Jure Zdovc: Želim si še kdaj biti selektor

Malo je takšnih v košarkarskem svetu, ki so bili uspešni tako v igralski kot trenerski karieri. Slednja je zdaj poklic Jureta Zdovca, ki je denimo kot selektor popeljal Slovenijo do 4. mesta na evropskem prvenstvu na Poljskem leta 2009, nato Union Olimpijo v TOP 16, zadnji dve sezoni pa uspešno vodi rusko ekipo Spartaka iz St. Peterburga, s katero ima visoke cilje. Letošnjo sezono je začel z devetimi zmagami in vsega enim porazom.

Vaše moštvo je pred začetkom sezone doživelo kar nekaj menjav v igralskem kadru. So se cilji kaj spremenili ali ostajajo visoki? Cilji so v vsakem tekmovanju enaki. Želimo biti prvi. Začeli smo kar dobro. Nad mojimi pričakovanji. Dejansko smo od desetih tekem zmagali na devetih.

Z zmago ste začeli tudi evropsko popotovanje v Eurocupu. Ali je cilj evroliga, ki pripada najboljšemu moštvu v tem tekmovanju? Je cilj, vendar je letos Eurocup močnejši. Na prvi pogled imamo slabši igralski kader od lanskega. Dobili smo nekaj Rusov. Ampak to je na prvi pogled. Nekatere ekipe so se okrepile. Eurocup je letos sploh močan. Mislim, da bi lahko vsaj osem ekip igralo v evroligi v letošnji sezoni. Težko bo, vendar se bomo borili.

Zdaj ste že drugo leto na čelu Spartaka. Ste zadovoljni? Če zmaguješ, je vedno vse v najlepšem redu. Dejansko je dobro. Razumemo se. Imamo dobro ekipo.

V nedeljo bo Slovenija v središču košarkarske Evrope. V Postojnski jami bo žreb skupin za evropsko prvenstvo, ki ga bo prihodnje leto gostila prav Slovenija. Vi ste že igrali na domačem prvenstvu stare celine z Jugoslavijo leta 1989 v Zagrebu. Ali je bilo takrat čutiti evforijo? Dvorana je bila vedno polna. Igrali smo dobro. Med prvenstvom si tako ali tako izoliran in nimaš pravega občutka. Takrat tudi ni bilo medijsko tako odzivno vse skupaj. Zdaj je drugače, ker so mediji prisotni povsod. Več jih je, več je zanimanja …

Že pred prvenstvom ste spadali med favorite za zlato medaljo. Na koncu ste do nje prišli gladko. Ali je bil pritisk prisoten na vsakem koraku? Pritisk je vedno prisoten in mora biti. Ravno zadnjič smo se pogovarjali, da je bilo takrat le osem ekip na prvenstvu. Vsega dve skupini po štiri reprezentance. Vse skupaj se je končalo v enem tednu. Odigrali smo tri tekme v skupini, polfinale in finale. Zdaj je evropsko prvenstvo ena dolga nadaljevanka. Prisotnih je 24 ekip, kar pomeni ogromno tekem v kratkem času. Pritisk mora biti. Če si doma, je še toliko večji. A ko se enkrat tekma začne, pritisk izgine. Sploh če igraš doma, daš toliko več od sebe.

Kaj pomeni osvojiti medaljo na domačem prvenstvu? Lepo je bilo, vendar se ne more primerjati, če bi jo osvojil s Slovenijo. To je kar velika razlika. Dve uri po zmagi sem bil že v Sloveniji. Ni bilo posebnega slavja. Mislim, da so nekateri šli v središče Zagreba, jaz pa sem šel kar domov v Slovenske Konjice (smeh, op. p.).

Po čem si boste še zapomnili zmagovito "domače" evropsko prvenstvo? Zame je bilo to prvo prvenstvo, na katerem sem igral veliko in imel vlogo. Za mojo osebno kariero je bilo to prvenstvo zelo pomembno. Tekme sem začenjal v prvi peterki. Pokojni Dražen Petrović je bil res izvrsten. Ne spomnim se, da bi kdo kdajkoli odigral vseh pet tekem tako briljantno. Dominiral je na celotnem prvenstvu. Na vseh tekmah smo z lahkoto zmagali.

