Biti mama v vrhunskem športu, pravljica ali težaško delo?

Marija Šestak: Prioritete so se spremenile. Tara je brez dvoma na vrhu.

Ena od slovenskih vrhunskih športnic, ki se je zaradi prostorske oddaljenosti dedkov in babic po rojstvu otroka znašla pred velikim usklajevalnim izzivom, je vsekakor atletinja Marija Šestak. Simpatična športnica, za povrh še slovenska rekorderka v troskoku, je svojo prvorojenko Taro pozdravila septembra 2013. Od takrat ni nič več tako, kot je bilo, priznava.

"Življenje se je prav gotovo precej spremenilo. Nič ni več isto, kot je bilo. Spremenile so se prioritete, zdaj je Tara na prvem mestu, medtem ko je vse drugo povsem sekundarnega pomena," pravi Šestakova.

Največji preizkus potrpežljivosti so ji predstavljale neprespane noči v prvih poporodnih mesecih, medtem ko se je privajanje na vrtec izšlo precej bolj tekoče, kot sta to z možem Matijo, Marijinim trenerjem in slovenskim rekorderjem v teku na 400 metrov, pričakovala.

Šestakova je začela trenirati že tri mesece po porodu, a je kmalu ugotovila, da telo še ni pripravljeno na takšne napore in da mora trenažni proces zajemati postopoma.

"Šele ko je Tara dopolnila leto dni, sem se začela počutiti tako kot pred nosečnostjo. Predvsem zaradi težav z hrbtom," se spominja Šestakova, ki jo je hči pred odhodom v vrtec spremljala na večini treningov. V lupinici ali pri očetu v naročju.

"Ko je postala bolj aktivna, je vse skupaj postalo malo težje," pravi simpatična 36-letnica srbskih korenin, "saj je je bilo povsod dovolj. Na stezi, na travi, v mivki," se z nasmeškom spominja Šestakova, za katero bo današnji materinski dan tak kot vsi drugi. "Tara gre v vrtec, mami in oči pa na trening. No, ko bo malo starejša, bo verjetno tudi ta dan minil malce drugače," razmišlja.

Maja Tvrdy: Brez pomoči ne bi šlo

Posebno zgodbo o usklajevanju družinskega in športnega dela življenja ima tudi naša najboljša badmintonistka Maja Tvrdy, ki se je kmalu po rojstvu hčerke Tjaše vrnila na badmintonska igrišča.

"Brez partnerjevih mame in očeta ne bi šlo," priznava Tvrdyjeva, ki vsak dan sproti kreira urnik, v katerega je treba stisniti dva treninga (zjutraj in zvečer) in poiskati ustrezno varstvo za hčerko. Popoldne je glavni varuh Tjašin oče, enkrat tedensko se iz Ljubljane v Maribor, kjer si je družinica Maje Tvrdy ustvarila družinsko gnezdo, pripelje tudi Majina mama in pomaga, kakor mama pač najbolje zna.

32-letna igralka badmintona je trenirala vse do petega meseca nosečnosti. Ginekolog ji je celo dejal, da bo za otroka večji šok, če treninge prekine takoj, kot pa če nadaljuje, dokler bo čutila, da je telo tega sposobno.

"Glede tega smo športnice različne. Kajakašica Špela Ponomarenko je lahko trenirala skoraj do datuma poroda, medtem ko sta judoistka Raša Sraka in taekwondoistka Nuša Rajher zaradi narave borilnih športov morali takoj prekiniti s treningi. Sama sem s treningi nadaljevala tako dolgo, dokler me trebuh ni oviral, kar je zaradi številnih rotacij in izpadnih korakov lahko moteč dejavnik," je povedala Tvrdyjeva, ki je bližnjim že zelo kmalu po novici o nosečnosti zaupala, da si športno kariero želi nadaljevati.

"Resno smo se pogovorili in izkazalo se je, da so mi prav vsi pripravljeni priskočiti na pomoč. Če bi se izkazalo ravno obratno, ali če bi mislila, da to za hčerko ni dobro, bi kariero seveda prekinila. Za zdaj nam gre usklajevanje dobro od rok, stvari so se poklopile, v bistvu celo bolje, kot sem pričakovala."

