Sreda, 23. 9. 2015, 12.03
5 let, 8 mesecev
"Zakaj ne bi slovenski par sodil derbija madžarske ali hrvaške lige in obratno?"
Andrej Juratovec je vodja prvoligaških sodnikov. Postavili so ga klubi in tudi odstavijo ga lahko oni. Leta 1960 rojeni poligrafski preiskovalec je bil 14 let trener, tudi v tujini, in 13 let sodnik. V svoji zdajšnji vlogi je sedmo leto. Njegova tendenca je, da bi v sodniškem smislu čim učinkoviteje unovčili izkušnje dobrih in/ali dolgoletnih igralcev. Rad bi, da bi se s piščalko v roki na igrišče podalo več deklet, prav tako nekdanjih igralk, in da bi s sosednjimi državami stekla nekakšna sodniška izmenjava za posamezne tekme s ciljem pridobivanja izkušenj.
V kakšni formi so slovenski sodniki in sojenje ter kakšne so vaše konkretne naloge? Sodniki so v dobri formi. Začela se je sedma sezona, odkar sem vodja sodnikov v 1. A ligi, v 1. B dve leti manj. Sodnike nominiram v bobne, od koder so izžrebani. Skrbim za njihovo izobraževanje, formo in razvoj, vse to v tesnem sodelovanju s komisarjema in predsednikoma obeh lig.
Izobraževanja so individualna, skupinska in kolektivna. Splošne stvari, ki jih je treba stalno obnavljati, delamo v kolektivu sodnikov, ki so v 1. A moški ligi postavljeni na seznam in so jih izbrali klubi. Teh sodnikov je v letošnji sezoni 37. Med temi ljudmi se pojavljajo tri ali štiri skupine s skupnimi značilnostmi, zato se z njimi dela tudi individualno, predvsem v pripravljalnem obdobju. Potem gre še za neprestano posamično spremljanje in konzultacije, pogovore, supervizije na tekmah, samoanalize sodnikov …
Velikokrat pa na kakšni pomembni tekmi drugi sodniki analizirajo delo svojih kolegov. Poskušamo delati na področju odgovornosti in občutka za lastni razvoj. Jaz kot vodja sodnikov poskušam nastopati kot supervizor. Seveda jih nadzorujem, predvsem pa jim skušam svetovati pri njihovem razvoju.
Je sodnikov na Slovenskem premalo? Slovenski rokomet bi lažje preživel s 15, 20 sodniki več. Časi so se spremenili. Ko sem sodil še sam, od leta 1991 do leta 2004, ponavadi nisem imel težav dobiti dopust. Predvsem na tekmah med tednom si zdaj sodniki težje izborijo prost odhod iz službe ali rečejo šefu, da ne bi šli na službeno pot. Zato imamo nekaj več abstinence.
Kakšna je celotna številka sodnikov pri nas? Okrog 130.
Kdo je odgovoren za njihovo izobraževanje? Za to že nekaj let skrbi svet za izobraževanje sodnikov. V njem so najbolj izkušeni zdajšnji in nekdanji sodniki ter delegati. Teh pet ljudi, med katerimi sem tudi sam, skrbi za sodnike, ki ne sodijo 1. A in 1. B lige. Gre za okrog 90 ljudi. Svet se povezuje predvsem z matičnimi sodniškimi društvi, ki so najbolj odgovorna, da sodnika pripravijo tako, da ga je mogoče delegirati na uradno prvenstveno tekmo. To je naloga društev, ki na tem področju v zadnjih dveh, treh letih šepajo. Trudimo se z vsemi močmi, da bi delo pri društvih spet dvignili.
Gre za devet društev. Nekatera so mnogo preveč pasivna, predvsem dve primorski. Izobraževanje poteka skozi redno delo na društvih. Želimo si, da bi se tam vsaj enkrat mesečno obravnavalo strokovno temo in da bi se na društvih individualno mentorsko delalo s sodniki, a to žal šepa. V zadnjih treh letih so imeli mlajši sodniki, torej tisti, ki niso na najvišji ravni, najmanj dve izobraževanji.
Gre za predavanja, predstavitve, oglede DVD-jev, analize, pisanje testov, tako po društvih kot dvakrat letno na splošnem izobraževanju.
Določen naravni prirastek sodnikov torej je … … in tudi upad.
