Druga kariera
Ponedeljek, 8. 5. 2017, 20.07
7 let, 1 mesec
Druga kariera (2.): Denis Žvegelj
"Če si sposoben osvojiti naslov svetovnega prvaka, potem bi se moral znajti tudi na trgu dela"
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
7,53
2
Nekdanji veslač Denis Žvegelj, ki je skupaj z Iztokom Čopom leta 1992 v Barceloni osvojil prvo (bronasto) olimpijsko medaljo za samostojno Slovenijo, je drugi gost rubrike Druga kariera, v kateri predstavljamo življenje nekdanjih športnih asov po koncu športne poti. 45-letni Žvegelj, oče treh otrok, vegan, diplomirani inženir strojništva, se danes ukvarja z več projekti. Na Bledu in v Ljubljani ima veganski bar in bistro, ukvarja pa se tudi s hipno terapijo in bioterapijo.
Denis Žvegelj (letnik 1972) je na olimpijskih igrah v Barceloni leta 1992 v dvojcu brez krmarja z Iztokom Čopom osvojil prvo olimpijsko medaljo za samostojno Slovenijo. Ta se mu je v četvercu za las izmuznila štiri leta pozneje v Atlanti.
Zaradi težav s hrbtom in nezadovoljstva s četrtimi mesti je leta 1998, pri 26 letih, vesla postavil v kot. Že takrat je imel v žepu diplomo s prestižne univerze Brown v ZDA, kjer je končal študij strojništva in se kot konstruktor zaposlil v družinskem podjetju, ki se je večinoma ukvarjalo s projektiranjem strojev za železarstvo.
Po bankrotu zaradi neizplačil v projektu Stožice se je lotil turizma in osveščanja ljudi o pomembnosti zdravega načina življenja, bil je tudi predsednik Veslaške zveze Slovenije. Žvegelj je danes lastnik veganskega bara na Bledu in bistroja v Ljubljani, oče treh sinov, ukvarja pa se tudi z zdravljenjem. "Ne s tabletami in injekcijami," pravi, ampak s tem, da ljudjem pokaže pravo pot. Svoje olimpijske medalje ne razkazuje, ker mu je takšno šopirjenje tuje, čeprav mu ljudje prigovarjajo, naj se odloči tudi za ta korak.
Video: Kaj bi svetovali mladim športnikom, kar bi jim olajšalo prehod v civilno življenje?
Športno pot ste končali leta 1998, pri 26 letih. Kakšen je bil vaš prehod iz strogo športnega življenja v poslovno-civilne vode?
Na svetovnem prvenstvu leta 1991 na Dunaju sta s Čopom v dvojcu brez krmarja osvojila naslov svetovnih podprvakov.
Prehod prav gotovo ni preprost, pa čeprav se mi je zdelo, da bo, saj je s koncem športne kariere konec vsakodnevnih treningov in vseh naporov, ki jih prinaša vrhunski šport. Mislil sem si, saj vendar ne morem biti tako utrujen, kot sem bil lahko na tekmi. Sam sem dokaj hitro zajadral v podjetniške vode, kjer pa potrebuješ drugačne kvalitete kot v športu.
Kaj vas je pri tem najbolj presenetilo?
Nemotiviranost nekaterih ljudi, ki je prej nisem bil vajen. Kot športnik sem bil vajen, da so bili vsi, s katerimi sem sodeloval, zelo motivirani za delo, vsak je stremel k zmagi. V realnem življenju in poslu pa ni vedno tako. Ljudje potrebujejo precej več dodatne motivacije, da začutijo skupen cilj, in v to je treba vlagati veliko energije.
Vsi podjetniki pravijo, da dokler niso sposobni skupne vizije integrirati v srca svojih sodelavcev, toliko časa tudi podjetje ne bo preveč uspešno. To sem tudi sam izkusil v svojih kariernih izzivih.