Prihodnje leto bo Slovenija gostila najboljše evropske reprezentance. Tudi naši košarkarji bodo verjetno čutili pritisk domačega prvenstva in pričakovanj … Pritisk bo velik, tempo pa zelo hiter. Za trenerje, vodstvo Košarkarske zveze Slovenije in organizatorje bo to največji pritisk. Sploh zdaj, ko je kakovost prisotna v vseh izbranih vrstah. Veliko ekip je zelo močnih. Sem pa prepričan, da bo vzdušje enkratno v Celju in Ljubljani. Privoščim Sloveniji vrhunski rezultat. Ta generacija si zasluži medaljo. Poklopiti se mora več stvari – brez poškodb, najboljši morajo priti …

Kako ustreči željam javnosti, ki praktično pričakuje medaljo? Na koncu se celotna teža prenese na četrtfinalno tekmo. Ta je prelomnica. Ni pomembno, kaj si prej naredil. Vse se pozabi. Dobro in slabo. V četrtfinalu igra psihologija. Za domačina je pritisk ogromen. Nasprotna ekipa ga ne čuti toliko. Proti Sloveniji ga zagotovo ne bo, ker naša reprezentanca spada med tihe favorite prvenstva. Vse ekipe imajo kakovostne košarkarje in ti lahko začnejo sproščeno zadevati z vseh koncev. Četrtfinalna tekma je prelomnica s psihološkega vidika.

Na klubski ravni imate delodajalca, kako pa je na reprezentančni? Ste imeli morda kakšno ponudbo, da bi vodili katero izmed izbranih vrst na evropskem prvenstvu? Imel sem nekaj, vendar nič konkretnega. Bili so pogovori, vendar me ni zanimalo.

Bi lahko razkrili ime države? Ne bi o imenu.

V Sloveniji ste med košarkarskimi privrženci zelo dobro zapisani, potem ko ste Slovenijo popeljali do četrtega mesta na evropskem prvenstvu na Poljskem pred tremi leti. Na vaš račun je veliko hvale. Do zdaj ste pokazali največ oziroma pripeljali Slovenijo do najboljše uvrstitve. Kaj vam to pomeni? Največ nisem pokazal jaz. Igralci so. Tista akcija je bila lepa dogodivščina, ki se na žalost ni končala z medaljo. Takrat sem na pol v šali na pol zares dejal, da takšne priložnosti ne bomo več imeli. Upam, da sem se zmotil. Lep je občutek, če te cenijo. Ljudje se vedno radi spominjajo uspehov. Hitro pa si pozabljen, če ga ni. Tako je v tem športu. Spominjajo se zadnje tekme, zadnjega prvenstva. Bi pa rad rekel, da nisem jaz naredil rezultata. To je plod dela v prejšnjih letih, prejšnjih prvenstev. Tudi zveza je napredovala. Trenerji, ki so bili pred menoj, so naredili korak naprej. To je niz dogodkov. Mi smo mogoče le nadgradili prejšnje selektorje, od katerih smo se lahko učili. Vsako prvenstvo smo naredili korak naprej. Škoda, da nismo kronali tistega prvenstva z medaljo.

Takrat ste dejali, da se nekako umikate kot selektor, ker je to preveč stresno. Se je spremenilo kaj v teh letih in si še želite postati selektor? Seveda je želja. Zdaj sem že nekaj let trener in drugače gledam kot takrat. Tri leta je od tega. Videl sem, da je trenerstvo tista stvar, ki jo bom verjetno do konca delal – dokler bom imel moč in motiv. Imam rad to delo. Veliko bolj, kot sem ga imel takrat. Zato na vse skupaj zdaj malce drugače gledam.

Če bi na vaš dom priromala prava ponudba, bi verjetno razmislili? Bi, če bi bila zanimiva. Treba je premisliti (smeh, op. p.). Marsikaj se lahko še zgodi. Kar nekaj reprezentanc je še brez selektorja.