Rok Plestenjak

Torek,
20. 3. 2012,
13.03

Osveženo pred

8 let

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Blue 2

Natisni članek

Jelko Gros

Torek, 20. 3. 2012, 13.03

8 let

Jelko Gros: V Planici kmalu do 250 metrov

Rok Plestenjak

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Blue 2
Z Jelkom Grosom, vodjo tekmovanja v Planici, smo se pogovarjali o rivalstvu, ki se je v zadnjih letih spletlo med velikankama v Sloveniji in na Norveškem, o Kranjčevem superpoletu in še čem ...

Izjemen poznavalec dogajanj v svetu smučarskih skokov si je bogato kilometrino nabral kot nekdanji trener najboljših slovenskih tekmovalcev, v dolini pod Poncami pa je na svojih ramenih nosil štirikratno breme. Dogajanje na večdnevnem skakalnem prazniku je spremljal kot vodja tekmovanja v Planici, direktor zavoda za šport Planica, tehnični delegat Mednarodne smučarske zveze (FIS) in član pododbora FIS za razvoj skokov in opremo. Ko je Robert Kranjec v nedeljo dobil mali kristalni globus, je Jelko Gros prejel še zadnjo potrditev, da je bila to ena najboljših izvedb poletov v Planici. Leta 2014 bi se lahko na prenovljeni velikanki bratov Gorišek skakalo še deset metrov več, kar bo za najboljšega letalca na svetu, neustrašnega Robija, imeniten izziv. Pa tudi za vodjo tekmovanja ...

Tekmovanje v Planici, z njim vred pa tudi finale svetovnega pokala v smučarskih skokih za sezono 2011/12, se je razpletlo v nedeljo. Se je vaša ocena o izvedbi dogodka po dveh prespanih nočeh kaj spremenila? Ne. Poglejte, ko se človek pripravlja na tekmo, se predvsem boji, da ne bo dobil zaušnice. Sam sem zelo zadovoljen, saj je Planica letos, kar se tiče organizacije, spet postavila zelo visok mejnik. Veliko so nam pripomogli dejavniki, kot so lepo vreme, dober prireditelj in odlični rezultati slovenskih skakalcev. Po vsem tem res ne moramo biti nezadovoljni.

Sami pri sebi čutite, da ste naredili vse, kar je bilo v vaši moči? Zmeraj obstajajo še rezerve, to je res. Tiste skrite, ki se odpravljajo na dnevnih sestankih. Želja vsakega vodje oziroma organizatorja je, da bi vse teklo kot po maslu. Ker je v projekt tako ali drugače vpletenih 400 ljudi, se brez mikrovodenja projekta ne da speljati. Manjše malenkosti, ki se na zunaj niti ne opazijo, pa smo odpravljali sproti. Na dnevnih sestankih.

Kakšne pa so bile te malenkosti? Za eno mi je bilo še posebej hudo. Med poskusno in prvo serijo na sobotni ekipni tekmi nismo namreč mogli popraviti vejic, ki označujejo daljše daljave. Tako Kranjec v zaključku skoka ni videl oziroma vedel, kam pristaja, zato je skrajšal skok. To je ena od teh stvari. Preprosto je bilo na voljo premalo časa, saj med odprtjem ni bilo možnosti. Če bi se še enkrat vrnila sobotna tekma, bi si zagotovo vzeli še to minuto in dovolili delavcu, da med izvajanjem himne to uredi. Se mi zdi, da je bilo to kar ključnega pomena, saj bi Kranjec drugače skočil v bližino rekorda skakalnice. Lahko bi potegnil še veliko metrov.

Tudi Robert Kranjec je po sobotnem najdaljšem poletu dejal, da bi lahko v primeru, če bi vedel, kje se točno nahaja, poletel še deset metrov. Tako pa je pristal pri 231 metrih. Je bil to vrhunec planiškega dogajanja? Z gledišča poletov je bil to zagotovo največji dosežek. Najboljši polet tega vikenda. Je pa vsak dan Planice doživel svoj vrhunec. V petek smo videli prvo domačo zmago na poletih v Planici od leta 1968, v soboto najdaljši polet Kranjca, v nedeljo še njegov mali kristalni globus. Če pač gledamo s slovenskimi očmi. Če pa z mednarodnimi, pa je bilo najbolj pomembno, da se je program realiziral stoodstotno. Razen enega predtekmovalca, ki je doživel padec še v sredo, ko se je preizkušala velikanka, je minilo brez težav in poškodb.

