Lovro Žiberna: Pri dopingu me prav nič več ne more presenetiti #intervju

Plasti boja proti dopingu, ki postaja vse bolj kompleksen, smo v sobotnem intervjuju odstirali skupaj z Lovrom Žiberno, magistrom farmacije, docentom pri predmetu Farmakologija na Fakulteti za medicino Univerze v Ljubljani, strokovnim svetovalcem in uradnikom za kontrolo dopinga pri SLOADO.

Žiberna je velik ljubitelj kolesarstva – sprva se mu je posvečal kot tekmovalec v pionirskih in mladinskih kategorijah, zadnjih 15 let kot kolesarski sodnik, 11 let pa dela tudi kot mednarodni uradnik za kontrolo dopinga pri Mednarodni kolesarski zvezi.

"Za mano je sedem tekmovalnih kolesarskih sezon, od pionirjev do starejših mladincev, in ne, meni osebno nihče ni ponujal dopinga. Verjetno tudi zato, ker je moja mama zdravnica in bi prepovedane snovi takoj prepoznala, in si niso upali." Foto: Ana Kovač

Vas pri analizi vzorcev, odkrivanju novih dopinških metod ali razkritju oseb, za katere se izkaže, da so si do športnih rezultatov pomagale na prepovedan način, lahko še kaj preseneti ali se vas osebno dotakne?

Ne. Prav nič me več ne more presenetiti.

Tudi zadnja odmevnejša afera Seefeld, kjer je šlo za uporabo krvnega dopinga, ki je odnesla vrsto športnikov, med njimi dva slovenska kolesarja Boruta Božiča in Kristijana Korena, ne? Se nam obeta še kakšno šokantno razkritje?

Ti podatki niso javno dostopni, zato težko komentiram. Je pa dejstvo, da preiskave v tej aferi še niso končane, in obstaja  velika možnost, da bi se pojavila še nova imena.

V mlajših letih ste se tudi sami ukvarjali s kolesarstvom, ki ga, kot kažeta statistika testiranj in pičel odstotek pozitivnih testov (1,2 odstotka) številni zmotno uvrščajo med najbolj tvegane športe, kar zadeva zlorabo dopinga. Je tudi vam kdo takrat ponujal ali predlagal doping?

Za mano je sedem tekmovalnih sezon, od pionirjev do starejših mladincev, in ne, meni osebno nihče ni ponujal dopinga. Verjetno tudi zato, ker je moja mama zdravnica in bi prepovedane snovi takoj prepoznala, in si niso upali.

Res pa je, da sem v tej kritični starosti tekmovanja tudi končal. Odločitev o koncu kariere je bila osebna in ni bila povezana z dopinško dilemo, je pa res, da bi, če bi pri kolesarstvu vztrajal, med svojo tekmovalno potjo verjetno prej ali slej naletel na težke odločitve, povezane z uporabo prepovedanih snovi.

Tekmoval sem namreč v obdobju "epo" dobe, ko test za EPO (eritropoetin) še ni obstajal. Šlo je za obdobje, o katerem ne moremo govoriti s ponosom. Pri tem smo precej zamudili, saj nismo dovolj hitro razvili kakovostnega testa za detekcijo EPO v urinskih vzorcih. Prvi test za EPO se je pojavil leta 2000, ampak šele od leta 2004 lahko govorimo o učinkovitih testih. Ti testi se vsako leto tudi izboljšujejo.

S Slovensko protidopinško agencijo SLOADO kot strokovni svetovalec in uradnik za kontrolo dopinga sodelujete od leta 2010. Bi rekli, da je športno okolje zdaj precej bolj očiščeno dopinga kot nekoč? Kako se to odraža v praksi?

Napredek boja proti dopingu, če ga primerjamo z devetdesetimi leti, je ogromen in se opazi na več ravneh, tako na fiziološki kot rezultatski.

"Napredek boja proti dopingu, če ga primerjamo z devetdesetimi leti, je ogromen in se opazi na več ravneh, tako na fiziološki kot rezultatski. Tako se je na primer spremenil potek tekmovanj. Če primerjamo dogajanje na Dirki po Franciji v devetdesetih letih in danes, vidimo ogromno razliko. Dirka je povsem drugačna. Kolesarji so danes izmučeni, občasno kateri od kolesarjev od utrujenosti celo sestopi s kolesa, medtem ko so pred leti drveli kot vlak." Foto: Getty Images

Tako se je na primer spremenil potek tekmovanj. Če primerjamo dogajanje na Dirki po Franciji v devetdesetih letih in danes, vidimo ogromno razliko. Dirka je povsem drugačna. Kolesarji so danes izmučeni, občasno kateri od kolesarjev od utrujenosti celo sestopi s kolesa, medtem ko so pred leti drveli kot vlak.

Razlika je opazna tudi v atletiki. Nekateri svetovni rekordi so še danes nedosegljivi, kar ni logično, saj se izboljšujeta način treninga in tehnična oprema, več pozornosti se posveča prehrani, regeneraciji … 

Rezultati bi se morali izboljševati, pa je ravno obratno, v nekaterih športih vidimo negativen rezultatski trend. Testi športnikov, ki so pred leti dosegali neverjetne rekorde, so bili sicer v trenutku testiranja negativni, a vseeno se sumi, da so si nekateri rekorderji takrat pomagali na nedovoljen način.

