Kako je ozdravljeni alkoholik premagal krizo srednjih let in postal svetovno znani vzornik

Življenje ultratriatlonca Richa Rolla ponuja obilo materiala, ki bi ga bilo moč pregnesti v izredno gledljiv motivacijski film. Zgodba o nekdanjem perspektivnem plavalcu, ki je sanjaril o nastopu na olimpijskih igrah, diplomiral na prestižni univerzi Stanford in pravni fakulteti Cornell, vmes pa skrenil na pota alkoholne omame, ki so ga pripeljala na rehabilitacijo, je resnična in zato toliko bolj neverjetna. Gre za zgodbo o možakarju srednjih let, ki na predvečer svojega 40. rojstnega dne ob vzpenjanju po stopnicah, ves upehan ugotovi, da tako ne bo šlo več naprej. Odloči se za korenito spremembo življenjskega sloga, se preusmeri v rastlinsko prehrano in začne s prebujanjem dolgo speče športne plati. Roll kmalu opravi svoj prvi Ultraman (10 kilometrov plavanja, 418 kilometrov kolesarjenja in 84 kilometrov teka) in se nekaj let kasneje loti še podviga EPIC 5, v katerem s prijateljem Jasonom Lesterjem v šestih dneh na petih havajskih otokih opravita pet ironmanov. Rich Roll je danes predvsem motivacijski govorec, ki sporočilo o pomenu zdravega načina življenja širi, kjerkoli za to dobi priložnost.

Menda je to vaš prvi intervju za slovenske medije? Mislim, da je prvi, so bili pa verjetno v slovenščino prevedeni nekateri članki in intervjuji z menoj. Nisem pa o svoji zgodbi pripovedoval še nikomur iz Slovenije.

Vaše življenje se je v zadnjih osmih letih korenito spremenilo. Zgodbo o tem, kako ste na predvečer svojega 40. rojstnega dne, ko ste sopihali že po osmi prehojeni stopnici, doživeli pravo razsvetljenje, ki so mu sledili drastična sprememba prehranjevanja in ekstremni športni podvigi, ste verjetno povedali že ničkolikokrat, pa vendar. Kaj vam je prinesla ta sprememba? Vse je povsem drugače, kot je bilo pred osmimi leti. Takrat sem delal kot odvetnik v veliki odvetniški firmi, živel sem za službo in se pehal za denarjem. Danes me žene predvsem želja, da bi širil sporočilo o bolj zdravem načinu življenja. Pisanje, javni nastopi, podcasti, vse se vrti le okrog tega.

Diplomirali ste na univerzi Stanford, doštudirali pravo in se zaposlili kot odvetnik, uspešno ste se izvili iz primeža alkohola, ustvarili ste si družino, pa kljub temu niste bili zadovoljni. Kje se je zalomilo? Vse to mi ni več zadostovalo. Zdelo se mi je, da živim življenje nekoga drugega. Doživljal sem globoko eksistenčno krizo, ki je zelo lepo sovpadala z zdravstvenimi težavami, vse to pa je privedlo tako daleč, da sem se odločil za spremembo.

Če bi mi torej pred osmimi leti namignili, kakšno bo moje življenje danes, tega seveda ne bi verjel, tako pa je vse skupaj potekalo povsem naravno. Ponovno sem se začel ukvarjati s športom in raziskovati, kaj zmorem, vse to pa me je pripeljalo do tukaj, ker sem danes. Zaradi ogromnega uspeha knjige Ultraman in številnih podcastov pa sem si pri gledalcih in bralcih zagotovil zaupanje, na katerem lahko gradim.

Kako zahtevno in obremenjujoče je biti vzornik? Vem, rekli boste, da niste popolni, ampak ljudje vas prav gotovo jemljejo tako in nič drugače. V preteklosti so me večkrat označili za vzornika z napakami in mislim, da je ta naziv pravšnji zame. Nimam vseh odgovorov. Nikakor ne! Niti se ne postavljam na piedestal niti ne zahtevam, da bi me kdorkoli moral občudovati. Priznavam svoje napake in priznam, da ne poznam vseh odgovorov. Mislim, da je to glavni razlog, da se ljudje tako množično in tako dobro odzivajo na tisto, kar imam povedati. Glavno je, da sem predvsem človek.

Seveda se zavedam, da sem marsikomu vzornik in da to prinaša določeno odgovornost, s tem pa tudi pritisk, da si vedno in povsod želiš biti popoln, in breme, da moraš vedno poznati odgovore na vsa vprašanja. Pomembneje je, da se temu znam upreti in priznati svoje napake in nevednost. Še vedno se učim in mislim, da je to tisto, kar je ljudem všeč. Vedo, da sem iskren, da ne pridigam z višav in da nimam vseh odgovorov.

