Nedelja, 19. 11. 2023, 17.33
1 leto
DRUGA KARIERA (336.): Daniel Šantl
Ga poznate? Človek iz ozadja, a še kako pomemben.
Daniel Šantl. Zanj bi lahko dejali, da je človek iz ozadja, a še kako pomemben pri zgodovinskem uspehu slovenskega tenisa, ko so se naša dekleta prebila v polfinale pokala Billie Jean King. Danes mu je za nekatere stvari žal, saj meni, da je v svoji športni karieri prehitro obupal. Kako je Daniel prišel do svojega trenerskega poklica in ali je v življenju sploh razmišljal o kakšni drugi možnosti v svoji drugi karieri?
Bil je izjemno dober v teku in brez pravega treninga dosegal izjemne rezultate. Prepričevali so ga, naj se začne ukvarjati s tekom, a usoda je hotela – predvsem po zaslugi njegovega očeta –, da se je znašel na teniškem igrišču. Od nekdaj je imel rad športe z žogo, zato je tudi dolgo vztrajal v tenisu oziroma kot trener še vedno vztraja pri tem športu. Bil je perspektiven igralec, bil tudi uvrščen na lestvico ATP, žal pa sta njegovo športno pot prekinili tragedija v družini in manjša poškodba.
Nekaj časa je še vztrajal, nato pa se odločil za študij na fakulteti za šport. Kmalu po tistem so mu že povedali, da ga čaka služba v domačem klubu. Danes ni samo trener v domačem klubu, ampak tudi pomočnik trenerja v ženski reprezentanci, prav tako je podpredsednik strokovnega sveta Teniške zveze Slovenije. Dela ima več kot dovolj.
Petinštiridesetletni Mariborčan je torej tudi eden izmed ustvarjalcev slovenske teniške pravljice, potem ko so se naša dekleta na najprestižnejšem ekipnem tekmovanju pokal Billie Jean King prebila v polfinale in dosegla zgodovinski uspeh. Čeprav slovenski javnosti morda ni tako znan, pa je njegovo delo v reprezentanci nepogrešljivo. Več kot očitno ima rad svoje delo, saj si je zaradi natrpanega urnika komaj našel čas za naš pogovor. Že dovolj pove dejstvo, da je v ponedeljek, dva dni po reprezentančni akciji v Sevilli, delal od jutra do večera.
Kdaj ste se spoznali s tenisom?
S tenisom sem se začel ukvarjati malce pozneje. Pravzaprav sem začel povsem slučajno. Sicer sem bil že od majhnega zelo dober v atletiki. Zmagal sem na mariborski olimpijadi na 600 metrov, pa sploh nisem treniral atletike. V šoli so me prepričevali, da bi se začel ukvarjati z atletiko.
S tenisom sem se začel ukvarjati pri devetih letih in pol. Oče je imel namreč prijatelja, čigar sin je trener. Bilo mi je všeč, športi z žogo so mi bili vedno všeč. Zagotovo bolj kot tek ali kaj podobnega. Tako sem začel trenirati pri Teniškem klubu Branik. Zelo hitro sem prišel v sistem treniranja, pri enajstih letih pa sem že začel tekmovati in igrati na turnirjih. Prišel sem tudi na lestvico ATP.
Daniel Šantl v času svoje športne kariere.
In kaj je bil razlog, da ste lopar postavili v kot?
Ko sem bi star 21 ali 22 let, sem se malo poškodoval, kar sicer ni bilo prehudo, imeli pa smo tudi smrt v družini. Umrla mi je mama. Vse skupaj je bilo povezano tudi s financami. Odločil sem se, da grem študirat.
Lahko rečem, da sem hitro obupal oziroma prekinil. Drugače sem velik zagovornik vztrajanja. Že v enem izmed prejšnjih pogovorov sem večkrat poudaril, da je pri nas v Sloveniji težava, da fantje zelo hitro obupamo oziroma končamo kariero, ko pravzaprav sploh še nismo zreli. In zaradi tega gre veliko športnih zgodb mimo, ki bi sicer lahko bile uspešne. Jaz sem bil načeloma ena izmed njih. Je pa res, da se moramo zavedati, da so bili takrat drugi časi. Doma sem bil brez prave finančne podpore. Z očetom in sestro smo ostali sami, tako da je bilo tudi psihološko težko. Poleg tega v mojem času ni bilo individualnih trenerjev tako kot danes. Imeli smo klubskega trenerja, tako da sem bil eden izmed desetih ali petnajstih igralcev. Ni bilo trenerja, ki bi si vzel čas zame in me spodbujal. Tako nekako se je potem končala moja zgodba.
