Matjaž Kek: Slava je zelo minljiva

Takšnega scenarija ni pričakoval. Mariborčan, ki je z majhno Slovenijo presenetil nogometni svet in se udeležil svetovnega prvenstva na jugu Afrike, se je pred zaključkom kvalifikacij znašel v skoraj brezizhodnem položaju. Dan po porazu v Firencah, ko je na rojstnodnevni torti upihnil okroglih 50 svečk, je naletel na številne kritike. A upanje še ni povsem zamrlo. Če bi Italija prihodnji petek v gosteh ugnala Srbijo, Severna Irska pa doma Estonijo, bi imela Kekova četa škarje in platno znova v svojih ''nogah'', občinstvo v Ljudskem vrtu pa bi v torek, 11. oktobra, znova spremljalo ''tekmo vseh tekem'' …

Že stiskate pesti za Italijo in Severno Irsko? Normalno. Dokler obstaja upanje, je treba verjeti v možnost, da nam bosta šla rezultata v Beogradu in Belfastu na roko.

Si boste srečanje med Srbijo, s katero boste 11. oktobra zaključili kvalifikacijski ciklus, in vodilno Italijo ogledali v živo? Ne, imamo razdelan sistem z našimi ogledniki, tako da bo na tekmi prisoten Miloš Rus. Mene čakajo v petek in soboto treningi z reprezentanco. Tako si bomo srečanje skupaj z igralci ogledali v hotelu. Bo kar 'navijaško', vemo pa, kakšno je izhodišče Slovenije. Z enim očesom bomo spremljali rezultat, z drugim pa razmišljali o tem, da se kar najbolje pripravimo na tekmo s Srbijo.

Kako bo spremljati dvoboj, ko ni slovenska reprezentanca več odvisna sama od sebe? Bosta prisotna občutka tesnobe in nemoči? Bosta. Tako je vedno, ko nisi več odvisen od svojih rezultatov. To smo navsezadnje doživeli tudi predlani v San Marinu. Take stvari se v športu dogajajo in na njih moraš biti pripravljen.

Po porazih z Estonijo in Italijo je prevladalo večinsko mnenje, da se Slovenija ne bo uvrstila v dodatne kvalifikacije, ki še peljejo na EP 2012. So pa tudi nekateri optimisti, ki so še prepričani, da bo o drugem mestu vseeno odločala tekma v Mariboru. Kako razmišljate vi? Ostajam optimist. Moraš verjeti, dokler je še upanje. Smo si pa sami krivi, da smo se pripeljali v tak položaj. Zdaj je, kar je. Lahko le čakamo in vidimo, kaj se bo zgodilo. So se pa v športu uresničevale že težje kombinacije, ki so pripeljale v pozitivno smer.

Kje sploh iskati motivacijo za zadnje srečanje s Srbijo, če bo že pred njim jasno, da je Slovenija izpadla iz vseh kombinacij? Tekma bo imela dva različna značaja. Ali bo odločilna ali pa bo srečanje dveh velikih nasprotnikov. Tukaj vprašanje motivacije zame ni na mestu. Ne glede na to, kar se bo zgodilo v Beogradu. Ve se, za kaj se igra in ni nam vseeno.

Po drugi strani pa je tudi res, da Slovenija na nogometni zelenici še vedno čaka na zmago proti reprezentanci, ki prihaja z območja nekdanje Jugoslavije. Torej se poraja izziv posebne vrste. Dobro, to so bolj zadeve, ki jih izpostavljate vi novinarji. A prav je tako. Vsaka tekma za nacionalno selekcijo predstavlja za tistega, ki nastopa, kar največ. Ali je prijateljska ali kvalifikacijska, je vseeno. Igra se za čast in slavo. Za državni grb.

V kvalifikacijah za EP 2012 so izostale predvsem domače točke. Je sploh smiselno pričakovati zmago nad Srbijo, če je bilo doma izgubljeno že toliko kredita? S porazoma z Estonijo in Severno Irsko smo zapravili dragocene točke. Če bi jih imeli zdaj, bi nas dvignile v neko drugo razmišljanje. Sami smo krivi, prav zaradi tega pa sta želja in odločnost še toliko večja, da ta negativen niz prekinemo.