Vedno manj je tudi nenadnih smrti športnikov – to je še en parameter, ki je z vidika medicine zelo pomemben. V devetdesetih letih je bilo med športniki kar nekaj nenadnih smrti zaradi srčnih zastojev, ki so se zgodili med spanjem ali med športnim udejstvovanjem.

Tudi med športniki, ki so imeli redne preventivne kardiološke preglede, kar je pomenilo, da kot krivca za smrt lahko izločimo prirojene srčne napake in posumimo, da je smrt lahko povezana z neželenimi učinki uživanja določenih farmakoloških snovi.

Učinek boja proti dopingu se opazi tudi pri hematoloških profilih športnikov. Če bi primerjali povprečne vrednosti hematokrita ali hemoglobina iz devetdesetih let in danes, bi ugotovili, da so danes populacijske vrednosti v skupini vzdržljivostnih športnikov precej nižje kot v obdobju, ko še nismo imeli testa za EPO.

"Napredek boja proti dopingu, če ga primerjamo z devetdesetimi leti, je ogromen in se opazi na več ravneh, tako na fiziološki kot rezultatski." Foto: Ana Kovač

Vedno pravimo, da so goljufi pred tistimi, ki jih lovijo. Se ta razkorak zmanjšuje?

Mislim, da razdalja ostaja enaka in vedno bo. Vsakemu strokovnjaku, ki se vsaj malo spozna na zdravila, je namreč jasno, da je precej lažje prepoznati snovi, ki imajo dopinški potencial, kot pa jih pozneje zanesljivo odkrivati v matriksu urina ali krvi z validirano metodo.

Pri razvoju teh analiznih metod, ki jih uporabljamo v namene odkrivanja prepovedanih snovi v telesu, gre za načine, ki ne dajejo lažno pozitivnih rezultatov.

Ta razkorak je večno prisoten in to moramo sprejeti.

Danes veliko pozornosti namenjamo tudi novim pristopom v boju proti dopingu, in sicer teoretičnemu odkrivanju novih zdravilnih učinkovin z uporabo analize znanstvene literature.

Pri tem pristopu gre za iskanje zdravilnih učinkovin, ki bi lahko imele dopinški potencial oziroma so brez tega potenciala.

Če ga imajo, se takoj razmišlja o tem, v katerem športu bi bilo to snov mogoče zlorabljati, in če ta sum obstaja, se takoj začne razvijati analizne metode ter izvajati monitoring.

"Med bolj in manj uspešnimi športniki glede testiranj ni razlik, kvečjemu so športniki, ki so rezultatsko bolj uspešni in zato pogosteje testirani. Seveda pa lahko razmišljamo v drugo smer, in sicer da ima nekdo, ki ima več denarja, večji dostop do znanja prek dostopa do medicinskih strokovnjakov, ki ga nekdo drug nima." Foto: Getty Images

V zvezi z dopingom obstaja vrsta stereotipov. Eden od njih je tudi ta, da se velikih (športnih) rib ne lovi (če izvzamemo primer Lancea Armstronga) ali se jih samo ne ulovi. Vaš komentar?

S tem se ne strinjam. Vsi športniki so enako obravnavani in vsi imajo možnost do pravičnega zaslišanja, če se izkaže, da je bil njihov vzorec pozitiven.

Ni razlik, kvečjemu so športniki, ki so rezultatsko bolj uspešni in zato pogosteje testirani.

Seveda pa lahko razmišljamo v drugo smer, in sicer da ima nekdo, ki ima več denarja, večji dostop do znanja prek dostopa do medicinskih strokovnjakov, ki ga nekdo drug nima.

Z naprednim farmakološkim znanjem in pregledom znanstvene literature lahko nekdo z ambicijo zlorabe snovi v namene izboljševanja telesnih zmogljivosti tudi identificira te učinkovine, ki so torej doping, pa jih še ni na seznamu prepovedanih snovi in postopkov.

To ni nobena skrivnost in proti temu se poskušamo boriti z znanstvenimi orodji.

Po eni strani razvijamo nova zdravila, kar je odlično, po drugi strani pa lahko nekdo, ki spremlja to znanstveno medicinsko literaturo, to isto zdravilo uporabi pri zdravem posamezniku za izboljšanje določene telesne zmogljivosti.

Je težko spoštovati vsa protidopinška pravila? Nekdanji plavalec Damir Dugonjić mi je nekoč dejal, da še na lekadolu preveri sestavine, preden ga vzame. 

Da, to je zahtevno. Seznam prepovedanih snovi in postopkov se vsako leto spreminja.

Veliko zdravnikov se danes zaveda problematike zdravljenja vrhunskih športnikov, zato preden športniku predpišejo terapijo, za vsak primer pokličejo SLOADO za strokovno mnenje. To je tudi zaželeno in SLOADO opravlja to svetovalno funkcijo.

