"Smrt se približuje. Tega se zavedam in to moram sprejeti." (avdio)

71-letni Reinhold Messner je najbolj znano ime v svetu alpinizma. Čeprav je v življenju vsaj stokrat zrl smrti v obraz, kar se mu ne zdi veliko, pa čuti, da je ta zdaj vedno bližje. A do takrat bi si rad zapolnil življenje, kot je najbolj mogoče. Vse do zadnjega dne, nam je dejal v telefonskem intervjuju, za katerega so nam v Messnerjevem uradu odmerili pičlih 20 minut. Muzejska zgodba (odprl je šest muzejev, povezanih z gorniško tematiko) odlično teče, zato je zdaj čas za novo življenjsko obdobje, pravi. Za snemanje filmov o gorah in zgodb, ki so se zgodile v njihovih nedrjih. Pravih filmov in resničnih zgodbah, ne prilagojenih vpletenim posameznikom. Svetovno znani, oboževani in kritizirani južnotirolski alpinist bo v sredo, 3. februarja 2016, dvakrat predaval v Cankarjevem domu.

V sredo znova prihajate v Slovenijo. Se spomnite, kdaj ste jo nazadnje obiskali? Je bilo to leta 1999, ko ste tako kot množica drugih na Brniku pričakali Tomaža Humarja? Mislim, da je bilo takrat, da.

Zakaj vam je bilo to tako pomembno? Mislim, da je Humarjev vzpon po južni steni Daulaghirija zgodovinski mejnik in eden največjih dosežkov v zgodovini alpinizma. Južno steno sem leta 1977 poskušal preplezati tudi sam, oprema takrat sicer še ni bila na tako visoki ravni kot 20 let pozneje, pa vendar nam ni uspelo. Ni nam moglo uspeti, Tomažu pa je, in to v solo izvedbi, kar je izjemen dosežek.

Tudi Humarjev sin, prav tako Tomaž, stopa po pustolovskih stopinjah svojega očeta. Trenutno je na poti okrog sveta in ima veliko možnosti, da postane najmlajši človek, ki je prekolesaril svet. Zanimivo, tega nisem vedel.

Tudi vaši otroci stopajo po vaših stopinjah? Težko bi rekel. Moj sin sicer pleza, vendar več pozornosti namenja študiju na univerzi in pripravi na resen poklic.

Resen poklic? Da, mislim, da v prihodnosti ne bo več prostora za profesionalne plezalce. V nekem kratkem obdobju je bilo to mogoče, takrat je bilo mogoče od plezanja celo živeti. Danes to ni več mogoče in mnogi, ki so se s plezanjem ukvarjali profesionalno, so se znašli v krizi.

Obstaja sicer nekaj izjem, nekaj profesionalnih plezalcev, ki pa poleg tega, da jim v stenah uspevajo izjemne stvari, hodijo v službo, dopust in konce tedna pa preživljajo v gorah. To ni ne prava ne napačna pot, je pa trenutno edina. Morda se bo v prihodnosti to spremenilo.

Bi torej zase lahko rekli, da ste živeli v ravno pravem obdobju, ko je bilo to še mogoče? Da ste imeli ideje, ki se drugim niso porodile ali pa je bilo za njihovo uresničitev še prezgodaj? Leta 1980 ste na primer na vrh Everesta prvi splezali brez dodatnega kisika, čeprav so vsi zdravniki govorili, da to ni mogoče. (Za izjavo kliknite na video!)

Imel sem srečo, da sem se rodil v obdobju, ko smo lahko iznašli nekaj novega. Za nameček sem imel tudi to srečo, da sem vsakih deset, 15 let našel novo obliko življenja, ki sem ga želel živeti. Postal sem človek številnih poklicev oziroma dejavnosti.

Ko skalno plezanje na vrhunski ravni zaradi amputacije šestih nožnih prstov za vas ni bilo več mogoče, ste se začeli ukvarjati z visokogorskim alpinizmom. Ko ste tudi tam dosegli vse, med drugim ste bili prvi človek, ki je stal na vseh 14 osemtisočakih sveta, ste se lotili ekspedicij, kot je prečkanje Antarktike, Grenlandije, puščave Gobi. Hodili ste po poteh šerp, iskali jetija, vmes pisali knjige in predavali. Bili ste poslanec Zelenih v Evropskem parlamentu, odprli ste kar šest muzejev, posvečenih človeku in goram. Kaj sledi? Pravkar sem končal še zadnje dejanje v muzejski dejavnosti, ki sem si jo zamislil. To je bil res ogromen projekt, ki sem mu posvetil zadnjih 15 let. Vanj sem vložil ogromno časa, navdušenosti in večino svojega denarja.

