Grega Žemlja: Tipsareviću se bom opravičil

Po njegovih nastopih v avstrijski prestolnici nekatere stvari ne bodo nikoli več enake. Šestindvajsetletni Žirovničan je postavil nove mejnike slovenskega moškega tenisa. In pri tem ni skoparil z odličnimi predstavami. Če si je pred dunajskim turnirjem največ točk priigral s petimi naslovi na challengerjih, pa so v prejšnjih dneh novi rekordi slovenskega moškega tenisa kar deževali. Član kranjskega Triglava in varovanec Žige Janškovca je postal prvi slovenski finalist ''pravega'' ATP-turnirja, kot prvi je premagal tekmeca iz top 10, v ponedeljek pa se bo na svetovni jakostni lestvici zavihtel okrog 50. mesta. Zdaj je slovenski moški tenis prav gotovo vstopil v novo obdobje. In Žemlja pri tem ni osamljen, saj se vedno bolje s svetovno elito kosata tudi Aljaž Bedene in Blaž Kavčič.

Boste sanjski teden, v katerem ste se iz kvalifikanta prelevili v ponosnega finalista, pri tem izločili tretjega in drugega nosilca, proslavili na prizorišču sreče - Dunaju? Ne. Se že vračam v Slovenijo (ujeli smo ga ravno med vožnjo v domovino, op. p.), kjer me čaka domača prha, v ponedeljek pa imam v Žirovnici domenjen še slavnostni sprejem pri županu. Nato bom imel še nekaj nenapovedanih opravkov, saj se bliža zaključek sezone, zaradi višje uvrstitve pa se bodo nekatere stvari zdaj spremenile. Tako bo treba tudi drugače načrtovati urnik.

Ostajate še naprej pri odločitvi, da se do konca sezone ne boste dokazovali na največjih ATP-turnirjih, pač pa za točke potegovali na tistih manjše ravni, serije Challenger? Da. Do konca sezone me čakata še dva challengerja, morda celo le en, potem pa bo končno nastopil čas za oddih. Najprej bom šel v nemški Eckental (začne se prihodnji ponedeljek, op. p.), nato pa morebiti še v Loughborough. A nastop v Angliji še ni stoodstoten.

V ponedeljek bo svet še lepši, saj bo padel absolutni slovenski rekord, ki ga z 68. mestom drži Blaž Kavčič. Že veste, kateri boste na svetovni jakostni lestvici? Nekako smo računali, da bom uvrščen okrog 50. mesta. Mogoče mesto gor ali dol, to se bo videlo jutri. Bom pa z zanimanjem spremljal predstavitev nove lestvice. Bilo bi res lepo, če bi bil med najboljših 50, saj je bila to vedno moja velika želja. Glede novih ciljev je tako, da si jih nikoli ne postavljamo za nazaj. Verjamem, da bi bil lahko naslednji preboj med 30 najboljših. V tem tednu sem pokazal, da je marsikaj možno.

Aljaž Bedene se je v petek izkazal za odličnega napovedovalca, saj nam je dejal, da Sloveniji ne bo treba dolgo čakati na prvega finalista na največjih turnirjih. Verjel je, da lahko premagate Tipsarevića in se mu s tem maščujete za poraz na letošnjem US opnu. Imel je prav. Da (smeh), v soboto je bilo res super. Prvič v življenju sem premagal igralca iz top 10. Ta zmaga mi veliko pomeni, to je bila najboljša možna stvar za dvig samozavesti. Pokazal sem, da zmorem premagovati tudi take igralce in da niso bavbav. Veselim se že novih srečanj in izzivov.

Dokazali ste več stvari. Poleg tega, da lahko padejo člani elitne deseterice, tudi to, da se zmore na lestvici zavihteti do 50. mesta, pa tudi, da se lahko dosegajo vrhunski rezultati v sodelovanju s slovenskim trenerjem. Žiga Janškovec, moj ''svak'', je veliko pripomogel k temu. Ob tej priložnosti se mu iskreno zahvaljujem in verjamem, da bova tudi naprej sestavljala dober tim.

Kateri dvoboj na Dunaju je bil težji? Tisti s Tommyjem Haasom, Jankom Tipsarevićem ali Juanom Martinom del Potrom? Ali pa po drugi strani kar tisti v uvodnem krogu, ko vam je Xavier Malisse povzročal ogromno preglavic? Fizično je bil najtežji dvoboj proti Tipsareviću. In tudi ta je šel tako kot tisti z Malissom skozi šivankino uho. Treba se je bilo vrniti po zaostanku. O dunajskem turnirju lahko povem le to, da je bilo treba od prvega kroga kvalifikacij iti naprej stoodstotno. Mogoče je bilo v nedeljo malce opaziti utrujenost zaradi napornega polfinalnega dvoboja, a sem bil na tem turnirju kar dobro fizično razpoložen. Hiter na igrišču in tekaško razpoložen.

