vse postlano, potem na igrišču ne moreš imeti tako močnega karakterja kot na primer Novak Đoković.

Stefanos Cicipas in Alexander Zverev sta takšna primera. Oba imata vseskozi ob sebi starše in ne znata nič narediti sama. Če jima na igrišču ne gre, se ne znajdeta. Đoković, Federer ali Nadal so vedno našli pot do zmage. Tudi takrat, ko niso igrali svojega najboljšega tenisa.

Sicer veliko razmišljate o samem tenisu?
Vedno razmišljam, kako bi se lahko še izboljšal kot trener. Poskušam se učiti na svojih napakah in napakah drugih.

Kaj bi vi svetovali mladim teniškim igralcem?
Edino, kar bi jim svetoval, je to, da morajo biti res predani. Od jutra do večera morajo sanjati, da bodo nekoč postali dobri. Otrok mora sam preganjati starše, da bi rad igral. Torej mora imeti res voljo, da bi enkrat postal res dober. Včasih se jim zdi dovolj, da opravijo svoj trening in gredo domov. Tisti, ki imajo res pravo voljo, vseskozi sanjajo, da bodo postali dobri igralci. Če tega ne bodo imeli, bodo zelo težko uspeli.

Preberite še:

Sportal "Bil sem milimeter pred tem, da danes nihče ne bi vedel, kdo je Filip Flisar"

Sportal Žogo zamenjala za fotoaparat, a se odlično znajde tudi pred objektivom

Sportal Slovenski olimpijec na novi poti: Bil sem pahnjen v vodo in sem splaval