Josip Iličić: Največ sem se naučil na ulici

To je verjetno tudi razlog, zakaj je tako dober. Ker nogomet jemlje kot užitek. Ne glede na to, kdaj in kje igra. Tudi prepoznavnost se ga ni dotaknila. Obnaša se, kot da se ni spremenilo nič. Zlobne govorice, ki so stalni spremljevalec uspešnosti, ga ne zanimajo. Sam ve, kaj in kdo je. Kaj si mislijo drugi, mu ni mar. Hkrati se zaveda, da je vselej na očeh javnosti. Toliko bolj v Italiji in predvsem Palermu, kjer je nogomet tema pogovorov 24 ur na dan. Zato uživa, ko pride v Slovenijo in ima malce več zasebnosti. ''Lepo je, ko greš ven in te vsak drugi mimoidoči ne cuka za rokav. Seveda me tudi tukaj kdo prepozna, me prosi za avtogram ali dva, to pa je tudi vse. V Sloveniji sem še vedno lahko tak, kot sem bil,'' pravi priljubljeni Jojo, pred katerim je še veliko let igranja nogometa. ''Moja pot gre navzgor. Ne vem, kaj bo sledilo, a za zdaj je šlo gor. Včasih počasneje, drugič hitreje, a je šlo. Upam, da bo tudi v prihodnosti tako,'' si je še zaželel.

Kje ste se naučili največ nogometa? Na ulici. Zagotovo. Največ se naučiš tam, kjer začneš. Jaz sem začel na ulici. Z malim nogometom, ki ga še vedno zelo rad igram. Igrali smo pred blokom, žogo smo nabijali po cele dneve. Ne bi rekel, da sem že takrat izstopal. Največ sem namreč igral s starejšimi, ki so bili fizično močnejši od mene, ki so nogomet igrali že pet, šest let. To obdobje mi je zelo koristilo. Od njih sem se veliko naučil. Največ.

Na mlade preži veliko nevarnosti. Kako ste se soočali z njimi? Nikoli nisem razmišljal o ničemer drugem kot o žogi. Na prvem mestu je bil vedno nogomet, časa za druge neumnosti nikoli nisem imel. Žoga, žoga, žoga … To je bilo vse, o čemer sem razmišljal kot otrok, kot najstnik. Vedno sem razmišljal le o nogometu. Šel sem na trening, po treningu pa takoj spet pred blok, igrat nogomet. Jaz sem imel nogomet tako zelo rad, da sem si po cele dneve želel le to, da bi nabijal žogo. Ni se moglo zgoditi, da bi zašel na napačna pota.

Odraščali ste brez očeta. Je bilo težko? Moj oče je umrl, ko nisem dopolnil niti eno leto. Bilo je težko, še vedno je težko. Zelo rad bi delil uspehe z očetom, a se je pač izšlo drugače. Treba se je sprijazniti z usodo. Življenje teče naprej. So pa zato na moje zadetke in dosežke zelo ponosni sorodniki. Zelo so veseli, ko vidijo, da zadevam, da mi gre. To je še dodaten motiv. V veliko zadovoljstvo mi je, ko vidim, da so ponosni name.

Ob strani vam stoji tudi dekle. Z menoj je še iz časov, ko mi ni šlo tako dobro, kot mi gre zdaj. Zelo sem vesel, da jo imam. Tudi sama je bila športnica, trenirala je atletiko, zato me razume. Pomaga mi, ko mi je težko. Včasih pa tudi skupaj trenirava. Zdaj, ko sem bil v Sloveniji, sva pogosto skupaj tekla. Če ima več kondicije kot jaz? (smeh) Ne. Ni več tako dobro pripravljena, saj že nekaj časa ne trenira. Razlika se pozna.

Kdaj ste prvič začutili, da boste postali profesionalni nogometaš? Po pravici povedano, sem o tem začel razmišljati, ko sem igral za Bonifiko v drugi slovenski ligi. V drugem delu sezone, ko sem začel igrati zelo dobro. V prvem delu sem imel še nekaj težav, saj sem med člane prišel naravnost iz mladincev, nisem igral na svojem igralnem mestu, pa tudi prvič sem šel od doma. Potreboval sem čas, da sem se privadil. Potem, ko sem se, sem pa eksplodiral. Takrat sem začel dobivati ponudbe iz prve lige, zavedal sem se, da mi gre. Potem sem šel korak za korakom. Vse višje. Zdaj sem tu, kjer sem. Želim pa si seveda še višje. Kdo je tisti, ki je imel ključno vlogo na vaši poti? Največ mi je pomagal žal pokojni predsednik Bonifike Miladin Ostojič. On me je pripeljal na Bonifiko. Takrat sem igral na vasi, v Britofu. Težko se je bilo prebiti, on pa me je poklical k sebi. Želel me je poslati v Koper, a takrat so bili Koprčani zelo dobri, sam pa nisem bil pripravljen na takšno konkurenco, zato sem se odločil, da raje odidem na Bonifiko. Nisem se zmotil. To je bila najboljša odločitev doslej. Potem mi je uspelo.