Zelo hitro sem tudi ugotovil, da se moraš za doseganje večjih uspehov v kateremkoli poslu, ali je to arhitektura, projektiranje ali kaj tretjega, obkrožiti z ljudmi, ki ti bodo pri tem pomagali. Lahko so to dva ali trije ljudje, lahko je to celoten kolektiv ... Pri tem se hitro zgodi, da nisi več samo inženir, ampak si predvsem menedžer, ki se ukvarja z vodenjem ljudi, hkrati pa je zate vedno manj tistega dela, zaradi katerega si se posla pravzaprav lotil.
Žvegelj je že od 17. leta vegetarijanec, zadnja štiri leta pa se prehranjuje vegansko.
Priporočamo:
Zakaj ste opustili strojniški poklic? Po lastni želji ali sili razmer? Kot si predstavljam, so strojniki zelo iskan kader in verjetno temu primerno nagrajen.
Po eni strani so, po drugi pa to ne drži. Če delaš za velike korporacije, plačilo ni veliko, odgovornost pa je ogromna in vedno jo nosi konstruktor. Če napačno skonstruiraš, se lahko ljudje poškodujejo ali celo umrejo. Na nek način je to nehvaležen posel. Ne sicer v vseh zvrsteh, strojna branža je zelo široka.
Sam sem se po koncu študija na univerzi Brown v ZDA zaposlil v družinskem podjetju. Dokler smo poslovali s tujino, je šlo, zalomilo pa se je pri projektiranju Stožic. Za tribune smo dobili plačilo, za streho pa nikoli, zato smo podjetje morali zapreti.
Še danes zapiram to poglavje. Sem namreč takšne vrste človek, ki ne mara puščati repov za seboj …
Na življenje gledam z energetskega vidika. Če za seboj puščaš sledi, te te vedno vlečejo nazaj. Poglavja je treba zapreti, ne pa da se skrivaš pred ljudmi, ki si jim nekaj dolžan in jih ne želiš srečati.
Ni pa vedno preprosto, svet ni pravičen in vsaka šola nekaj stane. Včasih plačaš šolnino, včasih pa misliš, da je zastonj, pa na koncu plačaš še več in dražje, kot bi si sploh lahko predstavljal.
V poslovnem svetu ga je najbolj presenetila nemotiviranost nekaterih ljudi, ki je kot športnik ni pogosto srečeval. "Kot športnik sem bil vajen, da so bili vsi, s katerimi sem sodeloval, zelo motivirani za delo, vsak je stremel k zmagi. V realnem življenju in poslu pa ni vedno tako. Ljudje potrebujejo precej več dodatne motivacije, da začutijo skupen cilj, in v to je treba vlagati veliko energije."
S kakšnimi vprašanji ste se ukvarjali po koncu kariere? Kaj vas je najbolj zanimalo?
Česa vsega je človek sposoben. Sebe nikoli nisem smatral za nek super talent za veslanje, z Iztokom (Čopom, op. a.) nikoli nisva izstopala. Ne po moči, ne po hitrosti niti po tehnični izpopolnjenosti, sva pa vedno imela v glavi misel: Vse kar imaš v sebi, moraš izkoristiti, medtem ko so zunanji pogoji, kot je na primer veter, nepomembni.
Mislim, da je to rdeča nit mojega življenja. Če si v sebi močan, se ti stvari že nekako poklopijo.
Kako ste prišli do sklepa, da je moč v vas, nas samih? Izkušnje, izobraževanja …?
Po koncu športne kariere sem se kar precej ukvarjal s psihologijo, to me je od nekdaj zanimalo.
Glede na izbiro študija in dejstvo, da ste ga dokončali v času aktivne športne poti, predvidevam, da ste že med športno kariero razmišljali o tem, kaj boste počeli po koncu kariere?
Da, strojništvo me je od nekdaj zanimalo, oče me je zanj navdušil že v osnovni šoli.
V bistroju v Ljubljani vam pripravi veganski obrok in ga postreže.
Ko ste rekli, konec je, ste se lahko zanesli na pomoč sistema? Danes obstaja več mehanizmov pomoči.