Vseh šest muzejev je zdaj samozadostnih, dobro so obiskani in ne potrebujejo mojega nadzora. Vodenje sem prepustil eni od svojih hčera, sam pa se bom posvetil snemanju filmov.

Filmov z gorniško tematiko? Dokumentarnih filmov? Posvetil se bom filmom, ki bodo pripovedovali o ljudeh v gorah.

Bodo to resnične zgodbe? Kaj je sploh resnično? To je težko reči.

Da bo film posnet po resničnih dogodkih. Da, po resnični zgodbi, v gorah, a šlo bo za zgodbe, ki jih takrat, ko so se dogajale nismo mogli razumeti. Ne bom pa snemal dokumentarcev. V njih sem že nastopal, ne bom pa jih snemal. V svojem prvem filmu se bom posvetil zgodbi, ki se je zgodila pred 50 leti in osvetljuje drugačno resnico, kot je do zdaj veljala v javnosti. (Messner je v Keniji začel snemati film z naslovom Still Alive, posnet po resnični zgodbi avstrijskega alpinista Gurda Judmaierja, ki je po padcu pri vzponu na vrh gore Kenija, drugega najvišjega vrha afriške celine, skoraj dva tedna čakal na pomoč, pri reševanju pa se je smrtno ponesrečil pilot helikopterja. Film naj bi luč sveta ugledal letos. - op. a.)

Še vedno spremljate razvoj slovenskega alpinizma? So slovenski alpinisti še vedno taka velesila, kot so bili v 80. in 90. letih prejšnjega stoletja? Večkrat ste že dejali, da je jugoslovanski vzpon na Everest po zahodnem grebenu leta 1979 vreden več kot vaš vzpon na Everest brez dodatnega kisika. (Kliknite na video za avdio izjavo!)

Seveda jih spremljam. Rekel bi, da so slovenski plezalci takoj za poljskimi, ki so izstopali v 80. letih, veljali za svetovno alpinistično velesilo. Še pred spremembo političnega sistema v takratni Jugoslaviji so močno izstopali. Mnogi izmed njih so žal za vedno ostali v gorah, kar je zelo žalostno.

Tudi od osamosvojitve Slovenije naprej ste imeli precej dobrih plezalcev, a dandanes je alpinizem postal globalna dejavnost. Ne moremo več govoriti o alpinističnih velesilah, ampak o posameznikih, ki prihajajo iz različnih delov sveta. Kljub temu še vedno menim, da so Slovenci tudi danes med vodilnimi plezalci na svetu.

Vaše ime danes poznajo tudi tisti, ki se v času vaših alpinističnih vrhuncev niso še niti rodili, kaj šele da bi vas lahko spremljali. Zakaj menite, da je prav ime Reinhold Messner tako superiorno? Kaj loči dobrega plezalca, ki ga pozna "le" strokovna plezalna srenja, od tistega, ki bo ostal zapisan tudi med širšo javnostjo? Mislim, da ga loči zavedanje, da za kaj takega samo plezanje ni dovolj. Plezalci, ki so v zadnjih 50 letih izstopali, so bili tisti, ki so pisali knjige in širili svoja razmišljanja. Eden takih je na primer Britanec Chris Bonington, ki bo letos dopolnil 82 let. Nizal je izjemne dosežke v gorah ter na številnih ekspedicijah v 60. in 70. letih prejšnjega stoletja, a še pomembneje je to, da je bil zgodovinar, mislec.

Tudi če se ozrete v zgodovino. V letih od 1980 do 2016 so izstopali predvsem tisti plezalci, ki so se poleg fizičnih dejavnosti ukvarjali tudi z duhovno komponento. Med njimi ni nikogar, ki bi samo plezal. Nekateri so za seboj pustili literarno dediščino, filozofska razmišljanja, kar na primer velja za avstrijskega alpinista Paula Preußa. Tudi Slovenci imate tako osebnost.