Velikokrat se ugotovi, da lahko zdravnik športnika zdravi z alternativnim zdravilom, ki ima enak terapevtski učinek, a ne vsebuje prepovedane snovi.

Določena zdravila, ki so v prosti prodaji, lahko vsebujejo prepovedano snov, na primer psevdoefedrin, ki je na Listi prepovedanih snovi in postopkov uvrščen v kategorijo S6. Psihostimulativne snovi, je prisoten v več zdravilih (z rumenim ozadjem). Za vrhunskega športnika je problematično uživanje kombiniranih zdravil, ki poleg osnovne učinkovine (na primer paracetamola) lahko vsebujejo še drugo biološko aktivno snov (na primer psevdoefedrin).

Če ni možnosti, da bi športnik prejel ekvivalentno zdravljenje z drugim zdravilom, potem mora zaprositi za terapevtsko izjemo, pri čemer športnik obvesti protidopinško organizacijo o legitimni uporabi zdravila, ki je sicer na seznamu prepovedanih snovi, ampak v tem primeru gre za zdravljenje bolezni.

Če športnik tega ne stori, se ga lahko obravnava v disciplinskem postopku za kršenje protidopinških pravil.

Športniki so menda zelo zadovoljni, ko jih testirate.

Res je, javnost običajno misli, da športniki zavračajo dopinška testiranja, pa ni res. Seveda je komu neprijetno, da ga budimo ob 5. uri zjutraj, a tako je, to so pravila igre, ki veljajo za vse vrhunske športnike.

Večina športnikov, še posebej mlajših, dopinška testiranja jemlje kot dobrodošla, celo kot pohvalo. Zakaj? Več testiranj zanje pomeni, da imajo boljše rezultate na tekmovanjih.

Obstajajo tudi športniki, ki poudarijo, da so veseli, ker smo jih testirali pogosteje kot lani, saj to pomeni, da so v tej sezoni napredovali …

Z  rezultatsko uspešnostjo se za športnika praviloma poveča tudi število testov – ali na tekmovanjih, kjer zmaguje, ali zunaj tekmovanja.

Tretji razlog pa je, da se športnik zaveda, da če testiramo njega, testiramo tudi preostale – njegove tekmece – kar pomeni, da šport postaja bolj čist in da ni razloga, da bi kdo moral goljufati.

V boju proti dopingu eno od ključnih vlog igra tudi osveščanje in Sloado je pri tem v samem evropskem vrhu. Kako se je lotevate?

V Sloveniji smo finančno podhranjeni na področju izvajanja dopinških testov. Kako se določi, kdo in kolikokrat bo testiran?

Tako imenovani distribucijski načrt testiranja je del nacionalne strategije, odločamo pa se na podlagi več dejavnikov. Prvi je ta, da od države zagotovimo dovolj sredstev za izvedbo letnega načrta.

Minimalni standard testiranih športnikov (glede na število športnikov in rezultatsko uspešnost) je predviden s prenovljenim kodeksom WADA – in če tega standarda ne dosegaš, potem športniki iz te države ne smejo nastopati na olimpijskih igrah.

SLOADO se zato trudi, da s sredstvi, ki jih ima, zagotovi, da Slovenija kot država ta standard dosega, sicer bi bili slovenski športniki izločeni z večjih tekmovanj.

Slovenija je vedno v ospredju po številu olimpijskih medalj na število prebivalcev, po številu testiranj na število olimpijskih medalj pa smo na dnu razpredelnice. Glede na rezultatsko uspešnost naših športnikov bi v Sloveniji morali opraviti več testov, saj je šport nacionalna vrednota.

Prav tako s povečanjem števila testov zagotovimo večjo vrednost rezultata v mednarodnem pomenu, saj športniki ne bodo uvrščeni med tiste "države", v katerih je število testov nizko – njihov uspeh pridobi veljavo, če je nacionalni protidopinški program intenziven.

Težava pomanjkanja denarja je večna, je pa težava tudi ta, da včasih določene panožne nacionalne zveze ne želijo vlagati v protidopinška testiranja, ker se jim to zdi strošek oziroma na to gledajo celo kot na učinek bumeranga.

Če bodo vložili več v testiranje, bo izvedenih več testov in večja bo verjetnost, da bo kdo pozitiven. In če je kdo pozitiven, bodo prek sponzorskih sredstev nazaj dobili manj denarja.

Pravilno razmišljanje bi bilo, da je investiranje v boj proti dopingu naložba v športno disciplino z vidika zagotavljanja enakih pogojev tekmovanja za vse in predvsem v zdravje športnika – ne pa samo kot strošek.

To je to, kar se je kolesarstvu zgodilo na svetovni ravni. Vsi mislijo, da sta kolesarstvo ali atletika, kar zadeva doping, najbolj tvegana športa, pa ni tako. Nobena statistika tega ni potrdila.

Koliko dopinških vzorcev je odvzetih na leto in kakšen odstotek je pozitivnih?

V vseh športih je pozitivnih 1,43 odstotka odvzetih vzorcev na leto. V vseh olimpijskih športih se odstotek pozitivnih vzorcev giblje med enim in dvema odstotka. Noben šport pri tem bistveno ne odstopa.