Ne, sam sem se znašel. Po eni strani je to zelo težko, ker če želiš uspeti v svoji branži, si na nek način zaradi športne kariere nekaj let že zamudil. Vrstniki so si lahko v tem času že ustvarili kariere.
Sicer pa je moje mnenje naslednje: Če je nekdo sposoben postati svetovni prvak*, ali se prebiti med najboljše na svetu, potem bi se moral izkazati tudi na trgu dela in in se povzpeti na vrh. Kljub poznejšemu štartu.
* - S Čopom sta dvakrat (1989, 1990) osvojila naslov svetovnih mladinskih prvakov, leta 1991 pa sta postala tudi svetovna podprvaka v članski konkurenci.
Katere kvalitete ste iz športa prenesli v posel?
Najbolj pomembno je to, da si kot športnik vajen porazov. Običajno brez njih ne prideš do zmag. Navajeni smo, da moramo stisniti zobe in gristi naprej. Preskakovati ovire, ki se pojavijo v življenju, poslu in medsebojnih odnosih.
Kot športnik si ustvariš določen "mindset", s katerim se prepričaš, da je takšna ovira samo, kot temu pravijo Američani hickup, nek kucelj, ki ga je treba preskočiti. To ni katastrofa ali konec sveta.
Kadar se mi to zgodi v poslu, se vedno vprašam, ali gre za oviro ali katastrofo. Katastrofa je na primer tornado, ki ti vzame vse, kar si ustvaril, vse ostalo so samo ovire. Včasih mi kdo očita, da sem trdoglav in takrat tudi sebe večkrat vprašam, ali se mi nekaj splača, ampak se ne ustavim, to imam v sebi. Večkrat se izkaže, da so stvari možne. Pri tem je pomembno, da s seboj pelješ tudi ljudi. Brez ljudi premik na višjo stopničko ni možen.
Kako izbirate ljudi, ki jih povabite k sodelovanju?
Dobro vprašanje. Nočem zveneti preveč spiritualno, ker ne maram klasifikacij, a dejstvo je, da močno verjamem v to, da se stvari poklopijo. Običajno se mi na poti pojavijo pravi ljudje. Sam pravim, da so padli z neba. Nekateri to pripisujejo naključju, jaz pa mislim, da gre za energijo. Človek privlači podobne energije. Če gojiš pozitivni pristop do življenja, večinoma privlačiš take ljudi. Seveda pa to ne drži vedno. Vsak se srečuje s preizkušnjami …
Če prav razumem, je bila za vas največja preizkušnja zgodba s Stožicami in neizplačanim delom in posledično bankrot vašega podjetja?
Da. To jemljem kot svojo napako, saj tega scenarija nisem predvidel. V bistvu je šlo za čisto krajo. Delo je bilo opravljeno, naročilnica izstavljena, naročnik je denar dobil, nam pa ga ni izplačal. Država ga ni bila sposobna izterjati.
Naučil sem se, da moraš stvari, ki se jih lotevaš, delati s sebi enakovrednimi. Če greš s kriminalci ropat banko, boš potegnil krajšo, ker nisi kriminalec. Enako velja za primer, če jim poskušaš stopiti na prste. Če so boljši kot ti, boš vedno potegnil krajšo.
Zgodba s Stožicami je bila dobra, čeprav bridka preizkušnja, ki pa mi je odprla druga vrata in ponudila druge priložnosti. Od turizma do drugih perspektiv …
Česa ste se lotili po bankrotu?
Na Bledu sem odprl veganski bar, sodeloval sem s Prestolnico zdravja na Bledu, pri Zdenku Dunančiču (bioenergetiku) sem vodil različne seminarje …
Kot sem že prej omenil, verjamem, da imamo moč v sebi, da imamo ogromno potencialov zaklenjenih v glavi in jih ne izkoriščamo dovolj. To me je zanimalo že v času športne kariere. Posvečal sem se prehrani, ukvarjal sem se z avtogenimi treningi, meditacijami, jogo … takrat so se mi vsi smejali, danes so te stvari stalnica. No, morda v Sloveniji še vedno ne, v največjih veslaških narodih, kot so Anglija, Nizozemska, Nova Zelandija, pa so na področju prehrane, biomehanike, medicinske obravnave in podobno naredili velik korak naprej.
