(Pre)kmalu pustila športno kariero, danes pa je kandidatka za inženirko leta #video

Dekleta so si na fakulteti pomagala. Foto: Vid Ponikvar/Sportida Kaj vam pomeni, da ste kandidatka za inženirko leta?

Zagotovo je to priznanje podjetja RLS Merilna tehnika, da so me sploh predlagali. To pomeni, da mi zaupajo. Nekako so tudi ponosni name in to je lepo slišati.

Verjetno tudi dobro opravljate svoje delo?

Upam.

Ste nekdanja kajakašica na divjih vodah. Pri nas v tem športu prednjačijo predvsem moški. Tudi v stroki elektrotehnike ste večinoma obkroženi z moškimi. Vam je morda udejstvovanje v kajakaškem športu pomagalo tudi potem pri študiju elektrotehnike in v službi?

Zagotovo je bil šok manjši, kot če bi se pred tem več gibala vsaj v mešani družbi. Tako v kajaku in pozneje na fakulteti sem imela srečo, da sem bila v generaciji, ko smo dekleta imela manjšo skupino. Tako v kajaku kot tudi na fakulteti nas je tistih nekaj deklet držalo skupaj.

So vam šli na fakulteti ženskam kaj bolj na roko, da ste lahko delale skupaj?

Ne, s tem se niso obremenjevali in tudi na fakulteti s tem ni več težav. Smo pa bile obštudijsko zelo povezane. Ustanovile smo "štromarsko" ekipo odbojke. Kar velik podvig je bil nabrati dekleta. Pogoj je bil predvsem, da si dekle, koliko znaš odbiti žogo, že ni bilo več tako pomembno (smeh, op. p.). Že ko sem prišla na to fakulteto, mi je ena izmed starejših kolegic dejala: "Tukaj si dekleta pomagamo." Pozneje sem imela tudi sama takšen občutek.

Kako ste prišli do podjetja, kjer danes delate. Tudi prek športa? Direktor vašega podjetja je tudi predsednik Kajak kanu kluba Ljubljana?

Že prej so me poznali v dobrem in slabem. V športu se velikokrat zgodi, da je težko in ne gre vse po načrtih. Če jim takrat ne bi bila všeč, me danes verjetno ne bi bilo tukaj. Sicer se je to podjetje predstavljalo tudi na fakulteti in vse skupaj me je zanimalo. Slovenija je majhna, tako da lahko na takšno podjetje naletiš na treh različnih koncih.

Koliko časa ste se ukvarjali s kajakom na divjih vodah in kaj je bil razlog, da ste končali športno pot. Je bil to študij?

Trenirala sem deset let. Nekako se je moja zgodba izpela. Ko končaš mladinsko konkurenco, je velik preskok, ko postaneš član. Kar nekaj časa traja, da med članicami prideš zraven. Sama verjetno nikoli ne bi, tako da je prišel čas, da se začnem ukvarjati še s čim drugim. Kajak je vendarle časovno potraten šport.

In kolikokrat se še usedete v kajak?

Želela bi si večkrat … Kajak vzamem s seboj na morje, ampak to ne šteje ... Morda dvakrat na leto.

Videti je, da vam pri športnem udejstvovanju ne zmanjka idej?

Prvo, kar sem naredila, je, da sem šla za eno leto v alpinistično šolo, sem učiteljica alpskega smučanja, učiteljica prostega sloga, to mi bodo sicer ukinili … Trenutno pa najbolje uživam pri deskanju. Lotim se tistega, kar mi pride na pot.

Trenutno najbolj uživa v surfanju. Foto: Vid Ponikvar/Sportida

Ste človek, ki bi rad preizkusil čim več stvari?

V življenju ne bi ničesar zamudila (smeh, op. p.). Jamarstvo me na primer mika že kar nekaj časa.

Zelo ste povezani tudi z glasbo …

Res je. Harmoniko sem se učila od prvega razreda osnovne šole. To je bilo deset let glasbenega izobraževanja in moram povedati, da glasbena šola ni mačji kašelj. Potrebne je namreč kar nekaj discipline. Pozneje sem začela igrati pri folklori, kjer sem spoznala, da je zelo zabavna. Vidiš veliko odrov in na teh nastopih se zgodi toliko nepričakovanih pripetljajev … Dobiš ogromno izkušenj, treba se je znajti in ogromno je improviziranja.

Igrate tudi v glasbeni skupini?

Da, a to je povsem druga zgodba. To skupino je ustanovil moj brat. Ukvarjamo se z irskim punkom, igramo rock glasbo. Predvsem je namen, da je zabavna glasba in da ljudje uživajo, ko nas pridejo poslušat.

Ukvarjate se z mnogo športi, poleg tega z glasbo, na koncu imate še službo. Kako vam uspeva vse skupaj usklajevati, Včasih je prišla domov s študentske zabave in rešila kakšno nalogo. Foto: Vid Ponikvar/Sportida verjetno je potrebne veliko discipline. Ste se tega priučili ali ste imeli to že v sebi?