Verjetno vas neprestano sprašujejo, zakaj je uspelo vam, mnogim drugim pa ne. Imate odgovor? To je v bistvu glavno vprašanje in priznam, da bega tudi mene. Gre za vprašanje razkoraka med željo in dejanji. To je tisto, s čimer se ubada večina ljudi. Zakaj je uspelo meni? Ker sem imel veliko željo in ker sem trpel. Imel sem voljo, da se žrtvujem, in ni me bilo sram zaprositi za pomoč.

Ljudem svetujem, da se osredotočijo na majhne spremembe in to počnejo tako dolgo, da se te spremenijo v navade. Gre za zahtevno pot in tega ne skrivam. Moja naloga je torej samo to, da v ljudeh poskusim zanetiti iskrico, vse drugo pa morajo storiti sami. Želje morajo pretvoriti v dejanja.

Se vam bralci in gledalci oglašajo s svojimi zgodbami? Vam zaupajo, kaj jih muči? Ja, vsak dan dobim ogromno elektronske pošte. Zanimivo je, da gre za izredno osebna sporočila, da ljudje v njih spregovorijo o svojih težavah z medsebojnimi odnosi, z odvisnostjo in to je tisto, kar me zagotovo žene naprej. Moje sporočilo je, da ni nikoli prepozno, da ima vsak človek moč, da spremeni življenje v smer, ki si jo sam želi.

Je pa dejstvo, da nas večina ne ve, kakšnih sprememb si želi, le to, da si želi sprememb. Seveda in to velja tudi zame. Saj nisem vedel, kaj bi rad. Vedel sem le, da sem nesrečen in da potrebujem spremembo. To je precej pogost pojav, zato toliko govorim o meditaciji, duhovni plati in o iskanju samega sebe.

Veliko ljudi pride k meni z željo, da bi pretekli maraton. Ko jih vprašam, zakaj si to želijo, ne znajo odgovoriti. Zato predlagam, da se najprej posvetijo temu vprašanju, nato pa poskušamo poiskati druge možnosti. Morda bi se dalo težave urediti kako drugače. Ljudje pogosto pridejo do odgovora, da si v resnici sploh ne želijo preteči maratona, ampak je v njihovem življenju nekaj drugega, kar jih moti in kar želijo spremeniti.

Eden mojih poudarkov je tudi, da ti sploh ni treba vedeti, kakšno življenje si želiš, kakšen rezultat, jaz tega prav gotovo nisem vedel. Zato je toliko pomembneje, da se zazrete vase in s samim seboj vzpostavite boljši odnos, da prisluhnete temu, kar želi telo, in nekaj teh sporočil skušate uresničiti. Morda ste si vedno želeli igrati kitaro ali postati pisatelj. Treba je iti po korakih. Ni vam treba kar takoj pustiti službe ali potegniti drugih drastičnih potez v življenju. Odkriti je treba tiste strasti, ki ste jih imeli kot otrok, pa ste jih v fazi odraščanja potisnili na stranski tir z izgovorom, da se jih boste lotili v prihodnjem življenju.

Kako pomembno vlogo v tem procesu sprememb igra šport ali je pri vas deloval zgolj zato, ker ste nekdanji športnik? Mislim, da je šport izredno pomemben za vsakogar, saj biti zdrav pomeni vzpostaviti ravnotežje med umom, telesom in spiritualno platjo, pomembno je tudi pravilno prehranjevanje. Če ne vključiš vseh plati in se odzoveš samo na potrebe ene, to ni dobro.

Šport, v tako ekstremni obliki, kot sem se ga lotil jaz, seveda ne bo zanimal vseh po vrsti, no, če bolje pomislim, Slovence verjetno bo, saj ste znani po izrednih dosežkih v vzdržljivostnih športih (smeh, op. p.). Spomnite se samo na Mira Kregarja!

Moje ukvarjanje s športom uporabljam kot metaforo. K športu in ekstremnim tekmovanjem sem se vrnil samo zato, da spoznam sebe, raziskoval sem, kaj zmorem in kaj me dela srečnega. Vsi ti treningi in tekmovanja so v bistvu predstavljali duhovno potovanje.

Na preizkušnjah, kot je Ultraman, si več ur samo sam s seboj, bolje se povežeš in to mi je pomagalo razumeti, kdo in kaj sem, kaj me dela srečnega in kakšno življenje si želim.

