Žlahtni letnik 1991: Slovenija in cvet obetavnih športnikov

O plebiscitu, osamosvojitvi, desetdnevni vojni, brionskih pogajanjih, trimesečnem moratoriju, valu mednarodnih priznanj in vključevanju v mednarodne integracije so se učili v šoli. Jugoslovanske zgodbe niso doživeli, ob osamosvojitvi so bili nepopisan list. Na svet so namreč prijokali prelomnega leta 1991, ki bo v zgodovinskih knjigah zapisano kot leto razpada SFR Jugoslavije in začetka slovenske državnosti. V tem letu, podobno kot država, dopolnjujejo 25 let. Dovolj, da so premagali najstniška leta, se poslovili od mlajših selekcij in opozorili nase tudi v članski kategoriji. Po drugi strani pa so pred njimi še osrednja leta športnih karier …

Boštjan Kline, alpski smučar

Mariborčan, katerega razvoj so po naslovu mladinskega svetovnega prvaka sprva zavrle zdravstvene težave, se je v zadnjih dveh sezonah uveljavil v vlogi najboljšega slovenskega alpskega smučarja.  V pretekli zimi je navdušil z dvema uvrstitvama na stopničke za zmagovalce na tekmah svetovnega pokala. Drugi je bil tako na smuku v Garmisch-Partenkirchnu kot tudi na superveleslalomu v Hinterstodru. Navduševal je tudi z rezultatsko stabilnostjo, tekmovalno potrpežljivostjo in kakovostjo na različnih terenih, zato med trenerji velja prepričanje, da gre za smučarja prihodnosti.

Polona Hercog, teniška igralka

Polona Hercog je v zadnjih letih naša najboljša teniška igralka med posameznicami. Štajerka, ki je imela v preteklih letih kar nekaj težav s poškodbami, je v svoji karieri osvojila dva turnirja serije WTA, dve zmagi pa ima tudi v igri dvojic. Na turnirjih za grand slam je med posameznicami zbrala 26 nastopov. Največji uspeh je dosegla leta 2010 na OP Francije, kjer je prišla do tretjega kroga. Na ženski svetovni lestvici je bila najvišje uvrščena na 35. mesto, njena želja pa je, da bi se enkrat prebila med prvih deset igralk na svetu.

Matej Gaber, rokometaš

Foto: Vid Ponikvar

Kar nekoliko vizionarsko potezo je napravil nekdanji selektor rokometne reprezentance Boris Denič, ko je k sodelovanju povabil Mateja Gabra. Ne le to. Gorenjskemu mladeniču je namenil zelo vidno vlogo, potem ko ga je z zunanjega položaja, kjer je igral v klubu, "prešolal" na krožnega napadalca. Vse od evropskega prvenstva 2012 je tako škofjeloški hrust nesporna reprezentančna številka ena na črti.

Strmo se vzpenja tudi njegova klubska kariera. Igral je za Gorenje, francoski Montpellier in po novem za madžarski Pick Szeged, s katerim bo še bližje evropskemu vrhu in med najpomembnejšimi igralci. Še posebej v obrambi, a tudi v napadu.

Robert Berić, nogometaš

Napadalec iz Krškega, ki je še kot nepolnoleten zakorakal v Ljubljano in v dresu Interblocka hitro zablestel. Potem je njegovo pot začasno ustavila huda poškodba. Pozneje je prestopil v Maribor, tam v treh letih dosegel nekaj pomembnih zadetkov, leta 2013 je odšel v Avstrijo. Najprej je bil leto dni član graškega Sturma, na Dunaju pa je v dresu Rapida eksplodiral. V sezoni 2015/16 je v avstrijskem prvenstvu zabil kar 27 prvenstvenih zadetkov, kar je rekord Slovencev v tujini. Odlične nastope je kronal s prestopom k francoskemu klubu St. Etienne, s katerim je poskrbel za rekordno odškodnino v zgodovino dunajskega kluba. V Franciji je nadaljeval strelski ritem, nato pa na gostovanju v Lyonu utrpel nehvaležno poškodbo kolena. Vrnil se je čez pol leta in na zadnji reprezentančni akciji že branil barve Slovenije. 

