Miran Pavlin: Depresija iz Charleroija traja še danes

November 1999, junij 2000 in november 2003. Kijev, Charleroi in Ljubljana. Ukrajina, Jugoslavija in Hrvaška. Tisti, ki poznajo zgodovino slovenskega reprezentančnega nogometa, dobro vedo, o čem teče beseda. Miran Pavlin je z vsemi tremi trenutki, ki so globoko zaznamovali slovenski nogomet, močno povezan. Ob prvem je zabil gol, ki je Slovenijo popeljal na prvo veliko tekmovanje. Ob drugem je blestel v verjetno najbolj znameniti tekmi Slovenije doslej. Ob tretjem je bil med glavnimi akterji nesrečnega spodrsljaja na zadnji stopnički za uvrstitev na evropsko prvenstvo 2004.

Začnimo z dodatnimi kvalifikacijami za evropsko prvenstvo 2000 in Kijevom, kamor ste prišli s prednostjo 2:1 iz Ljubljane, bili sredi tekme v izgubljenem položaju, a se rešili. Najbolj se spomnim tega, da nas je zeblo kot hudič, ko smo prišli na ogrevanje. Ramena, komolci, kolena … Vse smo imeli zamrznjeno. Sploh nismo čutili rok. Pa smo se potem vseeno ustrezno pripravili in se spravili v položaj, da smo sploh lahko funkcionirali. Seveda se spomnim tudi tega, kako je sodil Bernd Heynemann. Močno v korist Ukrajine, kar nas je zelo razjezilo. Ukrajina je imela takrat najmočnejšo reprezentanco v zgodovini z Andrijem Ševčenkom v najboljši formi, Sergejem Rebrovom in še nekaterimi zvezdniki. Pred 80.000 navijači so bili Ukrajinci prepričani, da jim bo uspelo. Mi pa smo bili takrat ''no name'' reprezentanca. Sodnik se je obnašal temu primerno in dosodil enajstmetrovko, ki jo je videl le on. Heynemanna sem dobro poznal, živel je v Magdeburgu, ki je blizu Dresdna, kjer sem igral takrat. Delal je traparije, kar sem mu tudi povedal. No, pa smo kljub temu vseeno izničili prednost Ukrajincev in se zasluženo prebili na evropsko prvenstvo. Zanimivo, Heynemann je po tekmi vseeno imel dovolj poguma, da je prišel do našega avtobusa in nam rekel, da smo se zasluženo prebili naprej.

Z golom, ki ste ga v 76. minuti, le osem minut po golu Ukrajine, zabili vi. Ko smo prejeli gol, smo bili potrti. A kljub velikemu šoku, ki nas je doletel, smo po nekaj minutah prišli k sebi in se hrabro podali po izenačujoči gol. Potem nam je, tudi z nekaj sreče, seveda, uspelo. Zadel sem jaz. Ta gol je zagotovo eden od tistih, ki ga bom pomnil za vse življenje, čeprav ne bi rekel, da je moj najljubši. Bil je najbolj pomemben za slovenski nogomet in reprezentanco, zame osebno pa je bil najljubši tisti, ki sem ga zabil potem na evropskem prvenstvu. Spomnim se tudi, da so nas Ukrajinci v Kijevu skušali zaustaviti na vsak način, tudi z nečednimi triki. S tem, da so, ko so prešli v vodstvo, izklopili semafor, pa tudi s tem, da smo po snegu igrali kar z belo žogo in še kaj bi se našlo. A to je normalno, vsak se bori za sebe. Je pa bilo občinstvo korektno in nas ob koncu nagradilo z velikim aplavzom. Tudi navijači so začutili, da smo si uspeh zaslužili. Nogometaši nam niso čestitali, a jih gre razumeti. Bili so zelo, zelo razočarani.