Več igralcem je bil trening partner, med njimi je bila tudi Katarina Srebotnik, naša nekdanja vrhunska teniška igralka.
Vam je bilo težko končati kariero?
Ko sem začel študirati, še nisem povsem obupal. Poškodbo sem saniral in v zimi 2001/2002 postal še državni članski prvak. V prvem letniku študija sem bil že neke vrste spremljevalec na turnirju na Lošinju. Tam sem tudi igral in dobil celo eno ATP-točko. Pozneje sem poleg lastnih treningov tudi veliko sparingiral. Tudi Blažu Kavčiču, ki je bil takrat še mladinec. Že od nekdaj sem bil sparnig partner tudi Katarini Srebotnik. V drugem letniku študija sem začel popuščati. Takrat smo se že začeli dogovarjati za delo trenerja. Na klubu Maribor Branik so mi konec drugega letnika dejali, da me pri njih čaka služba, in takrat sem že veliko bolj začel razmišljati v tej smeri.
Ste imeli sicer kakšnega teniškega vzornika v tujini ali pri nas?
Vedno mi je bil všeč Pete Sampras, tako da sem ga posnemal v določenih segmentih igre. Rad sem prihajal na mrežo in glede na to, da sem visok 183 centimetrov, sem imel tudi dokaj dober začetni udarec. Včasih nisem imel nobenih težav, če sem na tekmo dal od deset do petnajst asov. Veliko časa sem posvetil temu segmentu. Pri nas je bil malo starejši od nas Iztok Božič. Z njim sem imel priložnost tudi veliko trenirati, ker sva bila v istem klubu. Z mano je zelo rad igral igro dvojic. On je bil eden izmed tistih igralcev, po katerem smo se zgledovali, saj drugega skorajda ni bilo.
Ko ste ravno omenili Iztoka Božiča. Pred časom smo se z njimi pogovarjali in nam je zaupal, da je imel precej tanke živce za igranje tenisa. Kakšne vrste igralec ste bili vi?
Zagotovo sem bil bolj miren kot on. To vem, ker smo skupaj hodili na turnirje v tujino in se je dogajalo marsikaj. Iztok je včasih res imel izpade (smeh, op. p.). Tako hudo pri meni ni bilo, ampak vsakemu včasih poči film, zlomiš lopar, kričiš, tudi jokaš, če je treba. Sem dokaj čustven, ampak na malce bolj kulturen način.
Sicer sem dokaj pozno odrastel, zato mi je morda malce žal, da sem takrat obupal. Nisem videl luči na koncu tunela, da bi nadaljeval kariero. Šele v času študija sem spoznal, kaj si želim, kaj pomeni živeti. Bil sem nenormalno pozen.
V reprezentanci veliko dela tudi z mladimi dekleti.
Je pri vaši drugi karieri obstajala še kakšna druga možnost, torej da bi počeli kaj drugega?
Da bi se ukvarjal s čim drugim kot s tenisom, sploh ni prišlo v poštev. Pri meni je bilo vse usmerjeno v ta šport. Včasih seveda pridejo kakšne stvari, ki ti niso všeč, ampak še vedno uživam v tem. Sicer tega ne bi delal na takšen način.
Danes ste med drugim tudi pomočnik trenerja slovenske ženske reprezentance, ki je prejšnji konec tedna dosegla zgodovinski uspeh slovenskega tenisa. Kdaj so vas pri zvezi povabili k sodelovanju?
Poklicali so me leta 2017, ko sta se ekipi pridružili Kaja Juvan in Tamara Zidanšek. Mislim, da so obstajali globlji razlogi, zakaj sem prišel zraven. Sicer mi jih nihče noče ali ne želi povedati. Glede na to, da sem prišel s Kajo in Tamaro, sem bil morda vpoklican zato, da bomo dosegli ta uspeh. Pa ne želim, da se sliši preveč napihnjeno. Ne vem, ali je ravno naključje, da smo mi trije hkrati prišli v reprezentanco. Sem tudi podpredsednik strokovnega sveta in takrat smo nastavili to zgodbo. Najprej smo gradili okoli Kaje, ker je bila izjemna mladinka. Pričakovali smo, da bo kot članica izstopala. Kmalu smo spoznali, da je tudi Tamara tista. Prišla je skoraj istočasno in kmalu smo ugotovili, da imamo dve mladi izjemni igralki.
"Pri meni je pomembno, da se vse skupaj vzdržuje in da se ne dela nemira v določenih stvareh."