Luka Božič, kanuist

Luka Božič ali Ljubo, kot ga kličejo v kajakaških krogih, je vrhunski kanuist, ki v zadnjih letih skupaj s Sašem Taljatom kraljuje v disciplini kanu dvosed. Predlani sta dosegla svoj največji uspeh, ko sta v ZDA postala svetovna prvaka. Luka ima visoke ambicije tudi v kanuju enosedu, kjer iz leta v leto napreduje. Na lanskem evropskem prvenstvu je zasedel četrto mesto. Nastopil je tudi na OI v Londonu, kjer sta bila s Sašem osma, to uvrstitev pa si želita popraviti na olimpijskih igrah v Riu de Janeiru, kjer sodita v ožji krog favoritov.

Maja Bratkič, atletinja

Foto: Sportida

Maja Bratkič je obetavna slovenska tekmovalka v troskoku, a so njeni rezultati za zdaj še v senci odličnih slovenskih atletinj v tej disciplini Marije Šestak in Snežane Vukmirović. Novogoričanka, ki prosti čas preživlja s fantom Etienom Velikonjo, občasnim slovenskim nogometnim reprezentantom, s katerim pričakujeta naraščaj, je uspeh kariere dosegla leta 2013, ko je na evropskem prvenstvu za mlajše člane na Finskem osvojila bronasto medaljo. Njen najdaljši troskok za zdaj znaša 13,75 metra.

Živa Dvoršak, strelka

Simpatična Ljubljančanka že vrsto let velja za najboljšo slovensko strelko, katere misli so trenutno usmerjene proti olimpijskim igram v Riu 2016. Nastopila je že v Londonu leta 2012, kjer je nase opozorila z enajstim mestom v streljanju z zračno puško. Slabo leto pozneje si je priborila celo bronasto kolajno na evropskem prvenstvu v Odenseju, kar je do danes njen najbolj viden dosežek. Že čez dober mesec bo lahko izboljšala svoj najboljši olimpijski rezultat, na južnoameriških tleh bo tekmovala z zračno puško in malokalibrsko puško v trojnem položaju.

Saša Golob, telovadka

Domžalčanka, ki je v preteklosti tekmovala v mnogoboju, v zadnjem času pa se je posvečala parterju, se je z gimnastiko spoznala, še preden je dopolnila okroglih deset let. Pri 11 letih je v žep pospravila srebrno državno medaljo, vse od tedaj pa pridno nabira odličja tudi na mednarodnih tekmovanjih. Leta 2012 je svoje odlike pokazala na parterju, ko je sezono končala kot zmagovalka svetovnega pokala, kar je ponovila še lani. Štiriindvajsetletnica, ki je kot edina slovenska telovadka nastopila na olimpijskih igrah v Londonu, kjer je po ponesrečenem nastopu na preskoku končala na 60. mestu, se je ob gimnastiki predala še medicini.

Damjan Bohar, nogometaš

Hitronogi krilni napadalec iz Mačkovcev je zrasel v nogometni šoli Mure in z njo tudi nastopal v njenih zadnjih dveh prvoligaških sezonah. V sezoni 2012/13 je bil njen najboljši nogometaš, zabil je kar devet prvenstvenih golov. Po njenem ponovnem padcu se je preselil v Maribor in se tam odlično znašel. V prvi sezoni je v prvenstvu zadel sedemkrat, v drugi prav tako. Zelo dobro je igral tudi v Evropi, v spomin pa se je vtisnil predvsem njegov gol v ligi prvakov za remi proti Schalkeju v Nemčiji. Enkrat je nastopil tudi za slovensko reprezentanco, v prejšnji sezoni pa je vijolicam pomagal do pokalnega naslova.