Z uspehom je prišel tudi denar. V javnosti se lahko sliši in prebere marsikaj. A ne bi rekel, da zaslužim veliko. Nekaj denarja imam, jasno, a nisem bogataš. Sem pa zdaj, ko sem v Italiji, spremenil mišljenje. Začel sem razmišljati drugače, kot sem v Sloveniji. Moraš biti pameten. Moraš razmišljati, kaj boš naredil z denarjem, da ne bo izpuhtel. Za zdaj sem se odločil, da bom vlagal v nepremičnine, kaj bo pozneje, ne vem. Mi pa denar ni zmešal glave, zagotovo ne.

Kako se soočate s prepoznavnostjo, ki je vse večja? V Sloveniji je drugače, kot je v Italiji. Tam praktično ne moreš iz hiše, ne da bi te kdo prepoznal. Vselej te vsaj en prepozna. V Sloveniji je drugače, kar mi ustreza. Tukaj me marsikdo ne prepozna. Včasih pač potrebuješ svobodo, da se odklopiš od vsega.

Verjetno je tudi veliko takšnih, ki od vas želijo marsikaj … Teh pa je. Predvsem je veliko prošenj za drese. Javljajo se znani in neznani. Vsi bi radi drese. To je pač sestavni del nogometa, prepoznavnosti. Vedel sem, da jih bo vse več. Je pa včasih naporno, saj vseskozi kličejo. Nekateri želijo tudi denar. Mislijo, da ga imam preveč, pa me prosijo, naj jim ga posodim. A nisem naiven. Ne bom se vtikal v nekaj, kar ni potrebno. Da bom jaz potem nekoga prosil, naj mi vrne denar. Ni potrebno.

O vas je slišati marsikaj. Da neradi trenirate, ste samosvoj, ponočujete … Vaš odgovor na te očitke? To je nekaj najbolj normalnega v Sloveniji. Sem se že navadil. Ljudje govorijo neresnice. Posebej, če gre za nogometaše. Laži ne širijo samo o meni. Pri nogometaših je pač tako. Karkoli bo kdo naredil, bodo govorice desetkrat hujše od resnice. Ampak se s tem sploh ne obremenjujem. Res ne. Če se s tem ne sprijazniš, ti bo težko uspelo. Sprijaznil sem se. Povsem. Različne govorice me ne zanimajo. Tisti, ki me poznajo, vedo, kdo sem in kaj delam. Mišljenje tistih, ki me ne, me pa po resnici povedano niti ne zanima.

Zelo zanimiv je tudi vaš slog. Zdi se, kot da polni štadioni in priznani nasprotniki ne naredijo vtisa na vas. Vselej igrate sproščeno. Kot da bi igrali s prijatelji na šolskem igrišču … Ne vem, tak pač sem. Že od nekdaj. Značajno sem zelo močan. Pripravljen sem na vse. Na uspeh, na neuspeh. Na vse. Kot nogometaš se moraš zavedati, po kaj si prišel. Česa si želiš. Uživati moraš v nogometu. Razmišljati moraš le o svoji igri. Ne pa o tem, kdo stoji na nasprotni strani. Sam nikoli nisem imel strahu pred tekmo. Pred tekmo vselej zaspim brez težav. Zaspim, kot če bi bila tekma na sporedu šele čez teden dni. Se naspim, se zbudim in se začnem pripravljati na tekmo. Tako preprosto je to. Nič posebnega. Je pa seveda vseeno malce treme, ko igraš pred velikim številom gledalcev. Ko je pred tabo pomembna tekma. Kot je bila tista v finalu pokala proti Interju, ko smo igrali v Rimu pred 70.000 gledalci. A to je le pozitivna trema. Strahu jaz nikoli nisem čutil.