Podatki za leto 2017 kažejo, da je bilo v kolesarstvu 24.400 testov, od tega je bilo 1,2 odstotka pozitivnih. V atletiki na leto opravijo 31 tisoč testov, od tega je bilo leta 2017 0,9 odstotka testiranih športnikov pozitivnih.

Protidopinška pravila so v vseh športih enaka. Ne glede na to, ali gre za kolesarstvo ali šah, pikado ali biljard. To je bilo doseženo leta 1999, ko je bila ustanovljena Svetovna protidopinška organizacija, prvi mednarodni kodeks pa je bil sprejet leta 2004.

"Če bomo otrokom privzgojili tako močan etični kodeks, da jih bodo goljufije v športu motile, bodo nanje tudi prej opozorili. Športniki se lahko sami borijo za svoj šport oziroma za spoštovanje pravil." Foto: Ana Kovač

Statistika pravi, da je med olimpijci zgolj odstotek ali dva tistih, ki posegajo po nedovoljenih substancah. Medtem pa obsežna, povsem anonimna raziskava, ki so jo leta 2015 opravili v Nemčiji, v kateri so 400 športnikov, ki tekmujejo na olimpijskih igrah in svetovnih prvenstvih, vprašali, ali si pomagajo z dopingom, kaže, da prepovedane metode uporablja kar med 20 in 40 odstotkov teh športnikov. To je šokantno. Kako si vi to razlagate?

Dejanska prevalenca dopinga je vedno večja od števila pozitivnih primerov, ki jih s trenutnimi analiznimi metodami odkrijemo. Ta raziskava je za zdaj najbolj natančno opredelila težavo dopinga v vrhunskem športu.

Dodal bi, da je bila ocena za prisotnost dopinga med 17 in 18 let starimi športniki okoli 10 odstotkov.

To potrjuje, da je doping prisoten v vrhunskem tekmovalnem športu in da mora boj proti dopingu nadaljevati svojo pot oziroma izboljšati svoje pristope, da te številke še dodatno zniža.

Koga vse testirate?

Testirani so lahko vsi športniki, ki imajo tekmovalno licenco kadarkoli in kjerkoli. To v resnici pomeni razpoložljivost za testiranje 24 ur na dan, sedem dni v tednu.

Odločamo se:

• glede na rezultatsko uspešnost športnika na tekmovanjih,
• na tekmovanjih se lahko izvede žreb (torej ima vsak tekmovalec enako verjetnost, da ga testiramo),
• na podlagi tega, ali je določen športnik kandidat za udeležbo na olimpijskih igrah,
•  zaradi raznih sumov. Lahko se zgodi, da nas kdo obvesti, da se v nekaterih klubih ali pri kakšnem športniku pojavljajo sumljiva dejanja.

Foto: Ana Kovač

Eden od zelo učinkovitih sistemov na tem področju je informacijski sistem Žvižgavka, prek katerega lahko SLOADO sporočite, da se kje v športu dogaja kaj sumljivega. Program je povsem anonimen, najdete pa ga na spletni strani Olimpijskega komiteja Slovenije.

S tem se spet vračam k vprašanju o osveščanju – če bomo otrokom privzgojili tako močan etični kodeks, da jih bodo goljufije v športu motile, bodo nanje tudi prej opozorili. Športniki se lahko sami borijo za svoj šport oziroma za spoštovanje pravil.

Koga torej testiramo?

Najprej naredimo nacionalni "pool" oziroma nabor tekmovalcev (NRTP – National Registered Testing Pool), ki morajo izpolnjevati sistem ADAMS. To pomeni, da morajo 24 ur na dan poročati, kje so, kje spijo, kje trenirajo in kje imajo  tako imenovani one hour time slot.

Če jih v tisti uri ni na lokaciji, kjer so napisali, da bodo, je to že prvi prekršek. Če športnik naredi tri prekrške v 12 mesecih, je to protidopinška kršitev in se obravnava enako, kot če bi uporabljal prepovedano snov.

Foto: Getty Images

Kaj pa pravila igre na tekmovanjih? Kdaj fizično odvzemajo vzorce?

Ko športnik konča tekmovanje in ko ga obvestimo, da je izbran za kontrolo, mora biti opazovan. Zato, da ne urinira ali ne naredi kakršnekoli intervencije, ki bi lahko vplivala na kakovost in integriteto odvzetega vzorca.

Zato imamo delegiranega posameznika istega spola, ki tega športnika vse do odvzema vzorca opazuje. Gre za tako imenovanega  nadzornika oziroma v angleščini chaperona.

Kdaj odvzamete kri ali urin? Od česa je to odvisno?

Odvisno od strategije, kaj iščemo. Urinski vzorec je zlati standard, ker kaže tudi na prisotnost snovi, ki so že dlje časa v sistemu, pa še zelo enostaven je in postopek je manj invaziven kot pri odvzemu krvi.