Ana Gros, rokometašica

Foto: Žiga Zupan/Sportida

Ana Gros je ena najbolj prepoznavnih slovenskih rokometašic v tujini. Pri 25 letih je za njo že vrsta sezon v ligi prvakinj. V zadnji je s svojim Metzem postala francoska prvakinja, prva strelka prvenstva in najboljša desna zunanja.

Zanimivo, najboljša je (bila) v vsaki državi, kjer je nastopala. Torej, v Sloveniji, na Madžarskem, v Nemčiji in Franciji. Da je dozorela in da premore izdatno mero pozitivne predrznosti, je med drugim pokazala na odločilni tekmi slovenske reprezentance v kvalifikacijah za evropsko prvenstvo. Hrvaticam je enega najpomembnejših golov zabila s hladnokrvno ukano. Zato je zelo zaslužna za to, da bo Slovenija po šestih letih spet del elitne skupine najboljših evropskih reprezentanc.

Klemen Kosi, alpski smučar

Sin Mirka Kosija, klaviaturista legendarne mariborske glasbene zasedbe Lačni Franz, in strastni navijač Nogometnega kluba Maribor spada med najboljše slovenske alpske smučarje. Vztraja, da želi biti konkurenčen v vseh disciplinah, do zdaj pa se je na tekmah članske ravni najbolj izkazal v kombinaciji, smuku in superveleslalomu. V svoji karieri je zbral šest uvrstitev med najboljšo petnajsterico na tekmah svetovnega pokala.

Marjan Jelenko, nordijski kombinatorec

Naš najboljši nordijski kombinatorec je prvič nase opozoril na mladinskem svetovnem prvenstvu v Estoniji leta 2011, ko se je okitil z zlato in srebrno medaljo. V članski konkurenci je bil član velenjskega kluba s petim mestom zelo blizu stopničk v svetovnem pokalu, še bližje pa na ekipni tekmi v Kuusamu, kjer je bil skupaj z Mitjo Oraničem četrti. Velik dosežek mu je uspel odskakati in odteči še na članskem svetovnem prvenstvu v Val di Fiemmeju, kjer je bil odličen sedmi.

Miha Verlič, hokejist

Štajerski pridih v slovenski hokej prinaša Miha Verlič, ki je prve hokejske korake naredil v domačem Mariboru. Visokorasli 24-letnik, zadnje čase stalni član reprezentančnih akcij, je pri 19 letih hokejsko znanje nabiral na Češkem, se vrnil domov in tri leta preživel pri Olimpiji, kjer je predvsem v zadnjem letu vlekel ljubljanski voz, nato pa se po boljše čase odpravil v Avstrijo. Tam je eno sezono igral za Gradec, v lanskem tekmovalnem obdobju pa je oblekel dres Beljaka, ki ga bo nosil tudi v prihodnje. Trikratni državni prvak, ki raje govori na ledu kot pred sedmo silo, se lahko pohvali, da je bil del slovenske olimpijske odprave v Sočiju, za njim pa so tudi tri članska svetovna prvenstva.

Martin Milec, nogometaš

Iz Aluminija iz Kidričevega je leta 2010, takrat je bil star 18 let, prestopil v Maribor. Takrat še kot vezist, v Ljudskem vrtu se je prelevil v desnega bočnega branilca in hitro postal eden izmed najboljših v slovenski ligi. Vijoličastim je pomagal do številnih uspehov v Evropi in na domačih tleh, prebil se je tudi v reprezentanco. Leta 2014 je napočil čas za nov izziv. Prestopil je v Belgijo. Okrepil je Standard Liege, ta je zanj nakazal 1,2 milijona evrov. V Belgiji je igral redno le prvo sezono, v prejšnji sezoni 2015/16 pa je tekmovalno formo ohranjal na Nizozemskem kot član Rode iz Kerkradeja.

