Sara Isaković: Ameriških let ne bi zamenjala za 20 kolajn

Od Pekinga do Londona. Minila so štiri leta. Pred nami znova pregovorno nasmejana plavalka, a vseeno drugačna oseba. Se strinjate? Prav gotovo. Morda se moj videz res ni spremenil, a notranjost je povsem drugačna. V tem času sem doživela največjo spremembo v dozdajšnjem življenju. Po igrah leta 2008 sem bila doma le nekaj dni. Verjetno sama pri sebi nisem niti dojemala, kaj sem dosegla, že sem se vrgla v novo življenje. Postala sem navadna smrtnica, študentka. Štiri leta sem pridno študirala in ob tem trenirala. Imela sem to možnost in čast, da sem usklajevala šport in študij. V Ameriki uspešne športnike in študente v eni osebi izjemno cenijo. To je privilegij. Podobno velja za dojemanje plavanja. Doživela sem ga kot ekipni šport. Bila sem del ekipe, ki je v štirih letih trikrat osvojila ameriško prvenstvo. Ko sem osvojila olimpijsko odličje, nisem potočila niti solze. Ob teh naslovih sem vselej jokala. Vesela pa sem tudi, da sem na študijski ravni našla nekaj, kar me zanima. Smer psihologije me je osvojila, usmerjam se proti nevropsihologiji. V načrtu imam tudi podiplomski študij.

Odšla kot mladenka, prišla kot zrela oseba? Čutim, da sem odrasla in postala veliko bolj zrela oseba. Postala sem samostojna.

Vaše besede dajejo slutiti, da svojih odločitev niti malo ne obžalujete … Daleč od tega. Štirih let v ZDA ne bi zamenjala za dvajset olimpijskih kolajn. Kjerkoli se nahajam, sem srečna. Zdaj pa … Zdaj pa olimpijske igre. Od vrnitve iz Amerike trdo treniram ob trenerju Potočniku. Trudila sem se po najboljših močeh, prišla v London in tu bom znova poskušala pokazati vse, kar znam.

Pogosto se srečujete z vprašanji o zavestnem umiku iz evropskega profesionalnega plavalnega ritma in postopnega odklona od vaših nekdanjih časov in rezultatov. Gre za vprašanje življenjskih prioritet ali ozkoglednost? No, pri nas je res tako, da te ob slabših rezultatih takoj zasujejo z vprašanji o razlogih. Leto pred Pekingom sem si vzela odmor in se nato posvečala zgolj plavanju. 24 ur na dan. V ZDA pa ob študiju in treningih kuham, perem, likam … Da, priznam, plavanje je kljub vloženi energiji trpelo. Pri nekaterih tekmovalkah je to bolj očitno, pri drugih manj.

Kje je danes v plavalnem svetu Sara Isaković? Bomo videli. Počutim se odlično. Sem sproščena. V Pekingu je bilo drugače. Tedaj sem pred igrami dosegla rezultat, ki me je uvrščal med kandidatke za odličja. Slednjo so pričakovali vsi okoli mene. Zdaj je nekoliko drugače. Ne čutim tako težkega bremena. A to še zdaleč ne pomeni, da nimam osebnih ciljev. No, bolj primeren izraz je želja. Želim si uspeha. Zakaj? Ker imam v spominu tiste prelepe trenutke slavja. Še ko smo na evropskem prvenstvu s štafeto osvojile kolajno, sem se znova spomnila olimpijskih trenutkov. Prav zato želim pokazati, da še nisem rekla zadnje besede.

Srce in glava torej želita. Jima sledi tudi telo? Tukaj pa pridemo do težave. Ha, ha … Časi še niso pravi. A s tem se ne obremenjujem. Ko skočimo v bazen, smo vsi enakovredni. V torek ni pomembno, kdo je v ponedeljek plaval svetovni rekord. Vem, da moram doseči svoj maksimum. Verjamem, da ga lahko.

Kakšno poglavje ima torej London v vašem življenju in karieri? Vnovično dokazovanje in nato umik? Pri tem vprašanju nimam pravega odgovora. Štejem si v čast, da bom na tretjih zaporednih igrah branila slovenske barve. Verjemite mi, da mi to zelo veliko pomeni. London je nova življenjska priložnost, obenem pa vem, da jih prav veliko ne bo več. Nisem več šestnajstletnica. Vem pa, da se bom vrnila v ZDA zaključit študij in nadaljevala s podiplomskim študijem. Študijske vode me torej zelo zanimajo.

Nameravate znanje, ki ga nabirate v ZDA, nato presesti v Slovenijo? To je moja velika želja. Po drugi strani pa je res, da imam doma velike težave v slovenščini razložiti, kaj sploh študiram. Izrazi so podobni, a v angleščini se lažje izražam. Če bi pripravila predavanje v Sloveniji, bi morda potrebovala celo prevajalca.

Nazaj v bazen. Kakšen je tukajšnji v Londonu? Veličasten. Človeku vzame sapo.

Spominja na pekinško ''kocko''? Da. Že ko vidim olimpijske kroge na kamnu, se spominjam fotografij iz Pekinga.

V londonski ekipi vam družbo dela tudi Nastja Govejšek, ki je sredi meseca dopolnila petnajst let. Vidite v njej tisto Saro iz Aten leta 2004? Prav pred kratkim sem videla fotografije iz Aten in se čudila, da sem bila majhen otroček na olimpijskih igrah. No, zdaj gledam Nastjo in se spominjam tistih iger. Vesela sem, da je tukaj. Naj nabira izkušnje. To je možno le na velikih tekmovanjih.

Kaj pa za slovensko plavanje pomeni prisotnost štafete? Veliko. Gre za dobro skupino deklet, zato kakšen nov državni rekord ni izključen. V Ameriki sem sprejela ta moštveni duh plavanja, zato sem še toliko bolj vesela, da imamo tukaj svojo štafeto.