Pri krvnem testu odvzamemo ali polno kri (dve epruveti: A in B), kjer merimo vrednosti za hematološki modul biološkega potnega lista (kot so na primer hematokrit, hemoglobin, število eritrocitov, število retikulocitov in podobno), ali serum (dve epruveti), kjer iščemo tiste zdravilne učinkovine, ki jih v urinu (dve steklenički) težje najdemo.

Pogosto vzamemo vse tri vzorce hkrati.

"Športnika, pri katerem se odkrije neka sumljiva vrednost, ki bi lahko bila povezana z boleznijo, se takoj opozori nanjo in se ga pozove, naj čim prej opravi medicinski pregled. Šele potem sprožimo postopek." Foto: Ana Kovač

Ste s temi testi kdaj odkrili resnejšo bolezen?

Konkretno tega ne morem komentirati, saj bi šlo za poseganje v zasebnost, lahko pa povem, da obstaja pravilo, da se športnika, pri katerem se odkrije neka sumljiva vrednost, ki bi lahko bila povezana z boleznijo, takoj opozori nanjo in se ga pozove, naj čim prej opravi medicinski pregled. Šele potem sprožimo postopek.

V takšnih primerih se lahko odkrijejo resne bolezni, kot na primer rakava obolenja.

Zdravje športnika je bolj pomembno kot pravni postopki, zato je v teh specifičnih primerih športnik takoj obveščen o rezultatih v vzorcih, še preden se začne disciplinski postopek.

Obstoji določena verjetnost – pri nekaterih hormonih – da je najdba povezana z resnim bolezenskim stanjem, ne s prepovedano uporabo tega hormona.

Kako dolgo običajno preteče od trenutka, ko je bil oddan pozitiven test, do trenutka, ko za to izve javnost?

Precej časa, v povprečju med šest in 12 mesecev. V tem času se zgodi marsikaj, številni protokoli.

Vzorec odgovorna protidopinška organizacija pošlje v enega od laboratorijev, akreditiranih pri organizaciji WADA, najbližja Sloveniji sta na Dunaju in v Kölnu.

Če gre za odkritje pozitivne analitične najdbe (Presumptive Analytical Findings - PAF), laboratorij del tega vzorca pošlje še v drug laboratorij, predvsem za potrditev, da odpravijo možnosti za napako pri analizi.

Odgovorna protidopinška organizacija odvzeti vzorec pošlje v enega od laboratorijev, akreditiranih pri organizaciji WADA, najbližja Sloveniji sta na Dunaju in v Kölnu. Foto: Reuters

Naslednji korak je obvestilo športniku o pozitivni analitični najdbi, sledi obveščanje organizacije, ki je za športnika odgovorna. Če je športnik nacionalne ravni in tekmuje v rokometu, se obvesti Rokometno zvezo Slovenije in SLOADO, če je bila ta odgovorna agencija za dotično testiranje.

Vsi morajo s temi podatki ravnati zaupno, nihče drug ne sme biti obveščen o tem.

Kakšne možnosti ima na voljo športnik?

Na voljo ima dve možnosti: povabi se ga na razgovor, kjer lahko prizna krivdo, podpiše izjavo, da sprejema sankcije, in je izločen iz tekmovanja, s tem je zgodba končana, ali pa vse skupaj zanika.

Med obvestilom in zaslišanjem ima nekaj tednov časa, da v miru razmisli o vsem in z odvetnikom pripravi strategijo obrambe.

Če dejanja ne prizna, je treba na športnikove lastne stroške opraviti še analizo vzorca B. Športnik lahko prisostvuje testu, zraven pa lahko pripelje še koga, običajno je to znanstvenik s področja analizne kemije, ki zagotovi, da so vse analizne metode izvedene v skladu z tehničnimi standardi.

Stekleničko z vzorcem B se razbije (drugače je ni mogoče odpreti) pred očmi športnika. Če analiza potrdi naše domneve – vedno jih – analizo plača športnik. Analiza v neodvisnem laboratoriju stane med 500 in tisoč evri.

Kako poteka disciplinski postopek?

Športnik ima vedno pravico do korektnega zaslišanja. V komisiji na zaslišanju so strokovnjaki športnega prava, predstavnik medicinske stroke, praviloma strokovnjak, ki se na tisto obliko zdravljenja s prepovedano snovjo najbolj spozna, da lahko strokovno ovrednoti, ali je šlo za zdravljenje ali ne, in nekdo iz športne stroke.

Ko se disciplinski postopek konča, komisija sprejme odločitev o višini kazni.

Najstrožja sankcija je štiriletna prepoved športnega udejstvovanja in odvzem vseh rezultatov, ki jih je športnik dosegel v obdobju, v katerem naj bi tekmoval s pomočjo prepovedane snovi.

Na dan, ko je disciplinski postopek končan, se informacija pojavi na spletni strani SLOADO.

Foto: Vid Ponikvar

Če športnik dokaže, da je šlo za nenaklepno, nenamerno dejanje, se kazen lahko zreducira na dve leti, najnižja kazen pa je eno leto, če dokaže, da je šlo za kakšno obliko nenamernega dopinga, na primer uživanje kontaminiranih prehranskih dopolnil. Teh primerov je po svetu ogromno.