Po porodu je najprej začela z vajami za krepitev medeničnega dna in stranskih trebušnih mišic, zato, da bi se telo kar najhitreje vrnilo v prvotni položaj. Po mesecu dni so sledile lažje vaje v fitnesu in po treh mesecih tudi vrnitev na igrišča, kjer se je, kot pravi Maja, šele pokazalo, kako je v resnici pogrešala šport.

Slabe vesti zaradi treningov nima, niti je ne potrebuje, saj razen štirih ur dnevno, ki jih nameni treningu, ves čas preživi s hčerko. "Življenje se je res spremenilo, a ga poskušam izkoristiti v najboljši meri in mislim, da mi to kar dobro uspeva," je prepričana Maja Tvrdy, ki računa, da bo do 1. maja, ko se začnejo kvalifikacije za olimpijske igre v Rio, kamor si Slovenija želi poslati dva igralca badmintona, pripravljena na enakovredni boj s tekmicami.

Martina Ratej: Otrok je tisti, ki narekuje tempo življenja

Tudi Martina Ratej, naša šampionka v metu kopja, je z izdatno pomočjo babic lahko uspešno krmarila med vlogama športnice in mame. A začetki so bili vsekakor zahtevni, priznava.

"Otrok je otrok in on je tisti, ki narekuje tempo življenja, zato je bilo na začetku precej zahtevno. Tri, štiri leta je težko, potrebno je ogromno prilagajanja. K sreči sta mi precej pomagali babici, tako da sem se po treh, štirih mesecih lahko počasi vrnila v športne vode. No, danes s tem nimam več težav. Sinova, enajstletni Matic in trinajstletni Marcel sta zdaj že odrasla fanta, tako da je to breme zdaj nekoliko lažje in lahko treniram po svojem urniku, ni več toliko prilagajanj, pravi. Materinskega dne posebej ne bodo praznovali, a že zdaj ve, da se bosta s pozornostjo prav gotovo spomnila nanjo.

Mojca Rode: Nimam občutka, da bi zaradi športa kaj zamudila pri družini in obratno

Mojca Rode, nekdanja ritmična telovadka, je mama dveh deklic, petletne Gaje in triletne Asje. In če je bilo po rojstvu prvorojenke vse kot v pravljici, je bilo pri drugi hčerki zaradi primeža številnih treningov vse skupaj malenkost bolj zahtevno.

"Po rojstvu prve hčerke smo živeli pravo družinsko življenje, s pravim porodniškim dopustom in vsem, kar spada zraven. To obdobje sem uživala s polno žlico," se spominja življenjska sopotnica svetovnega prvaka iz leta 2005, telovadca Mitje Petkovška, ki se je po rojstvu drugorojenke znova vrnila v telovadnico in iskala formo, ki jo je nekoč že imela.

Kot pravi, ji žongliranje s tisoč in eno obveznostjo ni povzročalo težav, še dobro, pravi, da imajo vrhunski športniki to lastnost, da znajo več stvari uspešno usklajevati hkrati, in to celo bolje kot takrat, kot je njihov urnik manj zaseden. "Takrat se organiziraš in vse zmoreš," poudarja Mojca, ki se ne strinja z našo predpostavko, da je šlo za zahtevno življenjsko obdobje. "Nisem imela občutka, da mi je karkoli težko," pravi.

Po rojstvu Gaje je telovadnico obiskala enkrat tedensko, svoje znanje je predajala bodočim telovadkam, po rojstvu Asje pa vsak dan. "Po štiriletni odsotnosti s tekmovališč sem si želela, da bi se dostojno pripravila še za svoj zadnji nastop, ki je bil povezan tudi s tem, da bi mi z uspešnim nastopom uspelo podaljšati zaposlitev na ministrstvu za notranje zadeve. Na tekmovanje sem se odpravila praktično s porodniškega dopusta, žal mi v rezultatskem pogledu ni uspelo, sem pa ponosna na to, da sem sploh poskusila."

Pravi, da zaradi družine ni ničesar zamudila, niti zaradi treningov ni ničesar zamudila pri odraščanju svojih otrok. "Zjutraj sem trenirala, najmlajša je bila z mano v telovadnici, starejša je bila v vrtcu, popoldne pa smo bili tako ali tako vsi skupaj."

Mojca Rode je danes lastnica kluba za ritmično gimnastiko TiM, kjer deklicam predaja znanje ritmične gimnastike.