Sebastjan Gobec: Po 3:7 so padale težke besede

Kariero je podaril celjskemu dresu in levi igralni strani. V prvi slovenski ligi je debitiral še ne polnoleten na gostovanju v Ajdovščini, v nedeljo pa kot celjski kapetan dočakal prav poseben slavnostni trenutek. Pa čeprav je z moštvom na Bonifiki ostal brez točk. Z novopečenim rekorderjem, ki je na slovenskih prvoligaških zelenicah debitiral pred 16 leti, smo se sprehodili po polju raznovrstnih ''naj'' spominov na 1. SNL in ga predstavili na poseben način. Tako kot si prvi slovenski nogometaš, ki je v državnem prvenstvu zbral vsaj 422 nastopov, tudi zasluži. Kaj si je nekdanji reprezentant najbolj zapomnil?

Najlepši zadetek vseh časov? S prostega strela na tekmi s Koprom v Celju (24. avgust 2002, op. p.), ko je bil trener Marijan Pušnik, bilo pa 3:3. Razdalja je bila okrog 30 metrov, streljal sem neubranljivo v desni zgornji kot. Ermin Hasić je bil brez možnosti.

Najbolj nenavaden zadetek? Prav moj prvi v 1. SNL. Igrali smo z Gorico na Skalni kleti. Žogo sem z roba kazenskega prostora udaril z desno nogo, zadela je sodnika v hrbet in nato s čudno krivuljo premagala Boruta Mavriča. To je bil moj edini gol, ki sem ga kadarkoli dosegel z desno nogo (smeh).

Podaja, ki se vam je najbolj vtisnila v spomin? V poštev pride tista iz obdobja, ko je bil Damir Pekić kandidat za prvega strelca lige in se je boril s "Cimetom". Na tekmi ob koncu sezone sva šla sama na gol, ko pa sem bil z žogo že mimo golmana in bi lahko z lahkoto zadel, sem jo vseeno porinil do Pekića.

Najboljša predstava? Najbolj sem ponosen na tekmo predzadnjega kroga z Mariborom (28. maj 2003, op. p.), ko se nam je po 85 minutah in vodstvu z 1:0 v Ljudskem vrtu nasmihal naslov. Borili smo se kot levi, igrali odlično in bili dva razreda boljši od tekmeca. Ploskalo nam je tudi mariborsko občinstvo. Cela ekipa je igrala na vrhunski ravni, nato pa se nam je v zadnjih minutah zalomilo. Dobili smo dva gola in izgubili prvenstvo. To je bila ena najboljših tekem, kar jih je odigral celjski klub.

Najslajša zmaga? Vse so bile sladke, bi se pa diplomatsko odločil za pokalno zmago nad Mariborom. Po porazu z 1:2 smo bili leta 2005 v polfinalu v izgubljenem položaju, na povratni tekmi pa doma zmagali s 3:1. To je bila najslajša zmaga.

Najbolj boleč poraz? V Kopru, ko smo (13. novembra 2010, op. p.) izgubili s 3:7. Ne spomnim se, da bi kdaj v karieri prejel toliko golov. V slačilnici je bilo napeto, stresno, v afektu so padale težke besede. Mene kot športnika porazi zelo bolijo, ta pa je bil katastrofalen.

Najljubši soigralec? Simon Sešlar. Res sva bila uigrana. Igrala sva na sosednjih položajih. Simon mi je dosti pomagal pri vsem, z njim sem užival v igri.

Najboljši trener? Ne morem se odločiti le za enega. Izpostavil bi pokojnega Milovana Tarbuka, ki mi je dal možnost, da pridem v prvo ekipo. To so bili drugačni časi kot danes, ko večina klubov temelji na svojih mladih igralcih. Takrat sva v Celju v prvo ekipo od mladih prišla le Goran Sankovič in jaz. Od trenerjev bi omenil še Marijana Pušnika, Nikolo Ilievskega, zelo dober pa je bil tudi Slaviša Stojanović. Želim mu, da reprezentanco dvigne in se Slovenija uvrsti na SP 2014.

Najboljši vratar? Amel Mujčinović. Ima ogromno izkušenj. Spomnim se, ko sem prihajal k članski ekipi in imel do njega grozno spoštovanje. Na treningih si niti nisem upal udariti na gol, saj je ubranil "vse živo". In to vsem. Pred od desetimi do 15 leti je bil najboljši vratar v slovenski ligi.

Tekma z najboljšim vzdušjem? Maribor je nogometno mesto in zna narediti vzdušje. Ko smo s "Slavetom" izgubili z 0:2, Maribor pa je tri kroge pred koncem postal prvak, je bilo odlično vzdušje. Kar zadeva tekme v Celju, bi izpostavil tisto na Skalni kleti, ko smo igrali z Olimpijo za naslov jesenskega prvaka. Pri gostih sta bila tudi Mladen Rudonja in Robert Prosinečki. Tribune so pokale po šivih, ne vem, kako se je lahko zbralo toliko ljudi. Niti miška ne bi mogla več stopiti zraven.