Kakšne so običajno reakcije športnikov?

Športniki svoje dejanje pogosto tudi priznajo. Osebno se mi to zdi najboljša možnost, vsaj če se športnik želi v prihodnosti znova vključiti v šport.

Se opraviči in javno pokesa ter poskuša protidopinški agenciji zagotoviti vse zahtevane informacije o poteku uporabe prepovedane snovi.

Torej na primer, kateri zdravnik ali kdo drug mu je ta zdravila predpisoval oziroma dobavljal, kateri trener je bil pri tem udeležen, kdo je bil vpleten v dobavo prepovedanih snovi …

Športniki, ki sodelujejo pri tem postopku, lahko naredijo velik napredek v boju proti dopingu, saj povečajo učinkovitost protidopinške organizacije in tudi pomagajo organom pregona, da kršitelje kazensko ovadijo.

Takemu športniku, ki aktivno sodeluje v preiskavi, se kazen praviloma zniža.

Ampak takih primerov ni ravno v izobilju. Pogrešam to, da bi športniki, ki so bili pozitivni, javno spregovorili o tem, o razlogih za uporabo dopinga. Zagotovo je imel vsak svoj razlog …

Res je, a je treba tudi razumeti, da ima športnik, ki je enkrat povezan z dopingom, ob svojem imenu za vse življenje črno piko. Vse, kar so dosegli v karieri, kar naenkrat ni nič več vredno.

Zato je obrambni mehanizem večine, da to zanikajo. Tudi če vedo, da so to počeli vsi okrog njih. Trdili bodo, da tega niso počeli, da so analizni testi, ki se uporabljajo v laboratorijih WADA, nezanesljivi in podobno. To je v večini primerov načrtna manipulacija z javnostjo, tako želijo nekateri tudi ohraniti sponzorska sredstva in podobno.

Tudi sponzorji so na tem področju naredili pomemben korak, s katerimi so se zaščitili, športnikom, ki goljufajo, pa še dodatno zagrenili življenje.

Da, v današnjem času je tudi na tem področju precejšen napredek, saj so sponzorji v pogodbe začeli dodajati klavzulo, da bodo v primeru kršitve protidopinških pravil vsa finančna sredstva vrnjena sponzorju. To pomaga tudi nam.

Sponzorji tako lahko najprej uživajo v medijski pozornosti, ko njihov varovanec zmaguje, nato pa kljub manjši črni piki zaradi njihovega dopinškega prekrška dobijo vsa sredstva nazaj. Tako se sponzor zaščiti in dobi investicijo nazaj. Športnik jim je zagotovo naredil več koristi kot pa potem škode.

Po drugi strani pa je to pozitivno tudi za protidopinški boj, saj bo športnik ob taki klavzuli še enkrat več razmislil, ali je pripravljen sprejeti tako tveganje.

Primer: nekdo si je na račun sponzorja zgradil hišo, potem pa se izkaže, da je njegov vzorec na ponovnem testiranju čez nekaj let pozitiven. Športnik bo moral hišo prodati, da bo lahko sponzorju vrnil denar.

Kako se napredni boj poti dopingu razlikuje od protidopinškega boja nekoč?

Razlika je v tem, da napredni boj proti dopingu vključuje vse deležnike – ne samo protidopinške organizacije, ampak tudi nacionalne panožne zveze, medicinsko osebje, preostalo spremljevalno osebje, sponzorje in organizatorje tekmovanj.

Pri kolesarstvu gre na primer pet odstotkov denarnega sklada iz dirk v mednarodnem koledarju UCI za boj proti dopingu. Prav tako mora kolesar, ki je pozitiven na dopinškem testu, 70 odstotkov svoje letne plače vrniti za boj proti dopingu.

Če torej nekdo zasluži milijon evrov na leto, bo 700 tisoč evrov moral dati v sklad za boj proti dopingu. Ko je bil Alberto Contador pozitiven na testiranju, je moral milijon evrov nameniti za boj proti dopingu.

Ko je bil Alberto Contador pozitiven na testiranju, je moral milijon evrov (70 odstotkov letne plače) nameniti za boj proti dopingu. Foto: Getty Images

Tako več pozitivnih analitičnih najdb pomeni tudi večji proračun za boj proti dopingu. To je ekosistem, ki zelo učinkovito deluje. Zato je zelo učinkovito, da sponzorji in organizatorji dajejo take klavzule.

Tudi organizatorji večjih maratonov so začeli uvajati klavzulo, ki določa, da se nagrada izplačuje per-partes. To pomeni, da mora športnik skozi daljše obdobje izkazovati svojo čistost, šele takrat prejme vso denarno nagrado.

Preostale organizacije takega mehanizma nimajo, bi bilo pa pametno, če bi ga imele.

Zelo učinkovit način boja proti dopingu je tudi zamrzovanje vzorcev, to se je s šestih let podaljšalo na desetletno obdobje.