Na tekmi s Srbijo bo zaradi kazni rumenih kartonov manjkal kapetan Robert Koren. Kdo ga bo zamenjal? So določene kombinacije. Vsekakor je ena od svetlih točk Dare Vršič, ki pa ima težavo s 'fiziko' na najvišji ravni. Tu je Bačinovič, ki se vrača po kazni. Sankcij je konec in bo z nami. Nekaj minut v italijanskem prvenstvu ima tudi Krhin, ki se nam bo pridružil, ko se bo vrnil s tekme mlade reprezentance na Švedskem. Mogoče bo iz mlade reprezentance prišel še kdo.

Kdo pa bo kapetan? To so naše stvari. Naše alternative. Ve se, kateri so igralci, ki na igrišču in zunaj njega vodijo vse skupaj. Kapetanski trak bo nosil nekdo od trojice Cesar, Novakovič in Handanovič.

Zanimivo je, da sta se Koren in Novakovič, ki sta bila v javnosti deležna ostrih kritik, že na prvi klubski tekmi po zaključku septembrskih reprezentančnih akcij znašla med strelci. Zakaj prihaja do takšnih razhajanj? Mislim, da je bilo o tem veliko napisanega. Eno so klubske zadeve, drugo pa reprezentanca. Oba sta izredno pomembna, kar sta veliko krat dokazala. Menim pa, da se ti dve imeni preveč izpostavljata. Na reprezentanco je treba gledati v dobrem in slabem kot celoto. Ima pa vsak pravico do svojega mnenja, to ne oporekam.

So kritike, izrečene zaradi izogibanja igralcev predstavnikom sedme sile, naletele na plodna tla? Se kuhajo še kakšne dodatne zamere oziroma je zadeva večplastna? Ne. Ve se, kakšne so njihove obveze po tekmah. Predpisi Uefe velevajo, kaj morajo igralci izpolniti. To je treba narediti. Sami so bili na to opozorjeni, je pa to stvar vsakega posameznika, kako gleda na to.

Pred enim letom ste izkusili vlogo narodnega junaka, ki je doživljal stoječe ovacije, zdaj pa se vam pošteno maje selektorski stolček. Je to normalen pojav ali bi morali navijači pokazati malce več potrpljenja? Očitno je to nekaj normalnega. Tako je vsepovsod. Ko so rezultati, te slavijo, ko pa niso, se ve, kdo za njih odgovarja. V tem ne vidim nobene drame. Pri meni se stvari ne spreminjajo iz dneva v dan. Na tleh sem bil tudi takrat, ko smo zmagovali. Ko je bila evforija, nisem delal vzhičenja, zdaj, ko pa ni pravih rezultatov, sem dovolj samokritičen in prvi, ki prevzema odgovornost. Pri meni ne boste doživeli, da iščem alibije. To ni moj način. S prstom ne bom kazal na nikogar. Naš poklic selektorja, trenerja, je zelo poseben. Tudi 'malce' večja imena kot jaz so bili deležni podobnih zadev. Vsaka kritika je dobrodošla in dobronamerna, nisem pa za javno obračunavanje, ki je prisotno. Da se nekaj ruši … Jasno pa je, da potrebuješ za rezultat konstanto. Nek čas. Stvari so se spremenile. Poleti sem zavrnil, kar sem že zavrnil, in skušal opraviti svoj mandat do konca. Samo to me je vodilo pri delu, nič drugega. O drugem se bomo pogovarjali 31. novembra 2011, ko mi poteče pogodba.

Je slovenska reprezentanca postala na igrišču prebrana knjiga? Ne. Težava je v tem, ker nismo mi na želeni ravni. Potem se napake lažje vidijo. Menjati generacije, menjati sisteme oziroma neko filozofijo iz tekme v tekmo ... To ni kakovost reprezentanc, ki so na vrhu. Na vse drugo, kdo in kako bi kaj naredil, kaj kdo misli, naj razmišljajo ljudje in razpravljajo strokovnjaki. Ko si odgovoren za vse skupaj, vidiš to nekoliko drugače. Za rezultat je potrebna konstanta v sistemu in organizaciji. Nas je prav to pripeljalo do tega, da smo ga naredili. Ga je pa težje braniti kot napadati, tako je bilo vedno. Zato se mi zdi pomembno, da se zadrži sistem. Ta rod je sposoben narediti še toliko dobrih rezultatov. Igralci so v najboljših letih. Ne gre se kar prek noči odpovedovati nosilcem igre v tako majhni bazi igralcev, kot jo imamo mi. To ni dobro.

