Slovenec, ki je dosegel tisto, kar je želel, pa čeprav brez milijonov na bančnem računu.

Peter Podlunšek je edini slovenski pilot v svetovni motošport seriji Red Bull Air Race. 45-letnik prihaja iz Prekmurja, znajde pa se povsod. Najbolje v zraku. Trenutno nastopa v kategoriji Challener Cup, računa pa na preskok v elitno kategorijo Master. Podlunšek je bil eden od gostov konference Sporto, kjer je eden od poslovnih direktorjev Red Bulla Pavel Turek presenetil z razkritjem vizije Red Bulla. V prihodnjih desetih letih si želijo uloviti ali celo preseči priljubljenost in razširjenost formule ena. Že zdaj se med vsemi motošporti po gledanosti uvršča na 4. mesto. Pri Red Bullu so nekje celo zapisali, da sta papež Frančišek in Red Bull Air Race celo edina, ki lahko v enem dnevu na svoj dogodek privabita več kot milijon ljudi, in to jima je uspelo že večkrat.

Poslovni direktor Red Bulla Pavel Turek je na predavanju razkril, da je njihova vizija, da bi zračno tekmovanje Red Bull Air Race v roku desetih let prehitelo tekmovanja v formuli 1. Mislite, da je to mogoče? Glede na to, da je bil na tem področju v zelo kratkem času narejen velik preskok, tudi pri ljudeh, in da se ta šport razvija z izjemno hitrostjo, sem prepričan, da se z dobrim delom in pravim pristopom Red Bull Air Race lahko približa formuli 1. Dozdajšnji uspehi to vsekakor potrjujejo.

Trenutno tekmujete v kategoriji Challenger Cup, kar je zadnja stopnička do elitnega razreda v tem tekmovanju, Master Class. Lahko za nas laike razložite, kakšna je razlika med tema dvema kategorijama? Kategorija Challener Cup je približno na enaki ravni, kot je Moto 2, so pa letala bistveno drugačna od tistih, s katerimi se tekmuje v kategoriji Master Class.

Tekmujemo na enakih progah, obremenitve so precej podobne, hitrosti pa so malenkost nižje. Je pa letenje v Master Class kategoriji precej bolj zahtevno, hkrati pa tudi precej bolj zabavno.

V kakšnem smislu? Letala so precej hitrejša, vse, kar je hitreje, pa nam daje dodaten zagon, vliva adrenalin in nam predstavlja večjo zabavo. Je pa seveda ta zabava daleč od zabave v pravem pomenu besede. Letimo namreč s hitrostjo 400 kilometrov na uro, obremenitve so do deset G, letimo le nekaj metrov nad zemljo in to je daleč od šale.

Kako ste se kot akrobatski pilot znašli v tem svetu? Začelo se je z jadralnimi in nadaljevalo z motornimi letali, že od 18. leta pa sem zapisan akrobatskemu letenju. Vsi, ki tekmujemo, prihajamo iz tega športa. Predpogoj za vstop v Air Race so rezultati v akrobatskem letenju, naslednja stopnička je povabilo na kvalifikacije in od tam naprej na tekmovanja.

Je mogoče uspeti v takem športu, če nimate zadostnega finančnega zaledja? Je mogoče. Z velikansko željo, z entuziazmom in z jasno zarisanimi cilji. Meni je bilo denimo že pri 20 letih jasno, kaj si želim, čeprav mi finance tega niti pod razno niso omogočale. Dosegel sem tisto, kar sem želel, čeprav nimam milijonov na bančnem računu.

Predvidevam, da letenje ni edino, s čimer se ukvarjate v življenju, da je v ozadju še služba s polnim delovnim časom. Seveda. Skupaj z očetom sva lastnika podjetja MediCop, ki se ukvarja s proizvodnjo medicinske opreme in specialnih vozil. V našem podjetju je zaposlenih okrog 80 ljudi.

Moja služba in šport, s katerim se ukvarjam, zahtevata stoodstotnega človeka, a za zdaj mi z res veliko želje in energije to uspeva združevati. Potem sploh nimate nobenega ventila, skozi katerega bi si lahko prečistili glavo.

Moj ventil je aviacija. Ko grem letet za lastno dušo, je to čiščenje telesa in duha.

Kako bi opisali občutek, ki vas navdaja pri letenju s 400 kilometri na uro? Hitro je, zelo hitro. In s tako hitrostjo leteti med piloni, med vratci, ki označujejo progo in ki jih ločim le 12 metrov razdalje, razpon kril pa je osem metrov, potem to res ni več šala.

Kaj pa vem, meni se zadeva zdi varna, polna adrenalina in v tem uživam.

V akrobatskem letenju je zadeva nekoliko drugačna. Letimo malo višje, je pa dejstvo, da lahko pri tem izživim vse svoje želje. Vse je podrejeno samo temu, kaj znaš in kaj zmore tehnika.

Se je že kdaj zgodilo, da je bila tehnika pred tem, da vas izda? Potrkati moram na les, a za zdaj je tehnika vedno dobro služila svojemu namenu. Če pride do incidenta ali do nesreče, potem je v 99 odstotkih primerov za to kriv človeški faktor.

V vodstvu tekmovanja se tega zelo dobro zavedajo, zato smo dolžni opravljati številne preglede, psihološke in zdravniške, da izločimo človeško napako. V našem športu ni prostora za napake.

(Na prizorišče Sporta pride Tina Maze in sproži glasen aplavz). Kateri šport pa vam je po navijaški plati najbližje? Spremljam motociklizem in alpsko smučanje, no, sem ga, ko je tekmovala Tina Maze.

Pa Bojan Križaj? Se spomnite tega obdobja? Seveda, vse to je bilo na našem vikend programu neprestano na sporedu. Ostajamo smučarski narod, imamo pa tudi številne vrhunske tekmovalce v moto športu. Mislim da sta sneg in zrak tisto, kar nas najbolj privlači.

Ali se pred poletom sprehodite skozi poseben ritual? Seveda, imam svoj način priprave, vse, kar delam, delam v točno določenem zaporedju. In ko vse to postorim, vem, da sem naredil vse, kar je potrebno za varen polet. Če tega ne storim, se ne počutim dobro.

S tem ritualom si očistim glavo in šele takrat se zaženem v zrak.