Največje uspehe je dosegel v čolnu z Iztokom Čopom, novim selektorjem slovenske veslaške reprezentance.
Ko sem se kot predsednik Veslaške zveze Slovenije (leta 2009, op. a.) vrnil v veslanje, sem videl, da smo obstali na mestu. Da so stvari takšne, kot bi se od veslanja poslovil pred mesecem dni in ne pred več leti.
Vaš nekdanji partner iz dvojca brez krmarja Iztok Čop je prevzel selektorsko vlogo v slovenski veslaški reprezentanci. Vas je povabil k sodelovanju?
Ne. Mislim, da imava vsak dovolj svojega dela. Nekoliko sem se distanciral od veslanja.
Priporočamo:
Februarja letos se je udeležil pokala Bleda v zimskem plavanju. Imunski sistem krepi z mrzlimi prhami in namakanjem v mrzli vodi.
No, na nek način ste še vedno prisotni. S člani nekdanjega olimpijskega četverca v Atlanti, z Janijem Klemenčičem, Sadikom Mujkićem in Milanom Janšo, se pripravljate na svetovno veteransko prvenstvo, ki bo septembra letos na Bledu. Kakšne so vaše ambicije?
Visoke, seveda si želimo zmagati (smeh, op. a.).
Kdo je dal pobudo, da znova združite moči?
Na nek način vsi. Mislim, da smo kar čakali, da se pojavi priložnost. Lani smo začeli trenirati in smo kar resno zagrizli v delo. Zanimivo je, da se v čolnu počutim, kot da bi se od njega poslovil pred kratkim in ne pred skoraj 20 leti. Mišični spomin je zelo močan. Vsi smo na istih pozicijah, veslamo celo v istem čolnu, kot smo pred skoraj 20 leti. Vse je enako, samo telesa so se spremenila.
Zelo sem zadovoljen. Mislim, da imamo še več motivacije kot prej. Nobene prisile ni. Sicer pa smo vsi dokaj športno aktivni.
Žvegelj z dolgoletnim trenerjem in selektorjem slovenske veslaške reprezentance Milošem Janšo.
Preberite še:
Ste poskušali vaš prehranjevalni vzorec razširiti med veslaške kolege?
Ne, kje pa, nikomur ga ne bom vsiljeval. Sam se že do 17. leta prehranjujem vegeterijansko, zadnja štiri leta pa sem vegan.
Kako so na to gledali trenerji?
Pred olimpijskimi igrami v Barceloni so se šalili, da moram podpisati, da bom jedel meso, sicer me ne bodo vzeli na igre.
Ste podpisali?
Formalno da, meso sem jedel samo, kadar so me gledali, sicer pa ne. Takrat je bilo glede tega ogromno dezinformacij, danes pa je dokazano, da športniki za doseganje vrhunskih rezultatov ne potrebujejo mesa.
Zakaj ste se odločili za prehanjevalni režim brez mesa?
Prvič zato, ker mi meso nikoli ni ustrezalo, drug pa je humani vidik. Če bi videli, kaj se dogaja z živalmi, preden dobimo zrezek na mizo, bi tudi vas minilo. Če bi vedeli, bi verjetno dvakrat razmislili, ali je zrezek res tako dober, kot ste mislili, da je. Smešno se mi zdi, da ljudi, ki se na primer znašajo nad mački ali psi prijavimo policiji, medtem ko se v mesni industriji dogajajo še veliko bolj krute stvari in se vanje nihče ne obregne. Da o raznih hormonih in podobno, ki jih dodajajo živalim sploh ne govorimo.