Ali obiskujete terapevta? To sprašujem zato, ker to v ZDA ni nič posebnega, v Sloveniji pa še vedno velja za tabu. Ne, trenutno ne, sicer pa v Los Angelesu vsi obiskujejo terapevte (smeh, op. p.).

Ste pa ga obiskovali? Da, verjamem, da je to zelo pomemben del boja proti odvisnosti. Mislim, da so s psihologi in terapevti povezani številni nepotrebni stereotipi in stigme. Zakaj pa ne? Vsi potrebujemo pomoč in nekoga, ki bi nam prisluhnil. In mislim, da bi to morali spodbujati, ne pa zavirati.

Zanimivo je, da ste eno obliko odvisnosti, to je odvisnost od drog in alkohola, zamenjali za drugo, odvisnost od ekstremnih športnih podvigov. So vaši starši v zvezi s tem kdaj izrazili zaskrbljenost? Zlagal bi se, če bi rekel, da svoje odvisnosti od alkohola nisem prenesel v šport. Seveda sem jo in to je nekaj, na kar moram biti izredno pozoren. Sem odvisnik in rad gravitiram k ekstremnemu. To priznam.

Razlika med tema dvema oblikama odvisnosti je le v tem, da sem zaradi svoje vključenosti v vzdržljivostni šport postal boljši človek, medtem ko je moja vključenost v droge in alkohol imela ravno nasprotni učinek.

Zato je toliko pomembneje, da v življenju ohranjamo ravnotežje. Tudi kadar se povsem osredotočim na treninge, se opomnim, da imam doma ženo in štiri otroke, za katere moram skrbeti, in da ne morem kar naprej trenirati. Če bi živel sam, nekje sredi gozda in stran od vseh obveznosti, bi verjetno treniral bistveno več kot danes, ampak to ni življenje, ki si ga želim.

Če se vrnem k vašemu vprašanju. Žena me je na tej poti vedno zelo spodbujala, vedela je, da je to nekaj, kar moram storiti zase. Starši so bili, razumljivo, zaskrbljeni in imeli smo svoje vzpone in padce, ampak zdaj sta vesela, da ne uživam drog in da ne pijem alkohola, pa čeprav to pomeni, da ogromno časa posvetim športu.

Odvisnost ima običajno globoke korenine. Vam je uspelo razrešiti vprašanje, zakaj ste se pravzaprav zatekli k alkoholu? Takšno razmišljanje in poizvedovanje mi v bistvu ne pomaga kaj dosti. Zame je pomembno samo to, da sem alkoholik in vedno bom. Odločil sem se, da se osredotočim na rešitev težave, to je, kako bom vsak dan preživel trezen, in ne na težavo.

Iskanje vzroka mojega alkoholizma zame ni preveč produktivno. Alkoholik sem, ker pač sem. Delno je genetsko, delno je zato, ker tak pač sem. Moji starši niso alkoholiki, kot otroka me niso zlorabljali, skratka nič posebej dramatičnega se mi ni zgodilo v mladosti. Preprosto sem alkoholik.

Dotakniva se še vašega načina prehranjevanja. Prehranjujete se samo s prehrano rastlinskega izvora, ki pa je običajno ne povezujemo z močjo in vzdržljivostjo, ki je pri Ultramanih vsekakor potrebna. Mislim, da v javnosti glede veganstva kroži cela vrsta napačnih predstav. Najpogostejše vprašanje, ki mi ga ljudje zastavljajo, je, kje dobivam proteine. V rastlinski prehrani, seveda.

Ugotovil sem, da veganska hrana zadovoljuje vse moje potrebe, da mi kot športniku pomaga, da se hitreje regeneriram. To pomeni, da lahko treniram bolj redno, da vmes ne izgubljam časa zaradi raznoraznih bolezni, vse to pa se opazi tudi pri rezultatih.

Vem, da kroži precej stereotipov in da so ljudje prepričani, da s tako prehrano ne morejo dosegati vrhunskih rezultatov, da je za to treba uživati meso in mleko. No, sam sem ugotovil, da večina tega preprosto ne drži. Ne gre za to, da bi komu svetoval, kaj naj je, navsezadnje je to zelo osebna in čustvena odločitev, rad bi le delil svoje izkušnje.

