Avtomehanik, ki je treniral v prostem času in osvojil dve olimpijski medalji #video

Sadik Mujkić, letnik 1968, živi za veslanje. Čeprav je uspešno kariero, v kateri je med drugim osvojil tudi dve bronasti olimpijski medalji (leta 1988 v Seulu v dvojcu z Bojanom Prešernom in leta 1992 v Barceloni v četvercu brez krmarja z Janijem Klemenčičem, Milanom Janšo in žal že pokojnim Sašo Mirjaničem), sklenil že leta 2002, kot trener mlajših selekcij v Veslaškem klubu Bled ostaja z njim tesno povezan. Zaposlen je kot upravnik zgradb na Policijski upravi Kranj, v prostem času pa se posveča teku. Uspešen je tudi na rekreativnih tekaških prireditvah, ki se jih redno udeležuje. Traso Nočne 10ke preteče v 37 minutah.

Olimpijske igre so letos prvič po mnogo letih minile brez slovenske veslaške posadke. Kako kot nekdanji veslač in danes trener mlajših selekcij gledate na to?
Ne spomnim se, kdaj smo bili nazadnje brez predstavnika v veslanju. Neobičajno je, je bilo pa to pričakovano. Ni to sicer vredno solz, je pa čuden občutek, ko med veslači nimamo svojega predstavnika. Vem, da se je delalo na tem, za več informacij o tem, pa bi se morali obrniti na vodstvo Veslaške zveze Slovenije. Veliko upov smo polagali v Luko Špika (Špik se je preselil v London, kjer kot osebni trener ostaja povezan s športom, op. a.), pa se mu potem zaradi poškodb ni izšlo po načrtih.

• Ne prezrite: Olimpijski spomin Lucije Polavder: Ničesar se ne spomnim, jokala sem kot dež
• Zgodba o Petru Kauzerju: Srebrni krotilec brzic

Blejska veslaška olimpijska bera je obilna in znaša kar šest olimpijskih medalj. Foto: Alenka Teran Košir

Mislim, da je bilo v preteklosti premalo pozornosti namenjene nekaterim veslačem, ki so bili odlični, a še niso spadali v ožji vrh. Nekaj fantov z velikim potencialom – tako iz Veslaškega kluba Bled kot tudi iz drugih slovenskih klubov – je mnogo prezgodaj končalo kariero, zato ker niso dobili zadostne podpore. Škoda, a takšno je moje mnenje.

Igre so minile tudi brez ruskih veslačev, ki so osumljeni zlorabe prepovedanih sredstev.
Res je. To me je presenetilo. V naših časih na kaj takega nismo niti pomislili. Zobali smo lešnike in rozine in to je to (smeh, op. a.). Ne spomnim se, da bi kdo od veslačev kdaj padel na dopinškem testu. Sicer pa zagovarjam dosmrtno prepoved nastopanja za tiste, ki se odločajo za doping. Kdor si pomaga s prepovedanimi substancami, v mojih očeh ni športnik in ne spada v športno sfero. Nikamor. Niti v prodajo, trenerski štab in podobno. No, tudi na rekreativnih prireditvah jih ne potrebujemo.

• Iztok Čop: Politika nam ne sme vzeti ponosa #SobotniIntervju
• Marjan Fabjan verjame samo tisto, kar vidi in otipa z lastnimi rokami

Na olimpijsko medaljo iz Seula ga spominja fotografija Aleša Fevžerja, ki je trenutno na olimpijskih igrah v Riu de Janeiru. Foto: Alenka Teran Košir

Nastopili ste na treh olimpijskih igrah. S prvih dveh ste se vrnili z bronasto olimpijsko medaljo. Kako sveži so spomini na igre v Seulu leta 1988 in Barceloni leta 1992? Kar daleč v preteklosti so že …
Prvo olimpijsko medaljo sem osvojil pod jugoslovansko, drugo leta 1992 pa pod slovensko zastavo. Obe mi pomenita ogromno in obe mi pomenita enako. Obe imata težo in svojo zgodbo. S politiko se nikoli nisem ukvarjal, vedno sem bil "le" športnik.

Se pa vseh treh iger, ki sem se jih udeležil, še vedno podrobno spominjam. Ravno pred dnevi, 2. avgusta, smo se s prijatelji veslači spomnili naše medalje iz Barcelone in obujali spomine (isti dan leta 2012 sta tudi Iztok Čop in Luka Špik na olimpijskih igrah v Londonu osvojila bronasto medaljo, op. a.).

V Barceloni smo veslači živeli v svojem naselju, povsem blizu tekmovališča. Po osvojeni medalji smo se preselili v olimpijsko vas in končno užili tisto pravo olimpijsko atmosfero.

