Sebastian Vettel – mladenič je postal mož

Prvak mora dirkati, ko ugasnejo štartne luči, se mora "strgati" z verige, z desnico pohoditi tako, da do prvega zavoja ni časa niti za dihanje, kaj šele za tuhtanje in ravno to je tokrat že spet naredil Sebastian Vettel. Ja, če smo mladeniču, ki je pri rosnih triindvajsetih postal prvak najbolj dragega, prestižnega in tehnološko razvitega motošportnega tekmovanja na svetu, skozi sezono večkrat (ne)upravičeno očitali zaletavost in nepremišljenost, lahko sedaj uvidimo, kam je meril Vettel. Preprosto dirkati, ne glede na material in ne ozirajoč se na tekmece, po »statutu« tiste stare dobre formule 1. Tako kot skozi celo sezono je tudi na zadnji dirki pokazal, da ga bolj kot vse drugo zanima hitrost, umetnost kljubovanja fizikalnim silam in tudi zlobnim jezikom, če hočete. Res je, da je zelo mlad, a ravno mladost in njeno drznost, ki jo potrjuje tudi rek – Mladost je norost - je tokrat dodobra izkoristil. Konkurentom je nazorno pokazal lekcijo športne psihologije in brez taktiziranja kvalifikacijsko delo nadgradil že v prvem zavoju, ko je povsem brez razmišljanja in pretirane previdnosti odbil napad zdaj že nekdanjega najmlajšega svetovnega prvaka Hamiltona. Mladenič je tu postal mož in to mu morata priznati tudi "stara mačka" Fernado Alonso in Mark Webber, ki sta že na štartu klonila prav zaradi previdnega dirkanja, taktiziranja in kupčkanja. Vettel je preprosto sledil svojim občutkom, želji, refleksom in odpeljal življenjsko dirko. Je sploh še kaj lepšega za dirkača kot vodstvo na lestvici prevzeti prav na zadnji dirki, ko je razgled iz zmagovalnega odra omejen samo še s sanjami o prihodnosti?

Vettel je v Abu Dhabiju jasno pokazal, da je za naslov prvaka treba dirkati, voziti po robu in nič drugega. Dirkač je v kokpitu zato, da priganja konje, niza najboljše čase, prehiteva nasprotnike in to počne vse do konca dirke. Za radijske eseje iz boksov, za paniko in slabo voljo v kokpitu enostavno ni prostora. Slednje potrjuje tudi dejstvo, da je Vettel ob težavah v radijski zvezi – iz ušesa naj bi mu padla slušalka – svojemu inženirju hladnokrvno dejal, da naj vse, kar imajo za povedati, napišejo na tablo ob zidu in ko se tam mimo pripelješ z več kot 300 km/h, moraš pač s kotičkom očesa zaznati pomembno sporočilo, sicer težko obraniš napad iz zavetrja ali pa pravočasno pohodiš zavoro na koncu ravnine. Ja, Alonsu in Webbru danes vsekakor ni lahko, boljše izhodišče pred dirko sta pač zapravila in zlasti Alonso je stotinke izgubljal tudi zaradi nepotrebnih pogovorov in poslušanja očitno neplodnih nasvetov med dirko. Če je hotel premagati Sebastina, bi ga pač moral preprosto prehiteti ali pa se mu vsaj odločneje približati in Vitalij Petrov tukaj ni nič kriv. V nedeljo je Rus Alonsu samo pokazal, da kljub kupljenemu sedežu zna dirkati. Prvak pa mora znati prehitevati na vse ali nič in riziko je pač del dobro plačane igre.

Ob Vettlovem naslovu seveda ne moremo mimo garaže Red Bulla. Skozi sezono je bilo z vseh strani slišati mnogo namigov o tem, da ima Sebastian Vettel kot otrok rdečega bika pač več možnosti, zaupanja in podpore kot moštveni kolega Avstralec Mark Webber.

Kaj je tu res in kaj ni, vedo samo Mark, Sebastian, šef "garaže" Christian Horner in lastnik Dietrich Mateschitz, ki odšteva in računa oziroma vse prej naštete za njihovo delo in učinek tudi plačuje. A nekaj je res in tega tako podjetnemu Mateschitzu kot tudi (pre) drznemu Vettlu ne gre očitati: formula je enosedežni dirkalnik, ki ga vozi zgolj en dirkač. "Zmaga naj boljši," je skozi celotno sezono bilo slišati iz Red Bullove garaže in tako se je zgodilo. Nič ni narobe, če se z njimi in z mojim komentarjem ne strinjate, a Sebastianu Vettlu je za prikazano treba čestitati, saj je bila nedeljska zmaga čista kot gorska studenčnica.