Ravno to je tema naslednjega vprašanja – kaj odbija sodnike od te dejavnosti, tako nove kot tiste, ki končujejo kariero? Mladi, novi ne prihajajo v sodniške vrste, ker so mladi sodniki izjemno slabo plačani za sojenje. Velikokrat si ne morejo pokriti niti stroškov kilometrine, kaj šele nakupa opreme, ki jo financirajo sami. Nasilje, ki ga fantje pri 20, 21 letih vidijo na tribunah in tudi ob igriščih, večino odvrne od tega, da bi kdaj sodili. Kariere pa končujejo iz različnih vzrokov, kot so leta, službene obveze, nezadovoljstvo z razporejanjem na tekme …
Kaj pa odnosi igralcev, trenerjev in gledalcev do sodnikov? Gre za dve ravni: tekmovanje mladih in članske tekme. Na članskih tekmah v zadnjem obdobju nimamo velikih incidentov. Tako trenerji kot vodje moštev in igralci se v primerjavi s prejšnjimi leti obnašajo bolj športno in korektno. Pri tekmovanju mladih pa so velikanske težave predvsem zaradi vedenja staršev na tribunah in občasno zaradi premajhne pedagoške zrelosti trenerjev, ki ne vedo, kje je meja potiskanja teh mladih ljudi za rezultatom. Ko nekdo vidi takšno vedenje, ga seveda lahko odbije, saj se vpraša, kaj mu je treba, da ga bo kdo s tribune žalil.
Kako v tem pogledu narediti korak naprej? Z etičnim kodeksom gledalcev ali čim podobnim? Želim si, da bi v vsaki dvorani na dveh ali treh plakatih visela pravila rokometne igre. Ugotavljamo, da ljudje največkrat niso zadovoljni s sodniškimi odločitvami, ker ne poznajo pravil. Žalostno je, da jih ne poznajo niti nekateri igralci. Opozarjanje, ozaveščanje, informiranje, akcije za drugačno kakovost bivanja okrog igrišča bi lahko spremenili, izboljšali stanje.
Kakšna je starostna omejitev? Do pred petimi leti je v Sloveniji za sodnike veljala starostna omejitev 50 let. Za to sem se zelo boril. Pred nekaj leti je v ZDA v ligi NBA nehal soditi sodnik, ki je bil star 72 let. Zato res ne vem, zakaj bi v Sloveniji morali odložiti piščalko pri 50 letih. Praksa kaže, da predvsem starejši sodniki odlično opravljajo delo predvsem na tekmah mladih. Gre za izkušene, zrele ljudi, ki znajo komunicirati tudi s starši, trenerji, brez njih si težko predstavljamo tekmovanje mladih – tako po številu sodnikov kot po izkušnjah, zrelosti in odgovornosti. Imamo sodnike, ki so pri 60 in tudi 65 letih fizično še popolnoma pripravljeni soditi na primer tekmo mladincev ali malce manj fizično pripravljenih članskih ekip. Zato sem zelo vesel, da smo dobili boj proti starostni omejitvi.
Spodnja meja je polnoletnost, kar pa ne pomeni, da je nekdo pri 25 letih že tako zrel kot nekdo pri 20. Tukaj so velike razlike.
Kako sodniki napredujejo? Kakšna je pot na primer od začetnika do sodnika, ki deluje v prvi ligi? Lahko je zelo hitra. Še posebej če je bil dober rokometaš – upam, da se bodo pojavile tudi nekdanje igralke. Takšen mladi sodnik lahko dobi priložnost, da se vključi v najresnejši proces dela že po letu ali dveh. To še ne pomeni, da bo dejansko sodil tekme najvišje ravni, ampak je vključen v skupino, ki dela bistveno intenzivneje od drugih. Kar nekaj nekdanjih igralcev napreduje bistveno hitreje, kot če bi na primer začeli soditi pri 20 letih in počasi potovali proti sodniški zrelosti. Ker so v sojenju kapitalizirali svoje igralske izkušnje.
Torej imajo tisti sodniki, ki so bili slabši igralci ali pa so igrali krajši čas, manko na tej poti? Morda. Včasih pa so ga imeli bolj izkušeni igralci, ki so igrali do 30., 33. leta in nikakor niso mogli napredovati do sojenja članske lige. Že v osnovi so jim povedali, da več kot do mladincev ne morejo priti. Ko to rečeš odličnemu prvoligaškemu igralcu, to nanj res ne deluje spodbujevalno.
Kot zdaj obetavne sodnike, nekoč pa dobre igralce vidim Uroša Nahtigala, Davida Leskovca, ki ni igral na najvišji ravni, ampak skoraj dve desetletji v 1. B ligi in je imel izjemen potencial, Aleša Vidica in še nekatere, ki bodo morali nadoknaditi velik primanjkljaj v primerjavi z izkušenejšimi sodniki. A če bodo unovčili igralske izkušnje, se to lahko izravna. Sodnik, ki je igral do 34. leta in začel soditi pri 35, je bistveno bolj izkušen kot človek in bo lažje zdržal pritiske, frustracije, obremenitve. Ali pa morda ne. Nič ni večno.