Mislite na Nejca Zaplotnika, avtorja knjige Pot, ki velja za alpinistično biblijo? Poznam Nejca, vendar sem v tem primeru mislil na gornika iz vaših krajev, ki je plezal v času Avstro-Ogrske. Trenutno se ne spomnim imena. Mislim, da je bil po poklicu odvetnik. (Messner je pozneje po elektronski pošti potrdil, da je imel v mislih Juliusa Kugyja, op. a.)

Mislim, da ste našli idealno kombinacijo med plezalnimi dosežki in javnim nastopanjem. Zdi se, da veliko alpinistov svojih dosežkov ne mara deliti s širšo javnostjo, z mediji, da ne bi vse skupaj delovalo preveč komercialno. Po drugi strani ravno to prinaša prepoznavnost, zanimanje sponzorjev, nove rodove … Bi bila prava pot najti ravnotežje med tem? Vsekakor se strinjam z vami. Alpinisti za svoje odprave potrebujejo denar, kar je dejstvo. Če imajo svoj denar, so lahko neodvisni od raznih organizacij in delajo tisto, kar si želijo, in tako, kot si želijo.

Vse prevečkrat se namreč dogaja, da se odpravijo na določeno odpravo, nič pa ne napovejo, kakšni so njihovi cilji, česa si želijo. Po drugi strani se mi zdi narobe tudi to, da bi to med odpravo delili na družbenih omrežjih, da bi o tem iz baznega tabora poročal njihov menedžer. Ne, če se lotevaš nečesa zares izjemnega, potem takrat za kaj takega preprosto ni časa!

Sam bi predlagal, naj gredo na odpravo, naj poskušajo doseči, kar so si zadali, in o tem pripovedujejo, ko se vrnejo domov. Naj o tem napišejo knjigo ali se lotijo kakšne drugačne oblike promocije.

Neposredna informacija, ki naj bi ohranjala zanimanje javnosti, je po mojem mnenju preveč površinska.

Predvidevam, da potem niste spremljali neposrednega prenosa vzpona Tomaža Humarja na Daulaghiri. Ne, ker takrat sploh nisem vedel za prenos, izvedel sem šele, ko je steno že preplezal.

Mislim, da je bil Humar takrat premalo izkušen glede medijske izpostavitve, saj je po Daulaghiriju kar naenkrat postal javna osebnost. Mislim, da je pozneje več pozornosti namenjal svoji javni podobi kot plezanju, da so ga vodili od zunaj, s tem pa si je naredil medvedjo uslugo.

Njegova največja dosežka, vzpona na Ama Dablam (Humar in Vanja Furlan sta za vzpon leta 1996 prejela najvišje alpinistično priznanje zlati cepin, op. a.) in Nuptse (1997), sta mu uspela pred tem. Takšna izpostavitev je vedno tveganje, ki se izide ali pa ne.

Veste, da v vsej svoji karieri med odpravo nisem niti enkrat poslal sporočila prek elektronske pošte ali družbenih omrežij? Pravzaprav sem imel srečo, ker to takrat sploh ni bilo izvedljivo (smeh, op. a.).

Danes je to skoraj nujno. Da, danes te v to skoraj prisilijo oziroma ti to naročijo.

Znano je, da imate poleg številnih sledilcev tudi veliko nasprotnikov. Kritike so se začele zelo zgodaj, ko ste pri 22 letih napisali esej Umor nemogočega, v katerem ste kritizirali uporabo svedrovcev v alpinizmu in zagovarjali plezanje, kjer je tehnika v pomoč le kot varovanje.

Stopnjevale so se leta 1970, ko je pri sestopu z Nanga Parbata umrl vaš mlajši brat Günther, vi pa ste s prvim prečenjem osemtisočaka dosegli nov mejnik. Očitali so vam častihlepnost in prikazovanje drugačne resnice. Mnogi bi ob tem obupali, vi pa ste vztrajali, kot bi vas to še dodatno podžgalo. Je to stvar značaja? Sem človek, ki vedno pove, kar si misli. Tudi kadar pišem, zavedam pa se, da obstaja mnogo ljudi, ki jim nisem všeč. Še posebej turistom, ki se vzpenjajo na Everest, in to po poteh, namenjenih šerpam in jakom. Ti najvišjo goro sveta spreminjajo v turistični produkt in najvišje ležeči kup smeti. Tem dam jasno vedeti, da je to, kar počnejo, turizem, ne pa alpinizem.