Edo Murić, košarkar

Foto: Vid Ponikvar

Čeprav je mlajši od bratov Murić (starejši brati Dino letos zaradi poškodbe ni igral), je Edo kot prvi zapustil Slovenijo in se podal služit kruh v tujino. Po uspešnem učenju pri Aleksandru Džikiću pri Krki zdaj svojo pot nadaljuje pri Partizanu, kjer je nad njegovim razvojem bdel Duško Vujošević, sredi sezone pa je na beograjsko klop sedel Džikić. Edo se je uveljavil tudi v reprezentanci in je njen nepogrešljiv član. Novi slovenski selektor Igor Kokoškov ga je uvrstil na širši seznam reprezentančnih kandidatov.

Ken Ograjenšek, hokejist

Ken Ograjenšek je predstavnik mladega vala oklepnikov, ki si je utrdil mesto v članski reprezentanci. Celjan je hokejsko znanje najprej nabiral v domačem mestu, med člani je debitiral v dresu HK Alfa, pozneje pa napredoval pri Olimpiji. Slovensko gnezdo je trikratni državni prvak zapustil predlani in se za dve sezoni preselil k francoskemu Epinalu, ki ga je zapustil po zadnji sezoni. Nove tekmovalne izzive je spet našel v ligi EBEL. Bojeviti hokejist, ki mu tudi reprezentančni strokovni štab pripisuje "nos za zadetke", je maja lani prvič okusil člansko svetovno prvenstvo, letos pa je bil ob vrnitvi med elito najučinkovitejši ris na SP.

Andraž Pograjc, smučarski skakalec

Čeprav se v konkurenci posameznikov Andraž Pograjc še ni proslavil v svetovnem pokalu, saj je le štirikrat skočil do točk – najboljša uvrstitev je 17. mesto v Planici –, pa se lahko kljub temu pohvali z zmago. Letalnica bratov Gorišek je bila zanj najsrečnejši trenutek v karieri. Pisalo se je leto 2013, ko je skupaj z Jurijem Tepešem, Petrom Prevcem in Robertom Kranjcem poletel do ekipnega uspeha.

Cilka Sadar, deskarka prostega sloga

Cilka Sadar je najuspešnejša slovenska deskarka prostega sloga in edina olimpijka v tej mladi olimpijski športni panogi. Na igrah v kanadskem Vancouvru leta 2010 je osvojila 17. mesto v snežnem žlebu, bila pa je tudi v olimpijski ekipi v Sočiju, a si je na treningu še pred odprtjem iger ob padcu poškodovala koleno in predčasno zapustila prizorišče. Stopničke na tekmah svetovnega pokala še čaka, saj je za zdaj njena najboljša uvrstitev peto mesto. Na svetovnem prvenstvu leta 2009 v Južni Koreji je bila deseta.

Mitja Nikolić, košarkar

Družina Nikolić je v košarkarskem svetu zelo dobro poznana. Očeta Davida najbolj poznamo kot pomočnika selektorja reprezentance Aleša Pipana na evropskem prvenstvu 2005 v Beogradu in svetovnem prvenstvu 2006 na Japonskem. Najstarejši sin Mitja je v pretekli sezoni igral za Union Olimpijo, prav tako pa si bo dobro zapomnil leto 2015 po premiernem udejstvovanju v članski reprezentanci, potem ko ga je selektor Jure Zdovc vzel s seboj na evropsko prvenstvo. Eno sezono je igral tudi na tujem, in sicer na Češkem za tamkajšnji USK Praha. Njegov mlajši brat Aleksej Nikolić je tudi košarkar in je v zadnjem tekmovalnem obdobju nosil dres nemškega Brose Baskets.

Ivan Konrad Trajković, taekwondoist

Zaprisežen borec taekwondoja je rojen v Zagrebu, živi v Mariboru, v njem pa se pretaka slovenska, hrvaška in srbski kri. Študent matematike je v športni karieri izpolnil dve veliki želji. Na zmagovalni oder se je povzpel na evropskem prvenstvu v Manchestru in leta 2012 osvojil srebro, leto pozneje pa je na svetovnem prvenstvu v Mehiki prejel bron. Nastopil je tudi na olimpijskih igrah leta 2012 v Londonu, a ostal brez želenega odličja.