Davida Krapeža so po hudem padcu v sredo odpeljali v jeseniško bolnišnico. Kakšno je zdaj njegovo stanje? Ima zlomljeno zapestje in je že bil operiran. Moram pa poudariti, da tega padca ne bi dočakali, če bi vsi trenerji, ki svoje tekmovalce prijavljajo za predtekmovalce, malce bolj spoštljivo ravnali s skakalnico. Nekdo, ki nima opravljenih 200 do 300 skokov na leto, na tako veliki napravi, razen če ni res v vrhunski formi, nima kaj iskati. Tako je klubski trener mladega Litijana po prvem skoku potegnil ven, trener Krapeža iz Mislinje pa je še upal, da se bo naravnal. Žal.

Napeta tekma med Planico in Vikersundom se nadaljuje. Obe skakalnici načrtujeta povečanje, pri obeh sta prisotna brata Gorišek, svetovni rekord pa je za zdaj v lasti Norvežanov ... To pot nas je Vikersund prehitel. Norvežani so ravnali taktično. FIS je morala sprejeti odločitev, ali bo dovolila povečanje višinskih razlik, še preden se je Vikersund spravil v investicijo. Drugače bi se Norvežani odločili za nekaj takega, kot imamo zdaj mi. Brez podlage pa je težko dobiti investicijska sredstva. Vikersund je imel stroje že na gradbišču ter samo še čakal na odločitev. Ko so dovolili povečanje za teh pet metrov, so šli takoj v gradnjo. Zato so nas prehiteli. Ni pa Janez Gorišek pri načrtovanju skakalnice maksimalno izkoristil pravila, ampak še z velikimi rezervami. Te ostajajo tudi za nas, zato ne bo tako lahko doseči novega rekorda. Vikersund je imel skoraj 10 metrov večjo skakalnico od naše, pa recimo letos ni bilo takih pogojev, da bi se lahko rekord na Norveškem popravil. Čeprav se vidi, da imajo tam skakalci še prostora za 3 do 4 metre. Lani se jim je odprtje letalnice idealno poklopilo, a imajo še dosti za narediti. Podobno kot Planica tudi še nimajo vetrne zaščite.

Kdaj pa bi lahko pričakovali novo rekordno znamko? Ko bo tekmovalec razpoložen. Ko bodo pravi vremenski pogoji, ko bo najboljši skok, ko bo žirijo majčkeno presenetilo vreme in bo tekmovalec deležen še boljših pogojev.

Laični gledalci bi zagotovo pripomnili, da bi se lahko daljave povečale tudi s preprosto odločitvijo žirije, da se poviša zaletišče. To ne gre kar tako. Višji zalet avtomatično ne predstavlja daljšega skoka. Za svetovni rekord mora biti skok stoodstoten. V Vikersundu sta ga bila letos v mojih očeh sposobna doseči le Avstrijec Martin Koch in naš Robi, v Planici pa samo Kranjec. In v soboto je dokazal, kaj zmore. Ko bo skakalnica prenovljena, to bo leta 2014, bo lahko doma razmišljal tudi o novem svetovnem rekordu. Odskočna miza se bo premaknila pet metrov navpično navzgor, višje bo tudi hrbtišče, doskočišče pa ostaja enako. Kakor poznam Robija, on tako rad skače, da vmes zagotovo ne bo še končal kariere. Pritiski ga ne motijo, skoki pa mu pomenijo zelo veliko, tako da se ne bo kar tako odpovedal takšni priložnosti.

Kdaj pa boste začeli s prenovo planiške velikanke? Poleti 2013. Vse bomo naredili, da bomo leta 2014 že priče prvi izvedbi. Po hitrih izračunih, ki pa seveda ne morejo biti natančni, bo skakalnica večja za 10 metrov. Tako bi bile lahko možne daljave vsaj do 250 metrov. V medijih je zaslediti tudi napovedi, da bi se lahko kdaj v Planici skakalo tudi 270 metrov. Take daljave bi prišle na vrsto šele v primeru naslednje povečave, ki bi bila na razpolago. Pravila igre so postavljena in zelo trdna, zato je s temi skoraj nemogoče zagotoviti takšne daljave.

Tekmovalci bodo v Planici kmalu skakali na večji skakalnici. Bodo kakšnih novosti deležni tudi gledalci? Letos se jih je pod Poncami v štirih dneh zbralo skoraj 60.000 ... Za gledalce bo dobro poskrbljeno. Tako kot zdaj bo prevladovala kombinacija naravnih in začasnih ureditev. Tam, kjer naj bi gledalci stali in zato ne bodo plačali sedišča, se bodo naredile zelene tribune. To pomeni, da bodo stali na ravnem, ne pa tako kot zdaj na klancu. Za gledalce bomo poskrbeli, da bo še bolj ugodno in da ne bodo trpeli. Cenovna razlika pa bo ostajala. K prostoru VIP spada še sedišče, če pa si samo ogledaš smučarske polete, potem pa pridejo v poštev zelene tribune.