Novakovič je nemškim medijem že pred meseci namignil, da naj bi se v primeru, če se Slovenija ne bo uvrstila na EP 2012, poslovil od državnega dresa. Slovesu sta bojda venomer bolj naklonjena tudi Koren in Radosavljevič, čeprav sta komaj vstopila v četrto desetletje. V nogometnem smislu torej še zdaleč nista za staro šaro ... Okrog tega se je nabral negativizem. Modro bi se bilo usesti in pogovoriti o tem, če so prisotne kake zamere in zadeve razčistiti. Potrebujemo nov motiv in pozitivno energijo, nato pa poprijeti za delo. Prihaja mladi val, to je jasno, ki pa mora dozoreti. Nenazadnje se vidi, da imajo mladi igralci težave v svojih klubih. To je značilnost. Neke konstantnosti ni. To je treba razumeti in reprezentanci pomagati, ne pa čakati, da pridejo slabi rezultati, ter nas takrat raztrgati in rušiti. V športu je vedno tako, da največ pove odkrit pogovor. Zame je normalno, da se naredi strokovna analiza in se pokaže, kje so bile dobre, kje pa slabe stvari. Fantje čez noč niso pozabili igrati nogometa. Včeraj sem bil dober selektor, a zdaj sem pa slab? To so zadeve, ki so meni malce smešne. Določene smeri razumem, a v javnosti ne mislim blatiti nikogar.

Bi konec novembra, ko vam poteče pogodba, v primeru, če bi vam predsednik ponudil to možnost, podaljšali sodelovanje z NZS in se preizkusili še na poti do SP 2014? Brazilija? Ni še pravi čas, da bi o njej razmišljal. Imel sem nekaj pogovorov s predsednikom. Jasno je, da ni nekih pričakovanih rezultatov, a ljudje, ki so za to odgovorni, bodo znali najti pravo rešitev. Mislim, da ni nobena tragedija, če Slovenija ne bo odpotovala na EP. Bo pač škoda, a to mora biti iztočnica za neko nadaljnje delo.

Kaj so sposobni igralci pod vašim vodstvom, ste dokazali z igrami pred in na SP 2010. Resda že pred časom, a vseeno … Tega nam ne more nihče vzeti. Ne smemo pa misliti, da je to to in da smo svoje naredili. Slava je zelo minljiva. Sploh v športu. Tega se moramo zavedati vsi, z mano na čelu. In ko bom sam v reprezentanci, ne bo nobenih osebnih interesov. Dobro smo igrali samo kot ekipa. Proti Estoniji smo funkcionirali slabo, a spet kot ekipa. Absolutno verjamem v igralce, da bodo znali to situacijo prevesiti v pozitivno energijo. To je vrlina velikih športnikov, da se znajo pobrati po porazih. Fantom zaupam. Ne družimo se 14 dni, ampak že skoraj pet let. In preživeli smo več lepih kot pa konfliktnih situacij.

Najbolj merodajaven komentar opravljenega bo najbrž ponudila reakcija občinstva po zaključnem sodnikovem žvižgu na dvoboju med Slovenijo in Srbijo v Mariboru. Gledalce popolnoma razumem. Pričakovanja so bila velika, želje tudi. Letvica je bila postavljena izredno visoko. Normalno, da so nezadovoljni. Življenje ne gre vedno tako, kot bi želeli. Glede kritik pa nisem pristaš osebnega žaljenja. Tako majhni smo in če ne bomo držali skupaj, da bomo enotni v tistem najboljšem, kar predstavlja naš ponos, potem imamo lahko težave. Naše občinstvo je dokazalo, da zna ceniti pravi pristop. Proti Estoniji smo bili videti slabo, pa je bil potem pristop fantov proti Italiji pravi, čeprav se je bilo težko pobrati po velikem šoku. Čas bo pokazal, da je glavna značilnost reprezentance kolektiven pristop. In treba je narediti vse, da dobimo tekmo s Srbijo. Ne glede na to, kakšno bo izhodišče.