Novak Đoković in slovensko državljanstvo? Nekoč je bila ta ideja v zraku.

"Če želiš postati profesionalni igralec, moraš oditi iz države," je leta 2003 v intervjuju za Sportsko Galaksijo razlagal šestnajstletni Novak Đoković.

In kot država, kjer bi lahko trenutno vodilni teniški igralec na svetu našel svoj prostor, se je omenjala tudi Slovenija.

Ko je novinar takrat vprašal očeta, da jim je prišla na uho informacija, da je družina Đoković dobila ponudbo Slovenije za državljanstvo in vse pogoje, ki jih za razvoj profesionalnega tenisa tekmovalec potrebuje, mu je ta odgovoril: "Mi smo Srbi in bomo Srbi, kjerkoli bomo. V naslednjih mesecih bomo skušali narediti najboljše pogoje zanj. Moramo najti pogoje, da postane pravi igralec, in to v normalni državi. V državi, ki ceni takšnega igralca. Ni le Slovenija zainteresirana zanj. Pogovarjali smo se z Italijani in Švicarji. V prvo državo, ki bo sprejela zahteve, ti so strašno ostri, bo Novak odšel s celotno družino."

"V tenisu se državljanstev ne kupuje, kot to počno v nekaterih kolektivnih športih"

V tistem času je bil predsednik teniške zveze Andrej Polenec, čigar ime in njegova izjava sta se omenjali v članku v Financah tri leta pozneje, v katerem so pisali o tem, da je Polenec zavrnil možnost, da bi Đokovića povabili v svoje vrste. "V tenisu se državljanstev ne kupuje, kot to počno v nekaterih kolektivnih športih. Mi si bolj želimo vzgajati svoje igralce, če pa bi Đoković posebej izrazil željo po igranju za Slovenijo, bi mu pri tem pomagali," je takrat dejal Polenec.

Zdaj smo Polenca spet priklicali in povprašali, kaj je dejansko bilo, a pravi, da neposrednih stikov z družino Đoković ni bilo: "Sicer ne vem, če se je to dogajalo v mojem času predsednikovanja, vendar jaz nisem imel nobenega stika z njimi. Priznam, da sem za to slišal in da so se zanimali. Po mojem mnenju je bil to samo bežen stik. Z mano kot predsednikom teniške zveze niso bili nikoli v stiku. Tudi na nižji ravni ni bilo stikov, ker verjetno bi informacija prišla tudi do mene."

Naš sogovornik, ki je bil nekdaj uspešen kajakaš na divjih vodah, pozneje pa se je zaradi težav z revmo raje posvetil teniški igri, meni, da v primeru Đoković to ne bi bila zgodba za daljše obdobje.

"Takrat ni bilo nobenega, ki bi Novaku lahko financiral začetno pot"

"Če gre nekdo v to samo zaradi financiranja … To so kratkoročne zgodbe. Po navadi se vsi vrnejo v svojo državo. Če imajo urejene finančne stvari, gredo pa v Monte Carlo. To je povsem drugačna zgodba kot pri Jakovu Faku. On je bil pri nas vezan na trenerje in druge stvari, medtem ko je bilo pri družini Đoković verjetno samo trenutna stiska," nam je zaupal Polenec in dodal: "Takrat ni bilo nobenega, ki bi Novaku lahko financiral začetno pot … Po mojem je bil to res samo oddaljen stik. Če bi bilo kaj bolj resnega, bi verjetno prišli do mene. Kot takratni direktor Iskratela sem namreč vedel, kako poteka postopek za pridobitev državljanstva. V našem podjetju smo večkrat priskrbeli državljanstva za naše specialiste, če so jih potrebovali."

Ista generacija kot Novak je tudi naš Blaž Kavčič, ki je približno tri leta treniral z Iztokom Bombačem, ki zdaj poučuje tenis v Ameriki.

Pri Slovencih se je zaustavilo pri denarju

Na vprašanje, zakaj našim tekmovalcem, ki so bili v mladinskih vrstah zelo uspešni, ni uspel velikanski preskok, je podal svoje razmišljanje: "Stanje v Sloveniji je bilo takšno, da je bil najboljši moški takrat okoli 200. mesta. Nikoli ni prišel višje. Ljudje niso ravno verjeli, da je Slovenija sposobna producirati igralca. Predsednik Andrej Polenec ni verjel, da lahko generacija Kavčič, Gregor Žemlja karkoli naredi. Celo zmanjšati so jim hoteli sredstva. Za igralca je bilo, se mi zdi, predvidenih približno 1000 evrov na sezono. To so majhni zneski. Takrat je dejal, da moramo v naslednjih desetih letih vzgojiti nov rod. Novak Đoković v to sliko ne ustreza, ker je bil že starejši in četudi bi kaj naredil, od njega ne bo posebne koristi."

Denar je bil med drugim tisti, da slovenskim teniškim igralcem ni uspel preboj že nekoliko prej, saj niso imeli takšnih pogojev kot najboljši: "Če hočem biti pošten do Polenca, je naredil v Kranju krasen klub. Dvorana je Žemlji in Kavčiču veliko pomagala, ker sta imela neomejen dostop do tenisa poleti in pozimi. Ko so se začele zadeve odvijati, je klub Triglav Kranj stal za njima. Preden je do tega prišlo, pa se je bilo treba veliko bojevati z vetrom. V Sloveniji smo imeli mladince vedno zelo močne. Težava je nastala po tem, ker je zmanjkalo denarja. Nismo imeli proračuna."

"Ali bi igralec kot Đoković pomagal, bi"

Po mnenju Bombača bi morali v Sloveniji delati po takšnem sistemu, da bi imeli deset teniških igralcev, v katere bi vlagali in bi morda enemu uspelo: "Tega pri nas ni. Med letoma 2000 in 2007 smo to poskušali narediti, vendar žal ni šlo. Leta 2007 sem se nato odselil v ZDA."

Četudi bi Đoković prejel slovensko državljanstvo, bi težko verjeli, da bi kdaj zaigral za našo državo. Kakšna pa bi bila po mnenju Bombača sploh korist, če bi pred leti v svoje vrste le dobili številko ena svetovnega tenisa? "Ali bi igralec kot Đoković pomagal? Bi. Tudi če bi imel le dvojno državljanstvo, zlasti, ker je bil takrat že med najboljšimi stotimi na svetu. Ko je Đoković začel igrati, je denimo za seboj potegnil Janka Tipsarevića in Viktorja Troickega, ki so jih naši mladinci gladko premagovali. Verjetno velikih zahtev družina Đoković ni imela. Merlene Ottey je vrhunska atletinja in je dobila državljanstvo," odgovarja Bombač, ki je med drugim v karieri treniral tudi Petro Rampre, krajši čas Miho Gregorca in , ki je bil leta 1997 evropski podprvak, veliki Roger Federer pa je takrat izpadel v četrtfinalu.

Kdo od Slovencev se je dejansko pogovarjal z družino Đoković, ali je ta le ustvarjala pritisk na Srbijo, vedo le člani družine. Sloveniji pa preostane čakanje, da bo morda tudi ona imela v svojih vrstah nekoč takšnega šampiona, kot sta Đoković in Federer.