Tudi če pogledamo energetski nivo. Mesna hrana ima precej nižje vibracije in spodbuja občutke ljubosumja, krepi negativna čustva. Človek vibrira z določeno avro, to je danes dokazano … Opažam, da se vedno več mladih odpoveduje mesu. Jim ne vibrira, ga ne začutijo, Mislim, da se počasi dogaja transformacija v družbi.
Kdaj ste storili korak iz vegetarijanstva v veganstvo?
Pred približno štirimi leti. Poskušal sem ga že prej, pa so me mlečni izdelki običajno spodnesli. Čeprav že dlje časa vem, da so lahko bolj škodljivi kot meso.
Ste se v času športne kariere trudili, da bi kolegom športnikom dopovedali, da se tudi na recimo temu travo da tekmovati in konkurirati najboljšim?
Malo že, je pa dejstvo, da sem v tistih časih moral braniti sebe in svoje odločitve, kaj šele, da bi prepričeval druge. Mislim, da je najmočnejši argument dejanje in dokler so bili rezultati zadovoljivi, je bil to zadosten dokaz, da moja prehrana ni ovira.
Na OI v Barceloni sta s Čopom osvojila prvo olimpijsko medaljo za samostojno Slovenijo.
Je bila olimpijska medalja v Barceloni dosežena na mesni ali zgolj zelenjavni pogon?
Nekajkrat sem res jedel meso, ker sem imel priče, ki sem jih moral zadovoljiti. Sicer pa ni dovolj samo to, da se odpoveš mesu, nadomestiti ga moraš s čim drugim.
Kdaj ste se lotili gostinskega dela?
Težko bi se klasificiral kot gostinjec. Zame je to še vedno na nek način zdravljenje, s katerim se bolj intenzivno ukvarjam skozi hrano. Ne ukvarjam se s klasičnim zdravljenjem, torej s tabletami in injekcijami, ampak to počnem skozi osveščanje.
Gre za umski preboj. Ko se nam odpre v glavi, začnemo drugače razmišljati, sproščajo se nam drugačne emocije, spremenimo način prehranjevanja … To je že ves čas moj cilj.
Dajmo živeti zares. Zares pa živimo samo takrat, ko delamo s strastjo, ko uživamo v tem, kar počnemo. Ali s hrano, dobrim produktom, storitvijo … Takrat zares začutimo življenje, nismo apatični. Bojim pa se, da družba postaja vedno bolj apatična. Vsi buljijo v telefone … zamegljeni smo …
Predvidevam, da se izogibate družbenim omrežjem.
Službeno ne, ker se zavedam, da gre za odlično marketinško orodje. Ne delam selfiejev, fotografije hrane pa rad objavljam.
Televizija?
Je že nekaj časa ne spremljam. Občasno preberem časopis, še vedno pa rad spremljam šport. Sicer pa mislim, da moramo za večje spremembe globje zakopati …
Bi svoje otroke usmerili v šport?
Šport je krasna stvar. To je najboljši zgled za življenje, lahko pomaga tudi ljudem, ki so zelo globoko zabredli. Udejstvovanje v športu je po mojem mnenju edini način, da otrok lahko okusi realno življenje. Starši ti ne morejo kupiti zlate medalje, sam si jo moraš zaslužiti. Naučiš se boriti.
V najinem pogovoru ste velikokrat omenili cilje. Kakšni so vaši dolgoročnejši cilji?
V prvi vrsti me zanima, kako čim več ljudem pokazati pot. Nisem človek, ki bi komu vsiljeval svoje mnenje, rad pa pokažem pot.
Rakav bolnik lahko izkusi vse mogoče kemotarepije in alternativno zdravljenje, a v resnici se mora pozdraviti sam. Dokler se njegovo telo ne bo pozdravilo, ne bo napredka. Torej, uradna medicina ti lahko pokaže pot, čeprav je velikokrat ne pozna, a dejstvo je, da jo mora človek prehoditi sam.
Mislim, da mora človek sam narediti prvi korak in poiskati pomoč, saj je to znak, da mu ne manjka motivacije. Če mu nekaj vsiljuješ, potem ne bo učinka.
2