Po velikem uspehu vas je novinar komercialne televizije vprašal, če veste, kdaj se začne evropsko prvenstvo. Se še spomnite, kaj ste mu odgovorili? Ha … (smeh). Seveda se. Rekel sem mu, da me boli tista stvar, kdaj se začne, a da dobro vem, da se brez nas ne more. (smeh) Takrat smo bili res evforični. Tudi ta izjava, izrečena v afektu, je v neki meri dokaz, kako zelo smo bili veseli prve uvrstitve na veliko tekmovanje.

Zelo veseli so bili tudi navijači. V Sloveniji vas je pričakala velika evforija in rojstvo tako imenovane nogometne pravljice. Takrat še nismo vedeli, kaj lahko pričakujemo. Vemo, kje je bil nogomet v Sloveniji, preden smo začeli dosegati velike uspehe, zato je bila vsa norija na letališču na Brniku pa potem v središču Ljubljane za nas manjše presenečenje. Takrat so se začeli veliki, tektonski premiki glede nogometa pri nas. Ljudje so začeli spremljati nogomet, ki je postal šport številka ena pri nas. Tako kot je več ali manj povsod po svetu, je postalo tudi pri nas. Zdaj to traja že 12 let, kar me veseli. Potem pa vsa ta evforija in različni sprejemi, ki so nam jih pripravili navijači. Upal si bom reči, da takšne evforije, ki smo jo doživeli takrat, nikoli več ni bilo. Niti ob uvrstitvi na svetovni prvenstvi leta 2002 in 2010. Prvič je vedno nekaj posebnega. Takrat 99 odstotkov ljudi v Sloveniji ni verjelo, da nam bo uspelo, pa nam je. Še danes sem ponosen na to, kar smo dosegli. To, kar smo doživeli z reprezentanco, tega nam nikoli ne glede na karkoli ne more vzeti nihče.

Nadaljevanje trilogije. Charleroi in uvodna tekma evropskega prvenstva 2000 proti Jugoslaviji. Vodstvo s 3:0, igralec več, potem pa trije goli v slovenski mreži v šestih minutah in remi s 3:3. Ta tekma je bila zgodovinska glede marsičesa. Kako je mogoče to, kar je uspelo nam, se ljudje še danes sprašujejo. Dobro se spomnim, kaj se nam je zgodilo. Zakaj se nam je, si še dandanes težko razložim. Če bi nam kdo remi s 3:3 ponudil pred tekmo, bi rekli 'Super. Podpišemo. Takoj!' Po tekmi pa … Depresija. Velika depresija. Doživljali smo marsikaj, preživeli marsikateri boleč poraz, a tako praznega in razočaranega, kot sem se počutil takrat, se nisem nikoli. To je bila depresija, ki pravzaprav traja še danes. Še vedno se ne moremo sprijazniti s tem, kar se nam je zgodilo.

Po tekmi verjetno ni manjkalo povišanih tonov? Normalno, vsi smo bili razočarani. Dogajalo se je marsikaj. Pa ne samo takrat, marsikdaj je bilo vroče, a tega nikoli ne boste izvedeli. Vse, kar se je dogajalo, je v 99 odstotkih primerov ostalo pri nas. Znotraj garderob. Vedno smo držali skupaj in tudi zdaj, ko je minilo že mnogo let, je tako. To je prednost našega rodu.

Vi ste na tekmi v Charleroiju blesteli in bili ob dvakratnem strelcu Zlatku Zahoviću zagotovo prvo ime tekme. To je bila morda najboljša tekma od vseh, ki sem jih odigral za reprezentanco. Res sem igral dobro. Gola, ki sem ga zabil, pa seveda ne bom pozabil nikoli. In tega občutka, ko sem stekel proti številnim navijačem, ki so bili na tribuni, tudi ne.