Precej časa preživite tudi v vlogi predavatelja. Vas tudi zdravniki vabijo na predavanja? Veganstvo in uradna medicina – vsaj pri nas – ne hodita ravno z roko v roki. Večinoma predavam na univerzah, kolidžih in v večjih korporacijah, medtem ko predavanja v bolnišnici še nisem izpeljal, sem pa že dobil nekaj povabil. Dejstvo je, da uradna medicina veganstva še ni povsem sprejela. Obstaja sicer cela vrsta zdravnikov, ki razumejo in podpirajo prehranjevanje z močjo rastlin (PlantPower Diet), veliko pa jih je do tega skeptičnih. Precej zdravnikov še vedno zagovarja konvencionalne protokole prehranjevanja, ki pa so žal preživeti. Me bo pa presenetilo, če bo kdo dejal, da je dieta, ki temelji na zelenjavi, sadju in semenih, slaba ideja. Ni slaba, odlična ideja je!

Kako dolgo je trajalo, da ste se po občutni spremembi svojega prehranjevalnega režima končno počutili tako, kot je treba? Če ste prebirali članke o meni, bi si lahko mislili, da se je sprememba zgodila čez noč, pa se seveda ni. Kar devet mesecev sem se igral s hrano, eksperimentiral. Najprej sem poskusil z vegetarijanstvom, pa sem kmalu ugotovil, da to ni tisto, kar iščem. Seveda je razlog tudi v tem, da se ga nisem lotil pravilno. Nisem prebiral literature na to temo, nisem se izobraževal.

Po šestih mesecih sem se odločil, da poskusim nekaj drugega, rastlinsko dieto. Z jedilnika sem umaknil vse izdelke živalskega izvora in večino predelanih živil. Že po tednu ali desetih dneh sem se počutil izvrstno. In začelo se mi je svitati, da je to lahko tisto, kar sem iskal in kar v mojem primeru deluje.

Dobesedno razganjalo me je od energije, to pa me je privedlo do tega, da sem začel trenirati. Ne zato, ker bi se nameraval vrniti v tekmovalni šport, ampak zato, da bi sprostil odvečno energijo. Po šestih mesecih eksperimentiranja in izločitvi vseh živil živalskega izvora in predelanih živil z jedilnika, sem izgubil kar nekaj kilogramov, videti sem bil drugače, tudi počutil sem se drugače. In takrat sem se zavedel, da je to tisto, kar sem iskal.

Zanimivo je, da najbolj vsevedni spletni iskalnik ob vpisu vašega imena precej hitro ponudi možnost recepti. So bili pri vas doma najprej izdelani rastlinski recepti, pa ste se potem vi preobrazili v rastlinojedca, ali je bilo ravno obratno?

Moja žena je odlična kuharica in njena pomoč pri mojem prehodu je bila ogromna. Kadar sem treniral, je razmišljala, kaj naj skuha, da bomo vsi srečni. Začela je raziskovati in nastala je cela serija odličnih receptov. Pravzaprav prav zdaj pripravljava kuharsko knjigo, ki bo izšla spomladi.

Vaša prva kuharica? Prva v papirnati obliki. Že pred štirimi leti sva sestavila digitalno različico, ki jo najdete na moji spletni strani.

Leta 2010 ste se s svojim ultramanskim prijateljem Jasonom Lesterjem lotila podviga, ki je že skoraj mejil na norost. V petih dneh (ti so se potem raztegnili na šest dni) sta na petih havajskih otokih opravila pet ironmanov. Precej nora poteza, bi rekla. Razmišljate še o čem podobnem? Seveda si želim tekmovati, ampak trenutno me zaposlujejo druge prioritete.

Morda na havajskem Ironmanu? Morda čez leto dni. Saj bi rad tekmoval in verjamem, da imam pred sabo še kar nekaj izvrstnih tekmovalnih dni, ampak trenutno me zaposlujejo druge stvari. Nisem več v taki formi, kot sem bil pred dvema letoma, se bom pa prav gotovo vrnil na tekmovanja. Ne vem pa, kdaj in kako.

Še vedno trenirate? Da, zjutraj tečem in kolesarim, ne treniram pa tako resno kot pred leti, ko sem za Ultraman treniral 25 ur na teden. Preostalih stvari preprosto ne morem postaviti na stranski tir.

Kako zgodaj vstajate, da vse obveznosti "stlačite" v en dan? Ne tako zgodaj, sem namreč zagovornik osemurnega spanca (smeh). Vstajam ob 8. uri, spat se odpravim ob 22. Zjutraj me najprej čaka razvažanje otrok, tako kot vse starše.

Še vedno hodite v službo ali to zdaj ni več potrebno? Ne, z odvetniško prakso sem opravil, zdaj se preživljam izključno kot zagovornik zdravega načina življenja.