Veslači iz olimpijske zasedbe četverca brez (pokojnega Saša Mirjaniča je nadomeščal sin Uroš) so leta 2012 družno navijali za Iztoka Čopa in Luko Špika, ki sta isti dan kot četverec, le 20 let pozneje, osvojila bronasto olimpijsko medaljo. Foto: STA ,

Nekaj posebnega pa so bile za nas tudi igre v Seulu. Jugoslovanska odprava je bila res številčna, v njej pa same športne legende, od košarkarjev, kjer sta izstopala Vlade Divac in Stojan Vranković, do vaterpolistov, košarkaric, bile so odbojkarice, nogometaši, teniški igralci, da ne naštevam vsem. Veslači smo bili tam bolj kot ne "niko i ništa" (smeh, op. a.).

Še danes se spomnim, kako smo čakali na prihod letala na letališču Surčin v Beogradu, novinarji pa so najbolj oblegali košarkarje. No, vse dokler se ni pripeljal črn mercedes – takega avta do takrat še nisem videl – iz njega pa so izstopile dolge noge Lepe Brene, boljše polovice teniškega igralca Bobana Živojinovića in velika pevska zvezda Jugoslavije. No, takrat so vsi krožili samo še okrog nje (smeh, op. a.).

Na Aleji veslačev na Bledu so označene olimpijske igre, tudi Seul in Barcelona, ki sta Mujkiću prinesla olimpijsko prepoznavnost. Foto: Alenka Teran Košir

Star sem bil 20 let. Nič me ni motilo. V ekipi smo bili samozavestni, v polnem zagonu, vedeli smo, kaj moramo na igrah početi in kakšen je naš cilj. Medalje sicer nismo napovedovali, a smo vedeli, da je dosegljiva. Enako je veljajo za Barcelono. Na tekmi v Luzernu, ki je pokazatelj moči v veslanju, smo bili v finalu peti, to nas je streznilo in še bolj zagreto smo se lotili treningov.

Osebno je bil zame prelomen stavek priznanega ameriškega trenerja četverca brez, ki je svojim varovancem dejal, naj se pazijo Slovencev, češ da so res zelo dobri, jaz pa sem to povsem po naključju slišal.

Mujkić je dobitnih dveh olimpijskih medalj. Na našo željo ju je prinesel tudi na intervju. Foto: Alenka Teran Košir

Še vedno pa se spomnim tudi dneva, ko sta Iztok Čop in Denis Žvegelj v dvojcu osvojila bronasto medaljo, mi pa smo iz balkona opazovali njuno veselje in si mislili: Nas pa vse to še čaka. No, dan pozneje smo jo osvojili tudi mi. V finalu je šlo vse tako, kot smo načrtovali. Veselje pri tretjem mestu pa je bilo nepopisno.

Kako ste ga proslavili?
Tudi to je posebna zgodba. Lastnik lokala, v katerem smo proslavljali, ni bil ravno zadovoljen z našim vedenjem in je poklical policijo. No, ko smo policistu, sicer Kataloncu, razložili, kdo smo, da smo Slovenci, da smo se pred letom dni osamosvojili, nam je bil takoj naklonjen. Podarili smo mu tudi broške s simbolom samostojne Slovenije in očitno ga je to ganilo. Katalonski čut z željo po odcepitvi je pretehtal v našo korist in odnesli smo jo brez kazni.

Kdaj je bila olimpijska medalja, ki ste jo osvojili, bolj cenjena? V času Jugoslavije ali v Sloveniji?
Obe sta bili zelo cenjeni. V času Jugoslavije se je bilo zagotovo težje uvrstiti v reprezentanco. Norma je bila res brutalna, uvrstitev med prvih šest v Luzernu, z Bojanom Prešernom pa sva bila leta 1988 tretja, zato sva na podobno uvrstitev računala tudi na olimpijskih igrah. Potihoma, seveda. In ne glede na status veslanja, ki se ne more primerjati s košarkarji, je bila najina medalja iz Seula tudi med drugimi jugoslovanskimi reprezentanti zelo cenjena.

Tudi doma so nama priredili fantastičen sprejem. Mislim, da se ga tudi predsednik Tito ne bi sramoval. Prava poezija. S pletno so nas zapeljali čez Blejsko jezero, vozili so nas s kočijami, pri hotelu Park so nam priredili sprejem, ki se ga je udeležilo neverjetno veliko ljudi.