Kaja in Tamara sta imeli svoje trenerje, kako ste si vi pridobili zaupanje teh dveh deklet?
Vedeti moramo, da sem z njima skupaj teden ali dva na leto. V osnovi moramo vedeti, da imajo dekleta svojo ekipo, ki ji zaupajo 100-odstotno. Ko mi pridemo na reprezentančno tekmovanje, je pomembno, da se vzdržuje njihovo formo. Torej pri meni je pomembno, da se vse skupaj vzdržuje in da se ne dela nemira v določenih stvareh. Mi smo tukaj, da organizacijsko vodimo stvari, da dekleta ohranimo stabilna in v takšnem razpoloženju, kot so prišla.
Kar zadeva zaupanje, pa se spominjam, da je imela Tamara že takoj svojega človeka zraven, medtem ko sem prvi dve leti za Kajo bolj skrbel jaz. Ampak to je bila bolj kondicijska priprava in stvari, ki so ji jih dali za narediti pri njeni ekipi. Ogrevanje, tudi kakšen sparnig trening sem naredil z njo. Skratka, malo več sem se družil z njo. Načeloma sva se že od začetka ujela, tako da neko prilagajanje ni bilo potrebno. Malo se je seveda treba prilagoditi, ampak sva se že takoj razumela. Od leta 2018 ali 2019 je njena ekipa že dosti hodila z njo.
Nam lahko poveste, kaj dejansko je vaše delo v slovenski teniški reprezentanci?
Moja naloga je, da poskrbim, da je pri dekletih in tudi pri vseh preostalih dobro vzdušje. Vedeti je treba, da je to individualni šport in hitro lahko nekdo … Egi so zelo veliki. Pri svojih letih mi ni treba nastopiti s svojim egom, zato sem jaz tisti, ki poskušam skozi različne prijeme in pogovore vzpostaviti ravnovesje.
Težko vam to razložim. Ko sam začutim, da bi nekje lahko prišlo do kakšnega manjšega trenja ali negativnega klika, sem jaz tisti, ki se skušam na pravi način odzvati na nastali položaj, da gre potem vse skupaj gladko naprej. Seveda, veliko je tudi organizacijskega dela. Skrbim za pripravo določenih zadev in dogodkov, ki jih imamo. Torej da vse skupaj lepo teče. Če nekako strnem vse skupaj, sem neke vrste mediator. Meni je super, da sem del te ekipe, ni mi pa tako pomembno, da bi se izpostavljal. Raje vidim, da je pri preostalih vse v redu.
"Zdaj smo na vrhu in to lahko nekaterim zamegli um, jaz pa vedno gledam na širšo sliko."
Vedno, tudi pri zadnjem uspehu v Sevilli, ste nekako v ozadju. Vam ta položaj ustreza?
V tej reprezentanci da. Ko sem začel delati za teniško vezo, sem se bolj usmeril v mladinske reprezentance. Kaja Juvan je šla skozi mladinski pogon in veliko smo ji pomagali. Ko je ona prišla iz mladinske reprezentance v člansko, sem se tudi jaz priključil. Torej kot nekdo, ki to mladinsko zgodbo pelje oziroma gradi naprej. Takrat sem prišel v ekipo v tej vlogi in iskreno povedano sem to svojo vlogo sprejel. Sem tudi človek, ki se tega, kar se z nekom dogovorim, tudi držim. Lahko pa priznam, da so mi ti tedni z reprezentanco naporni. Vsaj psihološko, ker moram veliko stvari "požreti", da bo ekipa še naprej držala skupaj. Določene stvari sprejmem in zapeljem po drugi poti. Nikoli nisem razmišljal, da bi bil kapetan ekipe. Andrej Kraševec živi za to in tudi ne vidim potrebe, da bi se kaj spreminjalo. Saj lahko vidimo, da so rezultati tukaj. Jaz sem tukaj, da mu svetujem in dajem napotke, in za zdaj me upošteva. Ko so tako veliki rezultati, so seveda tudi apetiti veliki. Zdaj smo na vrhu in to lahko nekaterim zamegli um, jaz pa vedno gledam na širšo sliko.
Mislim, da ta rezultat veliko pomeni za mladinke, ki prihajajo zadaj. Seveda je ta rezultat pomemben za slovenski tenis in člansko ekipo, ampak če bomo znali ta rezultat iztržiti, imamo lahko generacije za naslednjih deset ali dvajset let še boljše kot zdaj. Na ta račun se dvigne ambicioznost posameznih igralcev in tudi staršev. Poleg tega so tukaj tudi veliki zaslužki. Skratka, sam poskušam gledati skozi mladinke. Je pa res, da sem bil ta teden v Sevilli zraven s srcem in uživam z dekleti v tem rezultatu.