Druga stvar je, da nisem odvisen od pohval. Nimam kluba oboževalcev. To me ne zanima. Na kritike se ne odzivam, naj kritiki počnejo, kar želijo. Razumem, da se veliko ljudi želi kititi z mojim perjem. Tudi to me ne zanima.

Mnogi bi želeli, da napišem še kakšno knjigo, vendar me to ne mika. Preveč jih je že bilo, več kot 50. Še vedno pa predavam in pri tem govorim samo tisto, kar si v resnici mislim. Ne olepšujem stvari. Povem točno tisto, kar si mislim, in tudi preostali lahko počnejo podobno.

Veliko kritikov sem dobil v 60. letih, ko se je razplamtela debata o tem, kako naj se alpinizem razvija. Mislim, da sem dobro prepoznal težavo in nanjo opozoril. Mnogi tega niso počeli in ne počnejo.

Ste se pri pisanju Umora nemogočega zavedali, kakšno revolucijo boste sprožili s tem, ko ste zagovarjali plezanje brez pomoči klinov? Ne, nisem si predstavljal, kaj bo to povzročilo. Umor nemogočega v praksi ni nič drugega kot sprejemanje starih pravil. Mnogi, tudi italijanski alpinist Walter Bonatti, so razmišljali podobno, le da nikoli niso napisali članka o tem.

Vse, kar sem naredil, je to, da sem idejo spravil na papir. Za svojo generacijo in v njenem jeziku. Članek je bil takrat objavljen po vsem svetu in mislim, da je vsaj malo spremenil pristop k alpinizmu, čeprav samo za kratek čas.

Je bil pa ta članek dobro izhodišče za to, da se tudi sam lotim pisanja knjig. Kot rečeno, napisal sem jih že več kot 50. Lani sem na primer napisal knjigo o prvem vzponu na Matterhorn, ki je v Nemčiji postala knjižna uspešnica. Veste, zakaj? Zato, ker sem se zakopal v arhive in ugotovil, da zgodba, kot jo je povzel Edward Whymper, ni pravilna. Ni bila sicer napačna, vendar jo je preoblikoval tako, da se je znebil odgovornosti za tragedijo (pri sestopu so umrli štirje ljudje, krivdo pa so pripisali vrvi, ki se je strgala ali pa jo je nekdo prerezal, op. a.).

Mislim, da imamo danes priložnost, da zgodovino alpinizma spišemo na novo. Še posebej če se ozremo na nemški alpinizem v 20. in 30. letih prejšnjega stoletja. Ta zgodovina mora biti napisana na novo, še posebej deli, ki so povezani z nacizmom. V zadnjem obdobju sem pridobil ogromno podatkov. Mislim, da bi jih morali natančno preučiti in zapisati. Če tega ne bo storil nihče, bom moral to storiti jaz, možgani morajo biti stalno v pogonu.

Še vedno zahajate v gore? Vsaj na nedeljske ture? Še vedno, takšno gibanje nujno potrebujem. Običajno grem z otroki, lotimo se bolj preprostih poti na nizki višini. Grem, ker se rad gibam, ker sem rad v naravi in zato, da si zbistrim um.

Nekje ste zapisali, da pogrešate občutek, ki sledi bližnjemu srečanju s smrtjo. Imeli ste jih kakih sto, ste dejali, in presodili, da je to malo. Vam manjka občutek, da ste premagali smrt? Ne, ta del mojega življenja je zagotovo končan. Zdaj me ženejo drugi projekti.

Kaj je najdragocenejša lekcija, ki so vas je naučile gore? Ogromno jih je. Za 70. rojstni dan sem napisal knjigo o tem in ta spoznanja strnil v 70 točk. Preveč jih je, da bi jih zdaj naštel.

Lani ste dopolnili 71 let. Razmišljate o smrti ali je to nekaj, kar čaka daleč v prihodnosti? Seveda razmišljam. Zavedam se, da se približuje, in to moram sprejeti. Do takrat pa bi si rad zapolnil življenje, kot je najbolj mogoče. Vse do zadnjega dne.