Kako je poraz sprejel Srb Tipsarević? Morda prav zaradi vas ne bo videl zaključnega turnirja masters v Londonu? Naslednjič, ko se vidiva, se mu bom opravičil (smeh). Po dvoboju nisva izmenjala veliko besed, saj je bilo za opraviti toliko drugih stvari. Predvsem intervjuji, tako da ni bilo časa za kaj drugega. Medijska pozornost je resda prijetna izkušnja, a je zelo izčrpljujoča. Na nek način mi ne ustreza, a se je treba navaditi. Lahko si samo predstavljam, pod kakšnim stalnim pritiskom so najboljši na svetu.

Med njih spada tudi del Potro, zmagovalec dunajskega turnirja. V finale ste vstopili samozavestno. Prvi niz ste odprli z izjemno predstavo, vodili s 4:2, tudi pri 4:4 še imeli priložnost za odvzem servisa, nato pa je visoki ''gavč'' povzdignil ritem. Kaj je odločilo srečanje v njegovo korist? Mogoče sem res dobro začel. Do vodstva s 4:3 sem imel dober občutek in bil agresiven. Mislim, da je del Potro po finalu rekel, da je bil na začetku preveč ''zaspan'', potem pa je postal bolj agresiven in z udarci več tvegal. Od takrat naprej je bil boljši na igrišču. Škoda predvsem tistih dveh, treh iger od 4:3 naprej. Če bi jih dobil v svojo korist, bi šel dvoboj v drugo smer. Na žalost mi ni uspelo, Argentinec pa je pokazal, kaj je zmožen. Bi se pa ob tem zahvalil še mojim glasnim navijačem, ki so se zbrali v velikem številu in mi pomagali k izjemnim igram.

Del Potro vsake toliko časa potrka na vrata neformalnega pridruženega članstva štiriglave svetovne elite Federer-Đoković-Murray-Nadal, a se mu vedno zalomi pri odločilnem koraku. Kaj mu še manjka? Ker ste letos igrali tudi s prvim loparjem sveta, Rogerjem Federerjem, morda poznate razliko ... Ne vem, res ne poznam odgovora. Mogoče bi moral del Potro sam pri sebi razčistiti, kaj mu še manjka. Federer je zagotovo bolj raznolik igralec. Lahko bi po svoje rekel, da je del Potro ''prebrana knjiga''.

Kaj pa manjka še vam, da bi lahko izboljšali predstave in se potegovali za novi najavljeni cilj, trkanje na vrata najboljše trideseterice? Seveda obstajajo še rezerve. Predvsem pri servisu in returnu. To sta dve zadevi, ki bi ju lahko izboljšal. Potem pa so tu še posamezne malenkosti. Denimo taktične zamisli, vedno je dobro storiti korak naprej tudi pri fizični pripravi. Še so rezerve, seveda.

Ko ste se prebili v polfinale dunajskega turnirja, ste ponovili podvig Luke Gregorca in postali ''šele'' drugi Slovenec, ki se je uvrstil med štiri najboljše. Nato pa ste dosežek še izboljšali in postavili največji rezultat v zgodovini slovenskega moškega tenisa. Ste se z Ljubljančanom, ki že več let živi v ZDA, po tem kaj slišali? Sem. Luka mi je čestital, sam pa sem se mu zahvalil in tudi zaželel veliko sreče v nadaljevanju kariere.

Bo nadaljevanje sezone po dunajski rapsodiji slajše ali ne? Bo zdaj prisotno več pritiska, saj bi porazi v uvodnih krogih po vaših zadnjih presežkih predstavljali določeno razočaranje? O porazih v prvih in drugih krogih niti ne razmišljam. Res ne. Je pa krasno, da zdaj ne bo treba več igrati kvalifikacij na večjih turnirjih, kar je super. To me zelo veseli.

Z nastopom v finalu ste si na Dunaju zagotovili mikavno finančno nagrado. Največjo, kar jo je kdaj prejel slovenski teniški igralec. Za kaj bo porabljena? Gotovo je treba vlagati nazaj v tenis. Večje so nagrade, večji so stroški, zato bo šlo veliko za mojo pripravo na naslednje turnirje. Si bom pa koncu sezone vendarle privoščil kak nepozaben dopust. To bo najlepša nagrada.