Kakšen je občutek, ko ti podelijo olimpijsko medaljo? #video

Tudi leta 1992 je bil ob vrnitvi iz Barcelone (Denis Žvegelj in Iztok Čop sta tam osvojila bronasto medaljo, prvo za Slovenijo na poletnih olimpijskih igrah, bron je osvojil tudi četverec v sestavi Klemenčiča, Janše, Mirjaniča, Mujkića, op. a.) načrtovan velik sprejem, a nam jo je zagodlo vreme. Sprejem je bil zato prestavljen v hotel Park, slavje pa smo nadaljevali v Festivalni dvorani.

Nikoli nisem čutil nobene nevoščljivosti drugih športnikov, češ, spet ti veslači. Vedno so bili vsi iskreno veseli naših uspehov.

Kako je bilo z narodnostno mešanimi čolni v času osamosvajanja naše države?
V času Jugoslavije smo četverce in osmerce kombinirali in smo imeli tudi mešane posadke. Ravno zato se leta 1991 nismo udeležili svetovnega prvenstva na Dunaju. V četvercu smo namreč imeli še srbskega in hrvaškega veslača, temu pa so na predvečer odhoda na prvenstvo v stranki HDZ prepovedali nastop za Jugoslavijo. Škoda, trenirali smo namreč vse do zadnjega.

Kaj počnete danes?
Delam kot upravnik zgradb na Policijski upravi Kranj, od leta 2002 pa v popoldanskem času delam tudi v Veslaškem klubu Bled kot trener mlajših selekcij od 11 do 14 let. To delo mi je v veliko veselje, otroke imam zelo rad. Kot otrok sem si vedno želel postati vzgojitelj, a sem pozneje postal avtomehanik.

Mujkić danes dela kot upravnik zgradb, ki sodijo pod okrilje Policijske uprave Kranj in trener mlajših selekcij v Veslaškem klubu Bled. Foto: Alenka Teran Košir

Deset let sem delal kot avtomehanik, nato pa sem se leta 1996 pridružil športni enoti policije, kje sem se res lahko posvetil samo veslanju. Saj sem se mu posvečal že prej, le da sem prej zjutraj najprej moral v službo – delal sem od 6. do 14. ure –, popoldne pa treniral. V poletnem obdobju sem lahko treniral tudi v dopoldanskem času.

Danes kar težko verjamem, da sem imel toliko volje in veselja, da sem tako dolgo vztrajal. Najprej osem ur službe, potem pa težki treningi.

Podobno kot strelec Boštjan Maček, ki zgodaj zjutraj razvaža kruh.
Ja, res je. Vesel sem, da sem se odločil za veslanje. Če bi se odločal danes, bi se odločil povsem enako.

Zadnja leta je pomemben del vašega življenja tudi tek. Kako ste prišli v stik z njim? Kot veslač mu menda niste bili preveč naklonjeni.
Nikoli nisem bil ljubitelj teka. Trener Miloš Janša me je vedno priganjal, naj spravim že nekaj iz sebe, pa mi kar ni šlo.

Po koncu kariere sem zapadel v neko čudno obdobje. Od leta 2002 do 2007 nisem vedel, ali sem bolan ali si samo domišljam, da sem bolan. Vedel sem se kot namišljeni bolnik, pridobil sem tudi kar nekaj kilogramov. Od 2007 do 2010 sem neprestano razmišljal o tem, da sem bolan.

Po letih, ko ni vedel ali je bolan, ali pa se samo domišlja, da je bolan, kot se spominja, mu je zdravnica predlagala naj si najdeaktivnost, ki ga bo sproščala. Odkril je tek, dejavnost, ki jo je v času veslaške kariere tako sovražil. Foto: Alenka Teran Košir

Opravil sem vse mogoče preglede, a zdravniki niso odkrili ničesar sumljivega. Leta 2009 sem zdravnico vprašal, ali se vsi ti bolezenski znaki pletejo samo v moji glavi ali pa je vse res. Rekla je, da če se bodo stvari nadaljevale v tej smeri, potem bom res postal namišljeni bolnik.

Predlagala mi je, naj razmislim o stvareh in si najdem neko aktivnost, ki me bo sproščala. Takrat sem zagrabil tek in tega se držim še danes. Uživam. Tek mi zelo veliko pomeni. In ko grem na tekmo, grem zares, ne samo zaradi druženja. Pišem si programe in delam načrtno. V teku sem se res našel. Shujšal sem in se znebil negativnih misli.

Traso Nočne 10ke (krog in pol okrog Blejskega jezera, kar znaša 10 kilometrov) preteče v 37 minutah. Foto: Sportida

Tekli ste tudi na Nočni desetki, tako kot vedno. Za lažjo predstavo, da vemo, kako dobri ste: kako hitro pretečete deset kilometrov okrog Blejskega jezera, če vemo, da najboljši porabijo malo več kot pol ure?
Moj rekord je 37 minut.