Reprezentanca. Pred letom dni ste lahko zdajšnje soigralce spremljali le od daleč, zdaj igrate z njimi. Po pravici povedano, si nikoli nisem mislil, da bom igral za člansko reprezentanco. Ko sem spremljal svetovno prvenstvo in gledal te nogometaše, s katerimi sem zdaj v reprezentanci, sem si rekel: 'Joj, kaj bi dal, da bi bil zraven njih na prvenstvu.' Zdaj sem z njimi. To je neverjetno. Vselej sem jih zelo spoštoval. Še vedno jih. Vsi fantje so me zelo lepo sprejeli. Z vsemi sem se hitro ujel. V reprezentanci je res odlično vzdušje. Komaj čakam na vsak reprezentančni zbor. Smo prava klapa, v kateri ne manjka dobre volje. Vse je vrhunsko. Manjka le še to, da se uvrstimo na evropsko prvenstvo.

Malo po tem, ko vas je Matjaž Kek poklical pod svoje okrilje, se je znašel pod velikim pritiskom. Ljudje so želeli, da vas uvrsti v začetno enajsterico. Jaz vse soigralce iz reprezentance zelo spoštujem. Želje navijačev so eno, realnost pa drugo. Vsi ti fantje so nekaj dosegli. Ne morem jaz priti in v enem letu vse zrušiti. Vso hierarhijo, ki so jo oni gradili skozi leta. V nogometu to ne gre tako. S selektorjem imava profesionalen odnos. Jaz vem, kaj moram delati. Na njemu pa je, ali mi bo ponudil priložnosti ali ne. Jaz se s tem ne obremenjujem. Ubadam se le s tem, da priložnost, če jo bom dobil, izkoristim. Jaz sem tu, da skušam pomagati. Kolikor bom dobil priložnosti, jih bom dobil. In skušal igrati čim bolje ter pomagati ekipi do dobrih rezultatov. Je pa malce vse skupaj zmotilo tudi mene. Hočeš, nočeš je videti, da ti nekomu ''kradeš'' mesto v ekipi. In se sprašuješ, kaj če mi bo kdo zameril. Mi smo ekipa, ljubosumja ne sme biti. Za zdaj nam to uspeva.

Vam bo uspelo odpotovati tudi na evropsko prvenstvo? Jaz verjamem, da nam bo. Je pa jasno, da bomo morali pokazati več, kot smo. Od sebe bomo morali dati še več. Čaka nas še nekaj zahtevnih tekem. Smo pred velikim izpitom. A verjamem, da se lahko kosamo z vsemi. Ne samo z Italijani in Srbi. Tudi z večjimi in boljšimi reprezentancami.

Z Italijo ste že igrali. In čeprav se je pred tekmo ustvarjal vtis, da je Slovenija favorit, je pred domačim občinstvom zasluženo izgubila. Se je pač zgodilo. Jaz sem vedel, da je Italija zelo dobra in ne glede na vse še vedno favorit. Nekateri so menili drugače. A ne v reprezentanci. Mi smo se od prvega do zadnjega dobro zavedali, proti komu igramo. Sicer pa je bila moja velika, res velika želja, da bi to Italijo premagali. Ne morem opisati, kako zelo sem si želel, da bi Italija v Stožicah padla. Nekaj najlepšega je, če premagaš reprezentanco države, v kateri igraš. Potem bi lahko zafrkaval soigralce, se jim smejal … Pa je bilo, žal, ravno obratno. Zato si zdaj spet zelo želim, da bi premagali Italijo! Verjamem, da nam lahko uspe. Pa čeprav igramo v gosteh. Tudi zato, ker so Italijani samovšečni in prepričani, da so najboljši. Mislijo le nase. Čeprav moram priznati, da cenijo slovenski nogomet. Že prej so ga, ko so tam igrali Srečko Katanec, Sebastjan Cimerotič in še nekateri. Zdaj pa ga še bolj.

Preden ste debitirali v slovenskem dresu, so se, kot je to že v navadi, pojavila namigovanja, da utegnete zaigrati za Bosno in Hercegovino. Državo, v kateri ste se rodili. Je bilo na tem kaj resnice? Ne, niti najmanj. Bosna … Ne vem, kaj bi rekel. Res je, da sem se tam rodil. Res je tudi, da sem eno leto tam živel, a meni Bosna ni dala nogometnega znanja. Ničesar mi ni dala. Vse, kar sem se naučil, sem se naučil v Sloveniji. Vedno sem razmišljal le o Sloveniji. V Bosni imam veliko sorodnikov, še več na Hrvaškem, vsi so veseli, da mi gre, a igrati sem si želel le za slovensko reprezentanco. Ne za Bosno, ne za Hrvaško, ne za kogarkoli drugega … Le za Slovenijo.