Minevata dve sezoni, odkar ste uvedli mešane sodniške pare … Za nami je ena polna sezona, pred tem smo imeli eno poskusno, kjer smo v mešanih parih sodili okrog petino tekem. V lanski sezoni ni bilo več stalnih parov. Ta enoletna izkušnja je pokazala, da smo na pravi poti.
Vsaj na začetku nove prakse so sodniki delovali nekoliko zmedeno. Kako je zdaj s tem? Zmedenosti ni več. Za zdaj je veliko zadovoljstvo, pogum za izziv in pripravljenost velikanske večine sodnikov. Upam si trditi, da si 95 odstotkov sodnikov želi nadaljevati prakso mešanih parov.
Kaj sta največja odlika novega sistema in najočitnejši minus? Minusa ne vidim. Največja odlika pa je pridobivanje izkušenj z različnimi sodniki in motivacija. Prej si se s partnerjem že na pamet poznal, poznal si ga po pisku, gibu in si se lahko sprostil. In če se je eden sprostil, partner pa v določeni situaciji ni primerno piskal, je lahko na igrišču nastala velika zmeda. Zdaj sodniki vedo, da se ne smejo zanašati na partnerja, ampak so sami odgovorni za svoje odločitve.
Ko dva fanta s polno odgovornostjo in zavedanjem, da morata narediti svoje, nastopita na igrišču, je to lahko dobra sodniška predstava. Uigranost sodniškega para je "larifari" nekaterih, ki že vedo, zakaj niso želeli mešati parov.
Vi določate, kdo bo v paru? Tako je. Jaz žrebam, katera dva sodnika bosta skupaj. Seveda pa pri tem pazim, da dajem v boben za žreb sodnike, ki so v približno enaki – jaz temu pravim – obdobni fazni formi. Odvisno je, ali govorimo o sodnikih za derbije ali o tekmah, ki so seveda lahko tudi zahtevne za sojenje, a lahko pri njih zmagovalca napovemo z veliko verjetnostjo. Gre za dva različna bobna.
Kako se je na novi princip odzvala Evropa? Tega pravzaprav ne vem. Ko smo to objavili v nekaterih mednarodnih medijih, so me klicali nekateri kolegi, ki po drugih državah delajo s sodniki, in me prosili, ali bi lahko po določenem obdobju delil izkušnje. Bili so malo presenečeni, a se zavedajo, da gre za trdo delo. Tudi za tistega, ki dela s sodniki.
Kakšen je odziv parov, ki sodijo na mednarodnih tekmah? To bi morali vprašati njih, a na naših srečanjih so izrazili, da so zelo zadovoljni. Na začetku so bili skeptični, a po sezoni so izrazili veliko zadovoljstvo. Za določen "trening" tretjino tekem sodijo v parih, v katerih nastopajo tudi na mednarodni ravni.
Peter Ljubič in Nenad Krstič spadata med najbolj izkušene slovenske sodnike, a v Sloveniji ne sodita že slabi dve leti. Se je od novembra 2013 stvar kaj spremenila? Po tekmi Baia Mare – Thüringer, ki zares nima povezave z našim rokometom in njunim sojenjem v Sloveniji, se je zgodilo nekaj, povezano s preiskovanjem čudnih potnih nalogov in izplačevanjem stroškov za čudne potne naloge eni od oseb iz tega para. Tedaj je predsedstvo Zveze društev rokometnih sodnikov Slovenije podalo kazensko ovadbo na policijo. Od takrat teče proces iskanja resnice v zvezi s čudno izplačanimi sredstvi za neobstoječa izobraževanja.
Drži, da ste imeli s Krstičem in Ljubičem ter predsednikom RZS Franjem Bobincem sestanke na to temo? Bilo je nekaj razgovorov, tudi predsednik se je potrudil in sodeloval pri iskanju kakovostne rešitve. Dobro se je angažiral, to je bilo potrebno. Odločitev, ki so jo sprejeli predvsem klubi 1. A lige, je bila, kakršna je bila, in jaz jo moram spoštovati. Klube sem vprašal, kaj menijo o tem, da po kakovosti sojenja najboljšega para ne dam na seznam.
