Uroš Zorman kolajno nosi kar v toaletni torbici

Od leta 2011 je v Kielcah in tam bo Uroš Zorman do nadaljnjega tudi ostal. Čeprav je tretja ekipa lanske sezone v ligi prvakov doživela ne le hladne, ampak ledeno prho, ko jo je v osmini finala izločil Rhein-Neckar Löwen. Napad na še eno osvojitev lige prvakov se torej Zormanu letos ne bo izšel.

V žepu pa ima že tri. Eno s Celjem, dve pa s Ciudad Realom. Zadnjo – medaljo, ki jo je dobil ob zmagi v najelitnejšem klubskem tekmovanju, namreč – iz leta 2009 hrani na skrajno nenavadnem mestu. "Medaljo, ki sem jo dobil ob zadnji osvojitvi lige prvakov, vedno nosim s sabo. Imam jo v enem od žepkov toaletne torbice," je duhovitemu medijskemu sodelavcu Evropske rokometne zveze (EHF) razkril Zorman: "Tako jo lahko pokažem soigralcem v smislu, poglejte, kaj moramo napraviti."

Kolobarjenje številk

Zormanovo vraževerje je znana zadeva. Pazi na nogavice, spodnje perilo, denarnico … Ker se Uroševa mama ukvarja tudi z numerologijo, je kariero njenega sina, rojenega leta 1980, sprva spremljala osmica.

Ker je bila ta na Prulah, kamor je prestopil na prelomu tisočletja, zasedena, si je izbral 18. To številko je nosil tudi v ne preveč posrečeni polovici sezone 2003/04 v španskem Ademarju.

Mama mu je nato predlagala 23 ali 24 in učinek je bil viden nemudoma. Februarja 2004 je s 23 na prsih in hrbtu v majici slovenske reprezentance osvojil srebro na evropskem prvenstvu. Dva meseca pozneje pa je s številko 24 – 23 je nosil Edvard Kokšarov – s Celjani stopil še na vrh Evrope.

Številko 23 je imel v Ciudad Realu, v drugi celjski eri pa se je spet vrnil k 24. Izlet k 87 na dresu, ko je prispel v Kielce, se ni izkazal za prav posrečenega, zato se je slovenski kapetan vrnil k preverjeni št. 23.

O čem vsem sta po angleško še kramljala Uroš in Tom, preverite na zvočnem posnetku.