Kjetil Andre Aamodt: Tina ima ubijalski instinkt

Danes 41-letni smučarski upokojenec, pred leti pa neustrašni viking, ki je znal zapretiti v vseh disciplinah, skupaj z rojakom Lassejem Kjusom pa sta veljala za prava specialista za velika tekmovanja. Kjetil Andre Aamodt ima v svoji zbirki kar osem olimpijskih kolajn (4 zlate) ter ducat s svetovnih prvenstev, od tega 5 zlatih. Blestel je tudi v svetovnem pokalu, kjer je dobil kar 21 preizkušenj, v sezoni 1993/94 pa je osvojil tudi veliki kristalni globus. Smučarsko karavano je zapustil leta 2006, le dober mesec po tem, ko je v Sestrieru v velikem slogu ugnal Hermanna Maierja in postal olimpijski prvak.

Kaj vas je prineslo v Schladming? Sodelujem z norveško televizijo. Tu sem kot strokovnjak. Analiziram smučarje in smučarke. Poskušam biti pameten o tem, zakaj je nekdo zmagal, zakaj je nekomu spodrsnilo. Potem ste pravi naslov za komentar ob smučarski poeziji Tine Maze. Ste jo pred superveleslalomom postavili v vlogo favoritinje? Vsekakor. Tina in Lindsey Vonn sta bili zame edini pravi favoritinji za prvo zlato kolajno na tem svetovnem prvenstvu. Tinin način smučanja v novi sezoni je nekaj posebnega. Brez pretiravanja lahko rečem, da piše zgodovino. Prepričan sem o tem, da je na poti k novemu rekordu. Pri tem mislim na 2000 točk Hermanna Maierja, pri čemer moramo upoštevati dejstvo, da je letos na sporedu manj tekem. Njena čvrstost je občudovanja vredna. Menim, da tudi v Schladmingu še zdaleč ni rekla zadnje besede. Začela je z zmago, kdo ve, kako se bo vse skupaj nadaljevalo. Nikakršnega dvoma ni o tem, da lahko zmaga na prav vseh tekmah.

Povsem preprosto vprašanje: kaj je na Tini tako posebnega? Smučanje je zelo kompleksen šport, za takšno vrhunskost pa moraš imeti izjemne osnovne vrline, na katerih gradiš. Gre za zgodbo, ki se gradi od otroštva, od prvih korakov, od prvih zavojev na snegu. Kolajne na svetovnih prvenstvih in globuse se začne osvajati na majhnih smučiščih za domačo hišo. Vse, kar sledi, je zgolj nadgradnja. V smučanje kot zabavo se vključuje resnost, na koncu pa ne gre brez ubijalskega instinkta. Tina ga ima! Čutim, da je delala vse, kar je bilo v njeni moči, da bi nekega dne postala najboljša alpska smučarka na svetu. Če jo pogledate, vidite, kako zelo je osredotočena. Ona je zmagovalka. Zelo preprosto. Odnos do dela in tekmovanj je pravi.

Potrebovala pa je kar nekaj let, da je prišla do te točke. Bi znali pojasniti, zakaj se določenemu smučarju vsi delci v pravo celoto združijo pri 22 letih, nekomu drugemu pa na pragu tridesetih? To je šport. Njena pot je bila morda res nekoliko daljša, vseeno pa ne gre pozabiti, da je pri vzpenjanju že osvajala kolajne na največjih tekmovanjih in bila navsezadnje leta 2011 tudi svetovna prvakinja. Tina je odlična alpska smučarka že vrsto let. Je pa tudi živi dokaz, da velja vztrajati. Napredovala je in napredovala. Še dandanes napreduje. Brez napak ni šlo. A na napakah se je učila in zdaj prišla do svojega velikega trenutka. Tudi Didier Cuche je do najboljših rezultatov prišel kot veteran.

Se strinjate, da vrednost njenih dosežkov povečuje tudi dejstvo, da je pri vrhu v vseh disciplinah? Da. Žal je to prava redkost. Pri dekletih je morda tega nekoliko več. To poleg Tine dokazujejo Janica Kostelić, Anja Pärson, Lindsey Vonn in Maria Riesch. Le redke pa so bile v vseh disciplinah povsem pri vrhu v eni sezoni. To je najtežje. To velja spoštovati.

Podobna je bila tudi vaša zgodba … Pri vsem skupaj je najbolj boleče to, da je ob iskanju vrhunskosti v vseh disciplinah težko zmagovati. Če pogledam na svojo kariero, sem prepričan o tem, da bi imel več zmag, če bi se specializiral. Po drugi strani pa je to tudi zabavno. Še danes trdim, da svetovni pokal potrebuje vsestranske smučarje. To je tisto, kar daje smučarski dediščini pravo težo.

Pred leti je bilo možno slutiti, da bo vaši smučini na tej ravni sledil rojak Aksel Lund Svindal … Zdaj ga je potegnilo v hitrostne vode. A gre za profil vsestranskega smučarja. Ubral je pravo pot. Če želi zmagovati, se mora osredotočiti na dve ali tri discipline.

O smučanju še vedno govorite s prav posebnim žarom. Pogrešate tekmovalni adrenalin? Ne. Dovolj je bilo. Bil sem na vrhu gore. Osvajal sem kolajne in zmagoval. Pride pa dan, ko si rečeš, da to niti ni več tako zelo pomembno. To je naravno. Ne skrivam, takšna čustva so še toliko bolj izrazita, ko postaneš družinski človek.

Na poti do omenjenih kolajn so vam pomagali tudi Slovenci. Lepi spomini? Da. Ponosen sem, da sta bila Aleš in Filip Gartner moja trenerja. Vrhunska strokovnjaka in izjemni osebnosti. Zagovarjala sta trdo delo. Rad se spominjam skupnih let.