Tone Turnšek: Dejana Perića nismo nagnali iz kluba

Dolga leta je bil prvi mož ene največjih pivovarn in celjskega rokometnega kluba. Tega je vodil v dveh obdobjih. Dejstvo je, da se je prav s Turnškovim prihodom na čelo celjskih rokometašev leta 1990 začel njihov pravi vzpon, ki se je stopnjeval s petimi zaporednimi polfinali lige prvakov in doživel vrhunec z evropskim naslovom leta 2004. Izid almanaha oziroma knjige o zgodovini celjskega rokometa, ki jo je pomembno tkal tudi Turnšek, je priložnost za obuditev spominov in pogled v prihodnost. Razkriva pa tudi nekatere poteze, ki niso bile nikoli dokončno pojasnjene.

Predsednik celjskega kluba ste bili kar dvakrat. Prvič med letoma 1990 in 2008, drugič v obdobju 2010‒2011. Drugo obdobje predsednikovanja mi ni ostalo v najlepšem spominu. Ne zaradi sporov ali česa podobnega. Tedaj sem ugotovil, da to ni več to, kar je bilo v prejšnjih letih. Za nami so bili v prvem obdobju izjemno kritični, ampak korektni mediji. Imel sem veliko srečo, da sem imel ob sebi fantastične sodelavce. Našli smo se pravi ljudje, ki smo vodili enotno politiko. Imeli smo enak cilj – uspeti doma, nato v Jugoslaviji. Ko to ni bilo več mogoče, smo si čez noč postavili cilj postati evropski prvaki. Do tam nas je vodila krvava pot. Večkrat smo bili v polfinalu in izpadli. Enkrat se nam je vendarle posrečilo. To je bil najsrečnejši trenutek v moji športni zgodovini.

Bili ste izjemno predani in priljubljeni. Kako ste našli čas za igralce in sodelavce? Če imaš rad podjetje, najdeš čas za delavce, za vse. Podobno je s klubom. Vedno sem si vzel čas za sestanke, razgovore, uradne in neuradne. Tudi ti morajo biti, velikokrat se zgodovinske zadeve dogajajo prav na neuradnih srečanjih.

Izjemen odnos sta stkala tudi z Dejanom Perićem, celjsko legendo. Bila sva si blizu, dostikrat sva se dobivala. Rad se je pogovarjal. Marsikaj me je naučil, kar zadeva rokometno razmišljanje, športno funkcionarstvo.

Decembra lani je Perić skupaj z Vladanom Matićem iz Celja odšel še drugič. Lahko izdate, zakaj je moral na začudenje številnih po šampionski sezoni 2003/04 prvič zapustiti klub? Razlogi za njegov odhod niso enopomenski. Lahko bi tudi ostal, ampak bil je izredno ambiciozen. Po svoje tudi težak, ampak tega ne mislim tako negativno. Brez njega bi težko postali evropski prvaki. Velikokrat je obranil ključne žoge, ki so odločile, da smo prišli tako daleč. Velik rokometaš. Kot človeka in igralca ga izredno spoštujem.

Tudi ali pa še posebej zato je nenavadno, da je moral oditi. Povedati moram, da ni odšel zato, ker bi tako hotel klub. Nismo ga, kot banalno rečemo, nagnali. Daleč od tega. Perić je pomenil toliko, da tega ne bi mogli storiti. Vsaka zgodba se nekako konča. Videl je nove izzive. Predvsem v Veszpremu, čeprav je najprej odšel v Barcelono. Prepričan je bil, da bo lahko dosegel več, čeprav je tudi pri nas dosegel vse, kar je bilo mogoče. Ne morem govoriti o nobenem konkretnem razlogu, zakaj je zapustil klub. To ni tako preprosto. Morda se nismo našli v viziji. Razšli smo se kot prijatelji. Cenimo se in se spoštujemo. Dostikrat se slišiva, cenil ga bom do konca življenja.

Kako gledate na zdajšnje razmere v rokometu in svojem nekdanjem klubu, ki so bistveno drugačne od tistih, v katerih ste delovali vi? Glede na to, da sem že desetletje v pokoju in v klubu ne delam več, ne bi rad veliko govoril. Še vedno ga imam in ga bom imel rad. Upam, da bo spet prišel na položaj, ko bo v Evropi pomenil še več kot zdaj. Današnjega časa objektivno ni mogoče primerjati s preteklostjo.

Če sem povsem odkrit. Glede na stanje, ne mislim le v pivovarni, ampak na splošno v gospodarstvu ali športu … Poglejte ljubljanski šport. Kje je? Nikjer ga ni. Kaj pomagajo Stožice, če te nimajo vsebine. Skratka, gre za druge čase. V Celju moramo biti, kar zadeva rokomet, skromni oziroma ne smemo imeti previsokih ciljev. Mi smo hoteli biti evropski prvaki za vsako ceno. Zdaj je težje zaradi drugačnih razmer.

Za dosežke z zdajšnjimi zmožnostmi moram celjskemu klubu čestitati. Čeprav rezultati seveda niso enaki kot nekoč. Upam, da bo Celje v Evropi še vedno pomemben dejavnik. Finale in evropski naslov pa bosta, vsaj za zdaj, težko dosegljiva. A nikoli ne reci nikoli.

Je regionalna liga Seha prava poteza za najboljše slovenske rokometne klube? Mislim, da je. Ta liga bo pripomogla h kakovosti in priljubljenosti rokometa v tem prostoru. Mislim, da slovensko prvenstvo ne bo preveč izgubilo. Prav je, da sodelujejo superiorni klubi. To je odskočna deska za evropske uspehe.