Vsi so se strinjali oziroma smo jih vprašali, ali se kdo s tem ne strinja. Nikogar ni bilo, ki bi bil za to, da sta na seznamu, oziroma nikogar ni bilo, ki bi bil proti umiku s seznama. To je bilo spomladi 2013 in pozneje pred začetkom sezone istega leta. Vsi klubi so se strinjali, da Krstič in Ljubič ne sodita, dokler se zadeva ne razčisti pred pravosodnimi organi.
Pogled v prihodnost. Zorijo perspektivni sodniki tudi za evropsko raven? Zagotovo. Imamo tudi tri mlade sodniške pare, ki se redno udeležujejo tekmovanj mladih, dobro delajo in napredujejo. Gre za pare Kržan – Romih, Fajdiga – Teršek in brata Pajič. Ni se treba bati za kakovostne slovenske sodnike, ki bi lahko delovali tudi na mednarodni sceni.
Kakšen znesek dobi prvoligaški sodnik za eno tekmo? Ne gre za nobeno skrivnost. Sodnik za sojenje prvoligaške tekme dobi 230 evrov bruto. Sodniki seveda plačujejo dohodnino za svoje honorarje. V stroške je treba prišteti opremo, izobraževanje, gorivo, ki se je v zadnjih šestih, sedmih letih izjemno podražilo. Navsezadnje mora imeti sodnik avto. Honorarji se mi ne zdijo visoki, če vštejemo pripravljalno obdobje, ki v zadnjih letih za sodnike traja en mesec.
Dekleta s piščalko? Imamo jih malo premalo. Upam, da bosta kolegici s Hrvaške dvignili zanimanje nekdanjih rokometašic, da bi se vključile v sodniške vrste.
Z novo sezono so slovenska igrišča pozdravila tudi prvi tuji sodnici, Hrvatici Emino Kostecki Radić in Heleno Crnojević. Lahko opišete okoliščine njunega prihoda? Že pred leti, ko smo imeli s klubi diskusijo o zadovoljstvu s sojenjem, sem jim predlagal, da bi povabili kakšne tuje pare za sojenje slovenskih tekmovanj. Nekateri klubi so idejo podprli, drugi ne. Odločitev je bila, da nadaljujemo z domačimi sodniki. A ideja je ostala v zraku. Zakaj pa ne? Zakaj ne bi slovenski par sodil derbija madžarske ali hrvaške lige? In zakaj ne bi hrvaški ali madžarski par sodil našega derbija? Tako bi se izmenjevale izkušnje, zgodila bi se razbremenitev. Prenos izkušenj bi pomenil razvoj slovenskih sodnikov. Tu nikomur ne želim zapirati nobenih možnosti.
Ne držijo torej očitki, da sta na prvoligaško sceno prišli po bližnjici? Po kakšni bližnjici? Gre za sodnici, ki sta sodili evropsko prvenstvo, mednarodne tekme, hrvaško prvo moško in žensko ligo. Gre za dve izkušeni nekdanji rokometašici, ena od njiju je bila trenerka, zreli osebi. Ena ima fakultetno izobrazbo, ena bo kmalu doktorirala.
A z vašim sistemom izobraževanj in napredovanja se nista spopadli. Ne še.
Katerim vrednotam ste zavezani? Ključne so štiri. Poštenost – da sodnik sodi v skladu s pravili in dogovori. Pravičnost – da sodi za obe ekipi enako. Odgovornost – da se maksimalno potrudi. Ima pravico do napake, vendar je korektno, da če se kdaj ne opraviči za napako, da jo vsaj prizna. Spoštljivost – treba je spoštovati večinoma amaterske športnike, ki se v svojem prostem času borijo in prenašajo bolečine kot posledice treningov in kontaktov na tekmi.
Te štiri vrednote so temelj za vedenje sodnikov, cilj, h kateremu je treba stremeti. Seveda je potrebnega še veliko dela na področju komunikacije, čustvene inteligence, nadzorovanja jeze, razumeti je treba čustvo zaupanja. To vse so teme na naših izobraževanjih. Opozarjamo, da je le sodnik z vrednoto pravi sodnik. Tehnično-taktično znanje ni dovolj. Pomembni so komunikacija, vedenje, odnos do rokometa.
Želim si, da bi vsi slovenski igralci in igralke pri 15 letih opravljali test pravil rokometne igre. Preden na cesto spustimo 12-letnega otroka, se mora naučiti cestnoprometnih predpisov. Pravil rokometne igre ni kaj bistveno več. Dogaja se, da igralci in igralke pri 18 letih v rokah nikoli niso držali pravil športa, ki ga igrajo. Želim si, da bi v klubih naredili več za to in da bi RZS uvedla obvezno tovrstno licenciranje igralcev. Podobno si želim, da bi trenerji obnavljali znanje na primer na tri leta.