Da, s tem, da ne shranjujemo vseh vzorcev, ampak samo tiste, za katere domnevamo, da so v ekosistemu, kjer se dogaja nekaj prepovedanega. So pa shranjeni vsi vzorci z olimpijskih iger, velikih tekmovanj, francoskega Toura …

Tudi slovenski športniki so se že ujeli na takem testu – najprej so bili njihovi vzorci negativni, potem pa so te vzorce čez nekaj let znova testirali s sodobnejšo analizno tehniko in izkazalo se je, da so pozitivni.

Zelo učinkovit način boja proti dopingu je tudi zamrzovanje vzorcev, to se je s šestih let podaljšalo na desetletno obdobje. Foto: Reuters

Kako sploh priti do dopinga? Kakšne so te poti?

Predvsem nelegalne. Tudi to je težava dopinga, za njim stojijo kriminalne organizacije. Do prepovedane snovi lahko prideš na več načinov, a noben ni legalen.

Se pa moramo pri SLOADO od tega oddaljiti, saj naša naloga ni, da odkrivamo te načine. To je naloga policistov, kriminalistov in carine, oni so pri tem zelo uspešni …

Mi smo odgovorni samo za športne sankcije, za izobraževanje in testiranje športnikov. Kako pa športniki pridejo do teh snovi, ni naše delo.

Boj proti dopingu postaja vse bolj kompleksen. Moderna protidopinška pravila niso usmerjena samo proti športniku, ampak tudi proti vsem deležnikom v športu, trenerjem, fizioterapevtom … Zanje veljajo povsem enake sankcije kot za športnika.

Se vam sankcije oziroma kazni za kršitelje zdijo dovolj visoke? Sami nasprotujete temu, da bi bile prepovedi športnega udejstvovanja dosmrtne …

Sem privrženec tega, da se pravila spoštuje, niti nisem v vlogi, da bi jih lahko spreminjal.

Če so pravila v športu takšna, da je najvišja kazen štiri leta (včasih sta bili to dve leti), ima športnik po pravilih vso pravico, da po preteku kazni znova tekmuje.

Če imamo v kazenskem pravu po kazni možnost reintegracije v družbo in pravico do normalnega življenja, potem mora biti tudi v športu enako.

"Če so pravila v športu takšna, da je najvišja kazen štiri leta (včasih sta bili to dve leti), ima športnik po pravilih vso pravico, da po preteku kazni znova tekmuje. Če imamo v kazenskem pravu po kazni možnost reintegracije v družbo in pravico do normalnega življenja, potem mora biti tudi v športu enako." Foto: Ana Kovač

Saj športna kršitev ni kriminalno dejanje. To je napaka, ki se je zgodila. Športnik je za napako kaznovan v skladu z veljavnimi pravili.

Velikokrat je težava, da je sankcioniran samo športnik – pri modernem dopingu športnik ni sam. Ima ljudi okoli sebe, ki so ga do tega početja pripeljali in mu omogočili dostop do snovi, protokole in tako dalje. Športnika pa velikokrat ustrahujejo, zato ne posreduje informacij odgovornim organom.

Ko je športnik enkrat na testih pozitiven, ostane sam. Vsi se od njega umaknejo – in to takrat, ko bi najbolj potreboval ljudi okoli sebe.

Na tem področju res zaostajamo, saj športniki pogosto molčijo … Sprejmejo kazen, priznajo krivdo, se opravičijo, ne povedo pa, kdo so vplivneži, ki služijo na njegov račun. To so lahko zdravniki, farmacevti, trenerji, menedžerji in vsi preostali športni strokovnjaki, ti so seveda v tem začaranem krogu zaradi finančne kompenzacije, ki jo športnik plača iz svojih pogodb, denarnih nagrad ...

Moderni boj proti dopingu želi te ljudi sankcionirati in jih izločiti iz športa.

Protidopinških kršitev je deset in 10. protidopinška kršitev je sodelovanje s strokovnjaki, ki so trenutno sankcionirani zaradi kršitve protidopinških pravil. Če športniki tega ne upoštevajo in z njimi vseeno sodelujejo, so prekršili protidopinška pravila, izločili jih bodo s tekmovanj.

Seveda pa bo športnik, ki se bo reintegriral, tako ali tako deležen neformalnih sankcij. Med tekmovalci in gledalci ne bo ravno priljubljen. Tudi protidopinška organizacija ga bo imela pod drobnogledom, kar pomeni, da bo testiran pogosteje kot preostali.

Foto: Thinkstock

Kako učinkovit je boj proti mikrodiziranju? Kako pogosto se prakticira tak način dopingiranja?

Mikrodoziranje je zlati standard in to že nekaj let. Deluje tako, da športnik uživa nižje odmerke, ki so še vedno učinkoviti z vidika izboljševanja telesnih zmogljivosti, hkrati pa so zelo zahtevni za detekcijo.

Boj proti temu sta razvoj novih analiznih metod in zamrzovanje vzorcev za 10-letno obdobje.

Če je danes nekdo negativen, še ni nujno, da je res. Morda bodo njegovi vzorci čez nekaj let pozitivni, ko jih bomo z novimi metodami znova testirali.