Slovenska teniška reprezentanca v Kopru, ko se je uvrstila na finalni turnir, kjer so se prebile do polfinala.
Kako stresni so za vas reprezentančni dvoboji, ko jih igrajo naša dekleta v pokalu BJK?
Mogoče malo manj kot pri preostalih. Naša klop se je zdaj zelo razširila, kar je res pozitivno. Na začetku smo se tega branili. V zadnjih letih opažam, da je zelo pomembno, da imata Kaja in Tamara zraven svoji ekipi, ki lahko res dobro poskrbita za njiju. Niti jaz niti Andrej ne moreva tako dobro poskrbeti za njiju. Verjetno so oni najbolj živčni. Ne gre samo za tisto zmago, ampak gre tudi za neke finančne vložke. Pri meni je ta napetost zagotovo manjša. Seveda sem na trnih in si želim uspeha. Če nam uspe, odlično, če nam ne uspe, na to ne bom gledal kot na veliko tragedijo. Mislim, da to pri nas ni težava. Ne glede na to, ali zmagamo ali izgubimo, gremo z istim razpoloženjem naprej.
Kako vidite nadaljevanje te uspešne teniške zgodbe?
Zdaj smo res prišli do vrhunskega rezultata, ko je motivacija na zelo visoki ravni. Koliko je ekipa dejansko močna, se vidi, ko ji ne gre dobro. Mi smo praktično na vrhu in višje skoraj ne moremo. Če nam bo uspelo ostati v svetovni skupini oziroma blizu, bo ta ekipa zelo dobro delovala. Vprašanje je, kaj se bo zgodilo, če se nam kje zalomi in pademo v kvalifikacije ali še kakšno stopničko nižje. Nikoli ne veš, kako bo. Žreb nam je bil res naklonjen, lahko pa v naslednjih dveh srečanjih v gosteh dobimo zelo neugodne nasprotnice. Lahko gremo stopničko nižje in takrat se bo videlo, koliko je ta ekipa složna.
Se še naprej vidite v tej zgodbi, s kapetanom se verjetno dobro ujameta?
Da, dobro se ujameva. Imava povsem različna značaja, ampak če bi šel z njim neke stvari na nož, potem ne bi mogla sodelovati. Jaz sem svojo funkcijo sprejel tako, da sem tisti, ki po navadi naredi korak nazaj, da gre lahko ta zgodba naprej. Jaz sem tisti v ozadju, ki znam najti pravo pot, če kdaj skrenemo. Javnost tega ne vidi. Vsaka ekipa ima znotraj kakšno nesoglasje ali trenje in potem sem jaz tisti, ki znam postaviti figure tako, da gremo lahko mirno naprej.
Torej v reprezentanci žrtvujete svoj ego, da stvar deluje. Kako pa delujete kot trener v klubu?
Dela ima več kot dovolj.
Pristop je zagotovo drugačen. Imam svoje principe, ki se jih držim in od njih ne odstopam. Moja trenerska kariera ni toliko odvisna od reprezentance. Ko gre za moj projekt, ga peljem tako, kot mislim, da je prav. Če bi bil kapetan, bi se tega tudi držal, ampak kot kapetan si ti odgovoren. Andrej je odgovoren za uspehe in tako, kot bo on rekel, tako tudi bo. To je prav, če vprašate mene. V reprezentanci sem nekako v ozadju. Ko delam svoje stvari, delam tako, kot mislim, da je prav. In tega se držim – ne glede na to, kaj mi drugi rečejo.
Ste drugače zahtevan trener?
Sem. Moram biti, če želim nekaj doseči. Če želiš nekaj več, potem moraš biti zahteven.
Ali ste bo zadnjem reprezentančnem uspehu dobivali kakšne nove trenerske ponudbe?
Neke ponudbe sem že imel, ampak ne toliko vezane na reprezentančno ekipo. Igral sem tenis, imam najvišjo izobrazbo za teniškega trenerja v Sloveniji, tako da pri nas to ni bila nikoli težava. Ponudb imam dovolj. V ponedeljek, ko sem prišel domov, nisem imel nobenega časa, saj sem delal od devetih zjutraj do osmih zvečer. Tudi iz tujine je bilo nekaj ponudb, ampak nič tako tekmovalnega. Za zdaj imam ambicije s fantom, s katerim trenutno delam. To je Aljaž Kirbiš.
Preberite še: