Zvonimir Serdarušić: Slovenska javnost je ob porazih brutalna

Zvonimir Serdarušić - Noka. Pred petimi leti je postal prvi tujec na položaju selektorja slovenske rokometne reprezentance. Prinesel je sloves, izkušnje z najvišje klubske ravni. Poldrugo desetletje je vodil Kiel in z njim osvojil 11 naslovov državnega prvaka in leta 2007 tudi ligo prvakov. Kmalu je postal tudi trener Celja z bistveno drugačnim proračunom in cilji, kot jih ima celjski klub zdaj. Serdarušićeva era v Sloveniji se je hitro končala, jeseni leta 2010 se je poslovil z obeh položajev. Pravi, da so bila slovenska pričakovanja prevelika in da je to problem naše družbe. Zdaj, čeprav je imel ponudbe večjih klubov, deluje v manj znanem francoskem prvoligašu Aixu, ki ga je pripeljal na priprave v Slovenijo.

Se v Slovenijo radi vračate? Potem ko sem sklenil delo v Sloveniji, je Aix moja prva ekipa, ki jo vodim, in takoj sem jo pripeljal v Slovenijo. Poznam okolje, dobre pogoje, v Podčetrtku mi je ugajalo, tudi v Zrečah mi. Sploh nisem razmišljal, kje naj bi imeli priprave, vedel sem, da bomo izbrali Slovenijo. Tu je bilo lepo, prelepo. Najprej v Ljubljani in nato v Celju. Žena, ki oboleva za astmo, se nikjer ni počutila tako dobro kot tukaj. Dva meseca sva bila na morju, živiva blizu Azurne obale, a tu nama je še lepše.

Kako bi s štiriletne razdalje pogledali na svoje delovanje v Sloveniji, kot selektor in celjski trener? Ne želim delovati prepotentno, ampak ko sem prišel v Slovenijo in si ogledoval, kako hitro in taktično se igra, sem bil presenečen. Negativno. Igra je bila prepočasna, taktičnih nalog je bilo malo. Ko zdaj pogledam Celje, Gorenja, Maribor, Trimo … Slišali ste za organizacijo akcije številka šest. To pomeni, da jih je toliko in toliko že pred njo, tudi za druge obrambne postavitve. Občutek imam, da je z mojim prihodom igra v Sloveniji postala hitrejša. Več poudarka so dobili protinapadi, hitri centri, polprotinapadi … Vesel sem, da je tako. Če nič drugega, sem igro malo pospešil.

Gotovo ste veseli, da je uspešen tudi vaš učenec Boris Denič, s katerim sta v rednih stikih. Borisa zelo cenim. Njegova trenerska kakovost je večja od številnih tistih, ki imajo v Evropi mnogo večje ime. Rezultati, ki jih je dosegel po mojem odhodu … Vem, da v Sloveniji šteje le eno - zmaga. Veste, da so tud Danci, Francozi, Hrvati … Zmagovati ni tako lahko. Ne verjamem, da bi s takšnim kadrom katerikoli trener na svetu napravil več.

Koliko je na vašo kariero vplivala afera z domnevnim podkupovanjem, na koncu katere ste bili oproščeni obtožb? Seveda je vplivalo. Če mediji pišejo in se javnost mesece ukvarja s tem, je normalno, da vpliva na kariero. Klubi in reprezentance razmišljajo, ali pripeljati trenerja, ki ima za seboj nekaj takega. Kako razmišljam o tem? Nič se ni zgodilo, spremeniti ne morem ničesar. Na srečo sem le leto in pol pred pokojem. Če bi imel več volje, bi lahko prevzel tudi boljši klub. A moja žena se izjemno dobro počuti v Aixu. Nikola in Luka nista le moja igralca, ampak moja družina. Ko smo me vprašali, ali bi vodil Pariz, je moja žena rekla ne. Kot trener bi se spet lahko dokazoval z ekipo svetovne kategorije, zaslužil bi več, v vsakem primeru pa bi se v pariški džungli slabše počutil kot v na Azurni obali.

Zdelo se je, da ste odšli razočarani. Tako iz reprezentance kot iz Celja. Je z leti to razočaranje manjše ali večje? Kar zadeva reprezentanco, sem jo vodil na evropskem prvenstvu v Avstriji. Več se niti ni pričakovalo. Poljsko bi morali premagati, a tudi izgubili nismo. Premagali smo Švedsko. Za tisti čas je bil to dober rezultat. Narobe bi bilo, da bi bil razočaran nad tem, kar sem napravil z ekipo. Morda so bila nekatera druga vprašanja, kaj mi ni ustrezalo … Z nikomer v Sloveniji nisem imel nikakršnega verbalnega konflikta … V reprezentanco nisem prišel sam, ampak še z dvojico (Tomaž Jeršič in Roman Pungartnik, op. a.). Ko se je eden oziroma ko sta se oba odločila za odhod, sem se odločil, da grem tudi jaz. Prišli in odšli smo skupaj. Moj odhod ni bil odziv na nobeno stvar.

Kar zadeva Celje, sem se v letih delovanja navadil na mir pri delu. Človek potrebuje nekaj časa za prilagoditev oziroma da doseže tisto, kar želi. To ne gre v enem dnevu. Videl sem, da se kaj veliko ne spreminja. Zato sem rekel: dovolj je.

Imamo Slovenci prevelika pričakovanja, kar zadeva športne dosežke? Če odgovorim povsem iskreno – gotovo. Ne mogoče, ampak gotovo. V Sloveniji nista pomembna reprezentanca in njen tekmec. Pomembno je le eno – zmaga. Javnost ni skromna, tudi pri pohvalah ne. To je načeloma dobro. Je pa brutalna pri kritikah, ko nekaj ne uspe. Zgodi se slab dan, slaba tekma, to se mi je dogajalo vseh 25 let.

Pred meseci ste prevzeli Aix s povsem drugačnimi izzivi, kot so bili na primer v Kielu, kjer ste preživeli večino kariere. Kaj vas je najbolj pritegnilo? Dokler v Aix nista odšla brata Karabatić, sploh nisem slišal zanj. Pozneje je Nikola odšel v Barcelono, v klubu je ostal Luka, ki me je vsak dan klical, naj pridem pomagat, da se bo klub dvignil. Potem so me povabili za svetovalca. Pozneje sem na nagovor Nikole in Luke spet postal trener. Nisem več v letih, ko bi podpisoval pogodbe za tri ali štiri leta, ampak za eno. Nato bom videl, koliko volje bom imel. Življenje v Aixu je prelepo, morda bom ostal še eno sezono.

Cilji Aixa so povezani s približno sredino lestvice ... Ko so me prvič poklicali, je bil cilj, da se izognemo izpadu iz lige. To nam je uspelo. Z devetim mestom so bili v klubu izjemno zadovoljni, a osmouvrščeno moštvo je imelo devet točk več. Pripeljali smo tri igralce, ampak to niso kalibri za Kiel, Barcelono ali podobno. Gre za rokometaše srednje kakovosti, a mislim, da Aixu ne bo treba trepetati za obstanek. Po mojem mnenju je za sredino lestvice ekipa še prešibka, saj so se okrepile tudi druge ekipe.

V vas še vedno živijo najvišje ambicije? Nekoč sem si rekel, da bi bil zame izziv poseben rezultat. Da vzamem ekipo, ki je kandidat za prva mesta, ali takšno, ki je pri dnu, in bi poskušal nekaj napraviti z njo. Takšnega dela sem se malo odvadil, saj sem zadnjih 25 let delal z igralci vrhunske kakovosti. A se spet privajam. Navsezadnje nisem začel na vrhu. Z dvema kluboma sem se prebil v prvo ligo, šele pozneje sem prišel v Kiel.

Slovenski rokomet danes? Pozitivno je, da je v tujini precej mlajših slovenskih rokometašev. Glede tega je bilo nekaj časa zatišje, več je bilo starejših. Neumno bi bilo, da bi hvalil Borisa, ker sva prijatelja. Slišiva se po vsaki tekmi, pomembni ali nepomembni. Vem, da živi za rokomet. Redkokateri trener ves čas razmišlja o rokometu. Čudim se, da ga dekle ni zapustilo ...

Igralci ga cenijo. Ko je bil mlajši, sem mu govoril, da avtoriteta ni kričanje na igralce, ampak znanje. Ko znaš, imaš tudi avtoriteto. Kdor igralcu ne zna odgovoriti na vprašanje, ne bo nikdar imel avtoritete. Boris jo ima tako pri mlajših kot starejših. Skrbi pa me finančno stanje. Vse manj denarja je v klubih, vse manj fantov prihaja v rokomet … Če igralcu ne ponudite nič, bo raje počel druge stvari. To je nevarno, a za zdaj je stanje še v redu.