Anamari Velenšek, judoistka

Prihaja iz vselej bogate savinjske zakladnice odličnih judoistov, kluba Sankaku, kjer ima glavno besedo trener Marjan Fabjan. Nastopa v kategoriji do 78 kilogramov, v kateri je nanizala tudi kar nekaj mednarodnih uspehov. Med drugim se lahko pohvali z dvema kolajnama na svetovnem prvenstvu, več zmagami v svetovnem pokalu in štirimi odličji na evropskih prvenstvih. Nastopila je tudi na olimpijskih igrah leta 2012 v Londonu, letos pa bo v Riu med glavnimi slovenskimi aduti za odličje.

Anže Kuralt, hokejist

Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida

Kot Miha Verlič in Ken Ograjenšek je tudi Kuralt na reprezentančnih akcijah mlajših selekcij vselej zastopal slovenske barve in tudi v članski ima v zadnjem času zagotovljeno svoje mesto. Igre napadalca so prepričale Matjaža Kopitarja, da ga je uvrstil v olimpijsko reprezentanco za Soči, kjer sicer ni igral, in ga popeljal na SP v Pjongčang, kjer je risom pomagal s prvencem in tremi podajami. Kranjčan se je kalil pri domačem Triglavu, nabiral znanje tudi z Jeseničani, s katerimi je osvojil državno zvezdico, zadnji tri sezone pa je njegov dom Francija, kjer bo vztrajal tudi v prihodnje. Zamenjal bo le okolje, iz Epinala se bo preselil v Grenoble.

Eva Logar, smučarska skakalka

Tako kot pri Anji Tepeš, ki je prav tako letnik 1991 in je sklenila kariero, je tudi pri Evi Logar skakalno pot zaznamovala poškodba kolena in rekonstrukcija križnih vezi. Pred nastankom ženskega svetovnega pokala je bila namreč med boljšimi posameznicami. Leta 2011 je na Norveškem osvojila četrto mesto na svetovnem prvenstvu, tisto sezono pa bila celo tretja skakalka celinskega pokala. Nato ji je pred krstno sezono svetovnega pokala poškodba prekrižala načrte, saj bi jo sicer večkrat videli med najboljšimi.

Miha Zarabec, rokometaš

Foto: Vid Ponikvar

Po višini in moči gotovo ni prototip sodobnega rokometaša. Odlikujejo pa ga tehnično znanje, hitrost, ustvarjalnost, lucidnost in hrabrost. Njegova igra kljubuje teoriji, da je rokomet šport le za visoke in močne fante. V predlanski sezoni je z odliko debitiral v ligi prvakov in reprezentanci, v lanski še na velikem tekmovanju.

Del reprezentance je bil tudi na kvalifikacijah za olimpijske igre in svetovno prvenstvo. Njegovo podaljšanje pogodbe s Celjani priča o lakoti in ambicijah po evropskih uspehih. Še en proizvod iz slovenske tovarne srednjih zunanjih igralcev, pred katerim je svetla prihodnost, je v zadnjih letih najkoristnejši igralec v praktično v vseh slovenskih tekmovanjih.

Franka Anić, taekwondoistka

Dalmatinko s slovenskim potnim listom je širša športna javnost podrobneje spoznala šele leta 2012, ko se je na olimpijskih igrah v Londonu spogledovala celo s kolajno. Taekwondoistka v kategoriji do 67 kg, hčerka Hrvata s KOrčule in Slovenke iz Grgarja pri Novi Gorici, je sicer do leta 2010 nastopala za Hrvaško, nato pa prestopila mejo. Za novo državo je leta 2013 osvojila bron na svetovnem prvenstvu, manj uspeha pa je imela v lovu na olimpijsko normo za Rio 2016.