Tekma z najslabšim vzdušjem? Teh je bilo veliko. Žalostno, ampak resnično. Škoda, da slovenski nogomet ni bolj obiskan, saj je naša liga dobra, a jo ljudje podcenjujejo. Fantje tega ne zaslužimo. Priti na tekmo, potem pa te gleda 100 ljudi, je res klavrn občutek. Ne počutiš se ravno manjvrednega, vsekakor pa zelo slabo, saj veš, koliko je bilo odrekanj v pripravah na tekmo.

Tekma z najslabšimi vremenskimi razmerami? Lahko bi jih opisoval na dolgo in široko. Pred štirimi leti je bila v Velenju tekma prestavljena za uro. Ko smo končali ogrevanje, je bilo tako, kot da bo konec sveta. Neurje, veter, zmanjkalo je elektrike ... Ali pa tekma z Mariborom, na kateri je bilo devet zadetkov in pravi snežni vihar. Sredi tekme je v pol ure zapadlo skoraj deset centimetrov snega. Komaj smo jo izpeljali do konca. Ni šlo tudi brez vročine. V Beltincih smo igrali z Nafto, v zraku pa skoraj 40 stopinj. To je bila tekma dobesedno za umreti. Vsi smo le čakali, da sodnik čim prej zapiska konec.

Najboljši sodnik? Damir Skomina. Evropa ga je prepoznala, mi pa že prej. Ko je začel soditi, nam niti ni bil všeč, je pa vedno sodil pošteno in delal najmanj napak med vsemi. Ko se z igralci pogovarjamo o njem, ga imamo za pravega sodnika, saj ne misli, da je nad nami, ampak nam poskuša vedno še kaj razložiti. Na pravi poti je, da bo najboljši v Evropi.

Najboljša sezona? Zagotovo 2002/03. Odigral sem jo na zelo visoki ravni. Tako, kot bi si želel, da bi vsako. Pozneje sem bil vpoklican tudi v reprezentanco.

Najljubše gostovanje? Po eni strani Maribor, ker veš, da bo veliko ljudi. Nekateri se tega bojijo, sam pa ne, ker veš, da bo pravo nogometno vzdušje. Po drugi pa mi je zadnje čase lepo igrati v Stožicah. Zaradi rezultatov, pa tudi stadiona kot objekta. In travnata površina je zelo dobra.

Najbolj neugodno gostovanje? Prevalje. To je bilo gostovanje, ki si ga nikakor nisem želel. Pa tudi Ajdovščina in Domžale. Ne zaradi potovanja, pač pa objekta oziroma travnate površine.

Najbolj neugoden igralec, ki vas je kril na igrišču? Almir Tanjič. Raje sem imel igralce, ki so bili boljše tehnično podkovani, kot pa tiste fizično močnejše. Ko sem začenjal kariero, je bilo težko tudi z Gregorjem Židanom.

Karton, ki ste si ga najbolj zapomnili? Kartonov (dobil jih je kar 140, največ v zgodovini 1. SNL, op. p.) se ne sramujem. Vem, da sem agresiven tip igralca, ki da vse od sebe. A nikoli nisem hotel koga poškodovati, vse je bilo v žaru igre. Ko smo igrali v Velenju, je šel Borut Arlič, naš tehnični direktor, sam proti golu, a sem žogo pred njim izbil. Izgubil je ravnotežje in ni dobro zadel žoge. Ni bilo stika, občinstvo se je smejalo, sodnik Srečko Kandare pa me je izključil in dosodil 11-metrovko. Nisem vedel, kaj naj naredim, saj je bila situacija tragikomična.

Najboljše praznovanje zmage? Po polfinalni zmagi nad Mariborom v pokalu je sledila spontana zabava. Ne bi šel v detajle, a trajala je vso noč. Naslednji dan smo "čudno gledali", a trenerju vse povedali po resnici. Nismo imeli kaj skrivati, Marko Pocrnjić pa iz tega ni delal težav.

Najbolj originalno proslavljanje zadetka? Beršnjak se je v generaciji 2002/03 domislil, da smo se po zadetku zbrali skupaj, vrgli žogo v zrak, kot da bi bila bomba, in nato padli na tla. To je sodniška organizacija hitro prepovedala in zagrozila, da bo tisti, ki vrže žogo v zrak, dobil karton. Čeprav ... Ni bilo nič zlonamernega, niti nismo koga provocirali. Bila je le spontana ideja.