Pa tudi tega, kar se je dogajalo neposredno po tekmi, verjetno ne? Seveda, ta tekma je bila zame pomembna tudi zato, ker sem praktično takoj po tekmi prestopil v Porto. V vrste velikana evropskega nogometa. Ljudje iz Porta so neposredno po tekmi prek telefona stopili v stik z menoj. Dan po tekmi sem dopoldne pred treningom spet prejel klic in vabilo, da pridem v hotel. Selektor Srečko Katanec mi je šel na roke in mi pustil, da odidem. Usedel sem se v taksi, prispel do hotela in hitro podpisal pogodbo. Do konca prvenstva novica ni prišla v javnost, potem pa smo jo obelodanili. Zanimivo, a s praktično eno tekmo sem si zagotovil prestop v Porto, ki me pred tem ni spremljal niti enkrat.

Tretji del vaše zgodbe z evropskimi prvenstvi je bolj žalosten. Povratna tekma dodatnih kvalifikacij za evropsko prvenstvo 2004 proti Hrvaški v Ljubljani in poraz z 0:1. To je nogomet. Enkrat prinese veliko veselja, drugič je zelo krut. Nastopa na takratnem evropskem prvenstvu smo si zaradi znanih dogodkov v Južni Koreji želeli bolj kot karkoli. Neizmerno smo si želeli, da bi nastopili na Portugalskem. Bili smo oddaljeni dobrih 20 minut od novega nastopa na velikem tekmovanju, a nam žal ni uspelo.

Usodni gol ste prejeli le dve minuti za tem, ko je bil pri gostih izključen Igor Tudor, ki je prvi rumeni karton prejel po tem, ko ste ga sprovocirali prav vi, drugega pa po prekršku nad Amirjem Karićem. Ko je moral z igrišča, ste zmagovito dvignili roke v zrak, kot da bi bilo že vse odločeno … Spomnim se tega. Seveda nisem ravnal najbolj pametno, a to je bila spontana reakcija. V nogometu je tako, da v določenem trenutku nimaš časa razmišljati in gledaš le na naslednjo situacijo. Ne moreš razmišljati o tem, kaj bo po koncu tekme. To je bilo spontano veselje, ki se je končalo s spontanim hladnim tušem. Ko smo prejeli gol, je bilo vsega konec. Nismo imeli več dovolj moči, da bi se vrnili nazaj v igro. Napadali smo, a ni šlo. Da nam ni uspelo, je v veliki meri pripomogel tudi rumeni karton Ermina Šiljaka na prvi tekmi v Zagrebu, zaradi katerega na povratni tekmi ni smel nastopiti z njim. Če bi lahko igral v Ljubljani, bi nam lahko uspelo. Tako pa nam ni. Ta poraz je eden od najbolj bolečih v moji nogometni karieri.

Na letošnjem evropskem prvenstvu ne bo Slovenije, a ga boste verjetno vseeno spremljali? Seveda bom, a to ne bo to. Ravno sem se z Zlatkom in še nekaterimi pogovarjal o tem, kako na velika tekmovanja gledamo povsem drugače, če na njih nastopa tudi Slovenija. Zdaj je drugače, manj zanimivo.

In kaj od najboljših 16 evropskih reprezentanc v Ukrajini in na Poljskem pričakujete? Verjamem, da bomo spremljali dober nogomet. Glede favoritov pa je tako, da sem skorajda prepričan, da Španiji ne bo uspelo ubraniti naslova. Ne vem, zakaj, a imam tak občutek. Seveda Španci spadajo med favorite, a ne verjamem, da bodo prvaki. Favoriti bodo zagotovo tudi Nemci, pa še Nizozemci in Angleži. Sam pa upam in verjamem, da lahko preseneti tudi Portugalska, za katero bom navijal. Če bo prišla iz skupine, ki je zelo zahtevna, lahko pride tudi do naslova. Portugalska je skriti favorit, ki lahko gre do konca.

Boste kakšno tekmo spremljali tudi v živo? Verjetno. Za zdaj se še dogovarjamo, a najverjetneje se bomo napotili proti Varšavi in si ogledali eno od tekem, ki bodo tam. Če ne, bom pa tekme zagotovo spremljal po televiziji.