Veliko medalj z olimpijskih iger v Londonu je bilo v zadnjih letih podeljenih novim športnikom – prvotni testi v Londonu so bili negativni, nekaj let pozneje pa so odkrili uporabo prepovedanih snovi z novejšimi analiznimi tehnikami.

To potrjuje, da je mikrodoziranje zelo razširjen koncept uporabe dopinga v vrhunskem športu.

Ameriška protidopinška organizacija (USADA) za zdaj nima pristojnosti, da bi testirala ameriške športnike, zato v zasebnih ligah NBA, NHL, NFL, MLB ni protidopinških testov tako kot v olimpijskih športih. Foto: Reuters

Zanimivo je, da dopinških testov ne izvajajo v ligah, v katerih se obrne ogromno denarja (NBA, NHL, NFL, MLB), samo zato, ker so zasebne. Košarkarje iz lige NBA testirajo samo na največjih tekmovanjih, kot so olimpijske igre in svetovna prvenstva … Kakšno je vaše mnenje o tem?

To se mi zdi velik paradoks. V državi, kjer so linčali Lancea Armstronga, jih ne zanimajo profesionalne lige samo zato, ker so zasebne.

Ameriška protidopinška organizacija (USADA) za zdaj nima pristojnosti, da bi testirala ameriške športnike, zato v teh zasebnih ligah ni protidopinških testov tako kot v olimpijskih športih. Posamezniki v teh ameriških ligaških športih pa zaslužijo precej več kot uspešni posamezniki v preostalih športih.

Res je zanimivo, da imajo ti zsebni športi toliko sponzorskega denarja, tak ugled in toliko medijske pozornosti, po drugi strani pa isti ljudje, ki gledajo NBA, govorijo negativno o športnikih, ki so uporabljali iste snovi, kot jih lahko košarkarji v NBA brez posledic, ker ni protidopinških testiranj. Po mojem mnenju to kaže na ambivalentnost ljudi, ki ne znajo imeti enakih pravil.

Primer: eden od igralcev v ameriškem nogometu je bil letos na zdravniškem pregledu testiran pozitivno na anabolične steroide, za kazen pa je dobil tri tekme prepovedi! To ni nič!

Če bi se ista snov pojavila pri kolesarju, bi dobil štiri leta prepovedi nastopanja na športnih prireditvah.

V NBA je, če bi bil košarkar na internem testiranju pozitiven na prepovedano snov, najvišja kazen 20 tekem nenastopanja, to je en mesec počitka.

Zanimivo je, da NBA poskrbi za to, da ni nobenega dopinškega škandala.

V začetku novembra je bila na Poljskem 5. svetovna konferenca o dopingu v športu. Se obetajo kakšne bistvene novosti?

Predsednik Mednarodnega olimpijskega komiteja Thomas Bach je napovedal, da bi lahko že na naslednjih olimpijskih igrah začeli uporabljati teste za odkrivanje genskega dopinga, a tega v resnici nihče ne more potrditi.

Lahko rečemo samo to, da se na to temo že 15 let izvajajo intenzivni raziskovalni projekti, da so bili že pred leti rezultati spodbudni, a tako kot pri vsakem testu je treba te zadeve najprej validirati, saj gre za zelo občutljivo temo.

"Težava pri genskem dopingu je tudi ta, da zanj potrebuješ ogromno denarja in strokovno ekipo več ljudi, s tem pa zmanjšaš možnost molčečnosti. Kako lahko tolikšno število ljudi prisiliš k molčečnosti? Kratkoročno je to že mogoče, za dlje časa pa prav gotovo ne. Prej ali slej nekdo spregovori – kot se je dogodilo v primeru Lancea Armstronga. Druga stvar pa je, da genski doping pomeni precej večje tveganje za zdravje kot druge oblike dopinga." Foto: Getty Images

Kaj sploh je genski doping?

Gre za najbolj nevarno obliko dopinga, s katerim spreminjaš celice oziroma genski material s ciljem, da se spremeni izražanje določenih genov, tako pa nastanejo proteini, ki lahko izboljšujejo telesno zmogljivost.

Nevarnost pri spreminjanju genskih zapisov pa je, da lahko ustvariš tudi rakave celice ali tvorbo proteinov, ki čezmerno aktivirajo imunski odgovor.

Težava pri genskem dopingu je tudi ta, da zanj potrebuješ ogromno denarja in strokovno ekipo več ljudi, s tem pa zmanjšaš možnost molčečnosti. Kako lahko tolikšno število ljudi prisiliš k molčečnosti? Kratkoročno je to že mogoče, za dlje časa pa prav gotovo ne.

Prej ali slej nekdo spregovori – kot se je dogodilo v primeru Lancea Armstronga. Druga stvar pa je, da genski doping pomeni precej večje tveganje za zdravje kot druge oblike dopinga.

In še tretji argument proti genskemu dopingu: glede na to, da obstajajo številne "klasične oblike dopinga z zdravili", ki so učinkovite, potrebe po genskem dopingu v resnici ni.

Menim, da genski doping za zdaj v športu še ni prisoten, vendar tega v resnici nihče ne more ne potrditi ne ovreči, saj testa zanj še nimamo.