Skoraj prepričana sem, da sem se tega priučila. Ko sem bila majhna, sem bila izjemno počasna. Učiteljica mi je v spričevalo napisala, da je vse v redu, ampak da sem prepočasna. Nato se je že v osnovni šoli začelo, ko sem začela hoditi v glasbeno šolo, imela sem treninge, razne krožke … Počasi sem se naučila razporejati čas in tudi straši so bili pri meni dosledni. Dokler nisem naredila domače naloge, nisem smela ven. Nekaj časa sem sem se upirala, nato sem se le potrudila, pohitela in stvari spravila pod streho.

Očitno ste bolj naravosloven tip človeka?

Da, to sem vedela že prej, da bo nekaj naravoslovnega ali tehniškega. Mikala me je fizika, ker je šlo tja veliko mojih sošolcev. Oba od staršev sta elektrotehnika in sem že približno vedela, kaj to pomeni.

Študentske zabave je znala popestriti s harmoniko. Foto: Vid Ponikvar/Sportida Kdaj ste se ugotovili, da vam fizika in matematika ležita. Sta vam bila ta predmeta že od nekdaj blizu?

Že v osnovni šoli sem se udeleževala raznih tekmovanj. Naša osnovna šola je bila manjša. Ni bilo veliko učencev in so potem pošiljali mene, ker se preostalim ni ljubilo. Nekatere stvari so bile bolj uspešne, druge malo manj. Ko se me na primer poslali na biatlon, ni bilo ravno najbolj uspešno, medtem ko mi je šlo pri fiziki, matematiki in logiki veliko bolje. Na regijskem Vegovem tekmovanju sem bila prva v fiziki in druga v matematiki. To je bil verjetno pokazatelj, da mi ta dva predmeta ležita in da grem lahko študirat nekaj v tej smeri. Osnovna šola mi je dala veliko volje, kjer je bil tudi bolj oseben pristop kot v gimnaziji.

Zdi se, da ste zelo disciplinirani. Kako je šlo v vašem študentskem obdobju? Je bilo kaj časa za zabavo in druge stvari …

(Smeh, op. p.) Takrat sem imela daleč največ časa. Nehala sem trenirati in fakulteta ima precej bolj variabilen urnik kot gimnazija. Takrat, ko so izpiti, te ni iz sobe mesec dni, preostale dni pa si svoj prosti čas veliko bolje razporejaš. Mislim, da moje študentsko življenje ni bilo prav nič oškodovano. Takrat je do izraza prišla tudi moja harmonika. Sploh nisem razlagala, da sem igrala harmoniko, nato pa je to kar naenkrat postalo zanimivo. Velikokrat se je zgodilo, da sem dala harmoniko na kolo in šla v Rožno dolino na študentsko zabavo. Lahko rečem, da sem imela pravo študentsko življenje.

Delo v tujini jo ne mika. Foto: Vid Ponikvar/Sportida

Je res, da ste lahko prišli domov s študentske zabave, se usedli za mizo in rešili kakšno nalogo?

To je bilo malo za umiritev. Problemček je bilo ravno pravšnji, ko moraš malo razmisliti in rešiti. Spominjam se, da sem šla takrat skozi zbirko nalog in rešila vse, kar je bilo notri. No, ne naenkrat, ampak preden sem imela izpit, sem imela rešeno, kar je bilo potrebno. Je pa res, da sem se sama veliko lažje učila zvečer. Ko sem začela hoditi v službo, sem morala spremeniti svoj delovni čas.

Veliko mladih in uspešnih študentov odhaja v tujino. Ste se tudi vi kdaj spogledovali s to mislijo?

Kar zadeva to, sem precej konservativna. Tukaj mi je res všeč. Svoje kariere ne vidim samo kot to, kar počnem v službi, ampak tudi preostale dejavnosti, ki jih imam. Zame bi bilo kar hudo, da bi vse pustila in šla v tujino. No, malo bi že šla, da bi si razširila obzorja, za vedno pa ne.

Foto: Vid Ponikvar/Sportida

Dora, glede na to, da v življenju počnete veliko stvari, se lahko zgodi scenarij, da pustite službo, ki jo trenutno imate, in postanete na primer učiteljica smučanja, trenerka v kajaku na divjih vodah ali bi se celo usmerili v glasbene vode?

To je misel, s katero se lahko precej poigravaš. Za takšno stvar potrebuješ pogum. Lahko rečem, da je po svoje mikavna misel. Všeč mi je to, kar delam, in kar zadeva izzive. Le med tednom mi manjka gibanja in športa.

Sportal Olimpijske sanje se ji niso izpolnile, ji je pa uspela neverjetna podjetniška zgodba